Kot eden prvih pride na misel njegov znanec Mark Marquez v sezoni 2013. Ali pa sloviti King Kenny Roberts in leto 1978. Dva motociklistična asa, ki ju med drugim povezuje tudi dejstvo, da sta že kot novinca v elitnem razredu motociklizma osvojila naslov svetovnega prvaka. Tima Gasjerja od podobnega dosežka ločijo le še dnevi, morda ure, glede na njegove predstave bi nekateri rekli le še formalnost. Pa čeprav v športu, sploh pa takšnem, kot je motokros, ni formalnosti, še manj pa garancij.
Potem ko si je lani pokoril konkurenco v razredu MX2, bi lahko njegovo prvo sezono med velikimi fanti opisali s tremi besedami, ki jih je 47 let pred našim štetjem na nekem bojišču sredi Turčije bojda izrekel Gaj Julij Cezar. Veni, vidi, vici. Prišel, videl, zmagal. Pri tem pa je tekmecem pustil le drobtinice, včasih pa še to ne. Mojstri tega športa, kot so Romain Febvre, Max Nagl in Jevgenij Bobrišev, so bili tokrat potisnjeni v stranske vloge, še najdlje je z najstnikom iz vasi Pečke pri Slovenski Bistrici korak držal enajst let starejši Tony Cairoli. Osemkratni svetovni prvak v vseh kategorijah motokrosa, ki je svoj prvi naslov najboljšega na svetu osvojil, ko je bilo Timu devet let, a tudi v taboru 30-letnega Italijana se v upanju na deveti naslov oklepajo bolj kot ne le še teorije oziroma upajo na manjši čudež.
Morda bi bila celo bolj ustrezna trditev, da so se pri KTM že sprijaznili in že potegnili črto čez sezono 2016 ter se obrnili k naslednji. Vsaj tako gre soditi glede na Cairolijevo menjavanje motorjev, s KTM 450 je presedlal na dobro staro KTM 350, pa potem znova nazaj na 450. Kakorkoli že, to je tako ali tako stvar Italijana in njegove ekipe, njuno eksperimentiranje in pogledovanje v prihodnost pa, kot rečeno, niti ne čudi, zadnji vlak za naslov je namreč že odpeljal. Matematika pravi, da mora Gajser jutri v seštevku dveh voženj osvojiti točko več od Cairolija in v vodo bo padla še zadnja teorija, naslov pa bo že dve postaji pred koncem njegov. Dobrih deset dni pred dvajsetim rojstnim dnevom bi postal svetovni prvak, če bi se kaj zalomilo, pa bo imel na voljo še dva popravna izpita.
ASSEN, KRAJ SREČNEGA IMENA
A da bi pet pred dvanajsto ostal brez naslova, ne verjame praktično nihče. Ne on, ne tekmeci, ne gledalci. Tima bi v letošnji sezoni najlažje opisali z imenom enega njegovih pokroviteljev. Monster. Pošast. Na tem izjemnem popotovanju, ki se je začelo konec februarja v Katarju, pravzaprav pa že pred več kot poldrugim desetletjem, so se seveda pripetile tudi napake, padci, a ob koncu dneva dvomov, kdo je najboljši voznik letošnje sezone MXGP, ni. Številke pač ne lažejo. Dobil je sedem od 16 velikih nagrad ter 15 od tridesetih posamičnih voženj. Polovico vseh. Dovolj zgovorno? Dovolj.
In zdaj se po piko na i vrača na kraj zločina, v nizozemski Assen, kamor so v preteklih dnevih navozili 25 ton peska ter ustvarili atraktivno stezo. »Na Assen imam lepe spomine. Tu sem lani zmagal v MX2 in prevzel skupno vodstvo. Všeč mi je tudi izziv na pesku, čeprav je bilo lani kar težko voziti na takšni progi,« je na strani svoje ekipe Gariboldi Racing o prihajajoči preizkušnji dejal Tim, pri tem pa dodal, da se zaveda priložnosti, kar pa ne bo spremenilo pristopa oziroma načina dirkanja: »Seveda se zavedam, da je to priložnost, da postanem prvak. Ampak se ne obremenjujem s tem. Če greš na dirko z mislijo, da moraš osvojiti določeno število točk, se bo prej ali slej kaj zalomilo. Šli bomo kot po navadi, na zmago, po zadnji dirki v Švici sem se nekoliko odpočil in sem spet pripravljen za boj.«
Brez kalkulacij, brez taktiziranja, a penina je na hladnem. Neka velika, velikega platna in Hollywooda vredna zgodba pa pred novim vrhuncem. Romain Febvre je že sestopil s prestola, krona pa zdaj čaka na novega lastnika, vse je pripravljeno, da se nanjo vgravira številko 243. Morda bo motokros že jutri malo pred šesto popoldne na pesku v Assnu dobil novega kralja, če ne, pa potem v Ameriki, obljubljeni deželi, ki mami in vztrajno kliče čudežnega dečka svetovnega motokrosa. Zgodba bo v vsakem primeru – popolna.
