Zgornja polovica žreba se je obrnila tako, da sta Čile in Urugvaj tekmo bolj globalnega značaja odigrala že v četrtfinalu, pa še ta ne bi dosegla posebne odmevnosti, če se Gonzalo Jara ne bi odločil za raziskovanje spodnjega dela prebavil Edinsona Cavanija. V spodnjem delu žreba je bilo drugače. Čeprav ne pretirano dobro tekmo, so Argentinci in Kolumbijci ponudili zelo zvezdniški in zelo dramatičen četrtfinalni obračun, hkrati pa so bile seveda odprte možnosti za nadaljnji derbi v polfinalu.
Polfinale
V noči na torek (ob 1.30):
Čile – Peru
V noči na sredo (ob 1.30):
Argentina – Paragvaj
Ob zmagi Argentine celo za največji reprezentančni derbi na svetu, a bo namesto njega seveda treba poiskati druge elemente nogometne privlačnosti. Z argentinsko-paragvajskimi se bomo pozabavali jutri, ko bo ta dvoboj tudi na sporedu, medtem ko se polfinale v prihajajoči noči po slovenskem času začenja z obračunom Čila in Peruja. Vse prej kot globalnim obračunom, o tem ne more biti nobenega dvoma. Toda, pozor, če neko rivalstvo ni tako zelo svetovno izpostavljeno, kot je na primer argentinsko in brazilsko, to še ne pomeni, da ni vroče. Pri čemer so prav odnosi med Čilom in Perujem morda celo najboljši primer pravkar zapisanega. Marsikdo ocenjuje, da tako stvarna, pristna in vseobsežna ni napetost med nobenima drugima južnoameriškima narodoma vključno z Brazilci ter Argentinci. In če ste zadevo kdaj občutili na lastni koži (sicer nam, ki smo jo, verjemite na besedo), potem zelo dobro veste, za kako močne, zakoreninjene in tudi resne stvari gre.
Čeprav sta bila naroda sprva prijateljska in v marsikaterem pogledu sorodna, je oblikovanje južnoameriških nacij in držav v 19. stoletju povzročilo precejšen razkol. Določanje meje v skrajno neprijazni puščavi (jasno, sloviti Atacami) in še bolj neprijaznih Andih je privedlo do niza vojn, krutih pobojev, zločinov vseh mogočih vrst, sporne razdelitve ozemlja in naselij ter cele kopice neporavnanih računov. Po krvavi vojni v sedemdesetih letih 19. stoletja sta državi na robu oboroženega spopada in ob stalni napetosti preživeli neverjetno obdobje več kot stotih let. Pomislite, nazadnje je zares rožljalo leta 1995, ko je v kratki perujsko-ekvadorski vojni Čile na skrivaj pomagal, kajpak, Ekvadorju.
Še leta 2008 sta bili državi v hudem diplomatskem konfliktu, potem ko je eden od kontroverznih perujskih politikov o Čilencih govoril kot o ljudeh, ki lahko Peru zapustijo le v krstah ali plastičnih vrečah. Ob nekaj obmejnih mestih, v katerih se tako eni kot drugi še vedno niso pripravljeni povsem sprijazniti s stanjem, pa je arbitraža šele lani določila morsko mejo, s katero se prav tako ni pripravljen sprijazniti marsikdo. Nič čudnega torej, da je beseda "Chileno" med Perujci največkrat (celo praviloma) izrečena kot kletvica in da za besedo "Peruano" med Čilenci velja nekaj podobnega. Kot ni nič čudnega, da je zdaj, ko državi čaka najpomembnejši nogometni obračun po celi večnosti, napetost resnično izjemna. Favorizirani Čile še nikoli ni bil južnoameriški prvak in si na domačih tleh neskončno želi v svoj prvi finale po letu 1987, ki bi mu ga uspeh na račun Peruja še polepšal. Medtem ko Peru še bolj kot o lastnem uspehu sanja o zmagi nad osovraženim Čilom sredi pregovorno zloveščega Santiaga. In če boste imeli v mislih vse to, bolj klasičnega derbija morda sploh ne boste pogrešali.
