Ko ste sporočili, da končujete svojo kariero, je to, da bi bilo to najbolje za vas, že takoj po porazu z Laro dejal tudi vaš trener Dirk Dzemski. Koliko je to njegovo stališče vplivalo na to odločitev?
Dirk je bil pri grajenju te moje zgodbe najpomembnejši člen. Ko so bile emocije na vrhuncu, je verjetno pri tem mnenju izhajal iz svojih izkušenj. Sam takoj po porazu še nisem razmišljal o tem, da bo to konec. Želel sem si odgovoriti, kje in kaj je bilo narobe. Ko sem zelo hitro našel te odgovore, sem se tudi odločil. Ne glede na mnenje trenerja bi, če bi v tej zgodbi še videl smisel, rekel, da bom šel naprej. Za uspeh je velikokrat treba biti slep in gluh, a tokrat zanj na obzorju nisem več videl možnosti. Tako pri meni ni več nobenega pomisleka, zakaj ne bi še nadaljeval.
Vas torej v tem času nikoli ni več zagrabilo, da bi se pripravili še na eno borbo in šli še enkrat v ring?
To, da bi stopil v ring, res kar nekajkrat, a ob zavedanju, da bi prej moral dati skozi vso fazo priprav, mi je popolnoma jasno, da tega fizično nisem več sposoben.
Poznamo primere, ko se je več velikih boksarjev že vrnilo v ring, nekateri bolj, drugi manj uspešno.
Zato pa sem jaz majhen (smeh). Možnosti, da stopim nazaj v ring, ni več, kajti življenje me je naučilo, da ko neko nalogo opraviš z odliko, potem ni več vrnitve oziroma možnosti, da se vračaš zato, da bi popravljal, kar je bilo najboljše.
Kaj pa, če bi se pojavil Floyd Mayweather in vam ponudil borbo za deset milijonov dolarjev?
Tu zdaj nastopi Dejan Zavec kot boksar. V svojih časih, ko sem bil aktiven, me je to zanimalo, dandanes ne več. Morda bom zvenel kot nekdo iz komunistične države, a meni več pomenijo moje zdravje, moje življenje in moje odločitve. Deset milijonov je res veliko denarja, sam nimam niti milijona, a vseeno to ne pride v poštev.
Se pri nas da živeti od boksa?
Ne, tega se ne da. Ne le pri nas, velikokrat tudi v tujini ne. Veliko mladih talentov razmišlja, da ko se bodo profesionalizirali, bodo začeli živeti na veliki nogi. To je zelo daleč od tega. Kdor za seboj nima blesteče amaterske kariere, bo prva tri ali štiri leta lahko zelo zadovoljen, če bo lahko normalno plačeval položnice.
Mednarodni olimpijski komite je nedavno sprejel odločitev, da tudi poklicni boksarji zdaj lahko nastopijo na OI. Vas je to morda kaj zamikalo?
Olimpijske igre bodo zagotovo nekaj, česar kot aktiven boksar ne bom nikoli doživel, morda kdaj kot pomočnik kakšnemu drugemu boksarju. Ko pogledam svojo prehojeno šport pot za nazaj, lahko rečem, da sem se dotaknil vseh srečnih zvezd tega neba. Glede na možnosti, ki smo jih imeli, da bi kdaj prišel do olimpijskega nastopa, ne obžalujem niti enega koraka. Lahko pa komu pomagam, da bi se kdaj prebil do tja.
Boste torej ostali v boksu in pomagali mladim, da se prebijejo v kruti svet poklicnega boksa?
Ne zamišljam si življenja, ko bi bila zjutraj edina misel, kam bom šel na kavo. To bi me porazilo. V življenju je treba biti živ in delovati. Pomagati mladim in perspektivnim, predvsem pa delovnim boksarjem, bi mi bilo v izjemno čast in veselje. V boksu bom zagotovo ostal ter v njem poskušal dati svoj maksimum.
Je kdo v slovenskem boksu, ki ga vidite kot svojega naslednika?
Ko govorimo o talentih, kar je pogosto celo neprava beseda, saj je to le eden izmed elementov, ki jih športnik mora imeti, takšnih v Sloveniji vidim kar veliko. Na drugi strani žal vidim veliko manj delavcev, ki so ta svoj talent pripravljeni izkoristiti. Konec koncev talent brez dela prav nič ne pomaga. Morda ti fantje tudi niso dovolj samozavestni in prepričani vase, da bi lahko naredili tisti odločilni korak na poti proti vrhu.
Ste pripravljeni sprejeti treniranje katerega od teh fantov? Našemu edinemu udeležencu zadnjega SP Aljažu Venku ste že nekaj pomagali ...
Pomagati sem pripravljen komurkoli, nisem pa pripravljen za nekom hoditi in ga prositi, ali mu lahko pomagam. Sam sem šel po poti, da sem, ko sem potreboval pomoč, to tudi poiskal. Pomoč nikoli ni prišla k meni sama od sebe. Če kdo potrebuje mojo pomoč, ve, kje sem. Niti v sanjah nikoli ne bi želel biti nedostopen. Treba pa je vedeti, da če posadimo sadež, moramo čakati, da ta sadež zraste. Ne moremo ga pojesti, preden ga posadimo. Popolna enako je tudi pri športu in boksu. Veliko poti mi je znanih, pri tistem, kar mi ni, pa mi lahko pomagajo prijatelji. Verjamem, da bom v prihodnosti lahko izkoristil potencial, ki sem si ga pridobil skozi leta.
Vas morda zanima tudi vloga predsednika boksarske zveze ali morda selektorja?
Zanima me vse, kjer to pomeni delo in prispevek k športu. Nisem toliko obremenjen s funkcijo, ali je to predsednik ali trener, pomembno je le, da vemo, kdo pije in kdo plača, ter seveda, kdaj pijemo in kdaj plačujemo.
Kot prepoznaven obraz bi na zvezo lahko pripeljali tudi kakšnega sponzorja, glede na to, da je stanje tam trenutno zelo slabo.
Vse potrebuje svoj čas. Bil sem že eden izmed kandidatov za predsednika zveze, a ker sem bil takrat še aktiven profesionalni boksar, tega nismo izpeljali, saj svetovna amaterska zveza tega ne omogoča. Če bi to kaj prispevalo k napredku slovenskega boksa, sem pripravljen sprejeti tudi delo hišnika. Če kdo potrebuje mojo pomoč, ve, kje jo lahko najde. Bilo pa bi neprimerno, da grem sam iskat svoje mesto na zvezi, saj bi to lahko razumeli tako, da bi jaz morda hotel karkoli boljšega od njih. Nočem, da v meni vidijo nekoga, ki bi prinesel vrečo denarja, oni pa si ga bodo delili med sabo.
