V preteklosti ni mogel županu Zoranu Jankoviću nihče očitati, da v glavnem mestu Slovenije ni skrbel za šport. Ljubljana je namenjala sorazmerno velika sredstva tako neposredno za športne programe (od vrtca do upokojencev in seveda tudi vrhunskega športa) kot tudi za športno infrastrukturo. Janković je na ta račun dobil tudi precej volilnih glasov, čeprav so v zadnjem času športniki in predvsem športni klubi precej glasni, da se stvari v Ljubljani dolgoročno peljejo povsem narobe. Ljubljana bo še vedno dajala sorazmerno zelo veliko denarja za šport, le da bo zdaj v rokah peščice, ki bo odločala o tem, kam oziroma komu bo šel.
MARKO SKAČE, MARKO SKAČE...
Po pripravi predloga LPŠ za leto 2016 sta podpisana dva odgovorna – Marko Kolenc, vodja oddelka za šport MOL, in Marko Lebar, vodja oddelka za programe športa MOL. Kako široka je bila skupina ljudi, ki je v resnici pripravljala predlog, ne vemo, zagotovo pa so bili zraven nekateri eminentni predstavniki ljubljanskega športnega življenja, ki so pri županu Jankoviću zapisani tako dobro, da jim slepo zaupa in verjame. Popolnoma razumljivo je, da se župan ob vseh obveznostih, ki jih ima, ne more ukvarjati še z letnim programom športa, skoraj ne moremo pa verjeti, da je ob vsem športnem znanju in izkušnjah, ki jih ima, prepričan, da bo nova strategija oziroma usmerjenost ljubljanskega športa obrodila sadove.
Morda jih kratkoročno celo bo, toda dolgoročno je to pokop vseh "malih" klubov in konec konkurenčnosti v športu v Ljubljani. Ljubljanski športniki tako ali tako niso preveč uspešni v državnem in mednarodnem merilu, saj se je od olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju do Londona 2012 število olimpijskih udeležencev iz ljubljanskih klubov zmanjšalo za 50 odstotkov v poletnih športnih in še bolj v zimskih. Dejstvo je, da je v ljubljanskem športu nekaj treba storiti, toda ali je za to potreben genocid nad vsemi, ki niso povsem na vrhu?
MESTNI PANOŽNI ŠPORTNI KLUBI
Po predlogu LPŠ za leto 2016 naj bi se uvedli mestni panožni športni klubi, ki bodo bdeli nad svojo panogo in hkrati nad vsemi klubi, ki se ukvarjajo z istim športom v mestu. Tako imenovani mali klubi bodo imeli možnost, da se s konzorcijsko pogodbo ne priključijo mestnemu panožnemu športnemu klubu, vendar to pomeni, da od mesta ne bodo dobili denarja za sofinanciranje njihovih programov. Torej, ali se priključiš ali pa boš ostal brez denarja.
In kaj pomeni, če se klub s konzorcijsko pogodbo priključi "velikemu" klubu?
To pomeni, da bodo vsi klubi popolnoma podrejeni enemu klubu v svojem športu na vseh področjih. Če se želijo društva namreč prijaviti na razpis za sofinanciranje MOL, se bodo morala s konzorcijsko pogodbo zavezati, da bodo vse športnike, ki si jih vodilni klub zaželi, predati v piramido vodilnega kluba, istočasno pa morajo sama izpolnjevati pogoj piramide. Kar pomeni, da ker bodo predajala svoje najboljše športnike brez odškodnin, ne bodo mogla dosegati rezultatov in tako sama ne bodo nikoli vodilna, vendar bodo vseeno nosila stroške tekmovanj, ki bodo s športnega vidika zelo nepravična. Vodilna društva se bodo tako okrepila, da bodo lahko hkrati oslabila tudi športna društva, ki že tako niso v prednostnih kategorijah.
Dodatno sporno je tudi to, da bodo imela vodilna društva moč postavitve, ocenjevanja in menjave trenerjev v vseh društvih, saj bo njihova komisija določila, kateri klubi bodo imeli zaposlene trenerje prek občine (MOL pokrije stroške za okoli 100 trenerjev različnih športov). Tako bodo imeli konkurenčni klubi, s katerimi tekmujejo, moč, da pridobijo nadzor prav v vseh točkah delovanja malega kluba – v praksi lahko pridejo na trening in zamenjajo trenerja, ki je tam že 10 let, ter poberejo prav vse igralce, ki si jih želijo.
Ko klub podpiše konzorcijsko pogodbo z vodilnim društvom, bo imelo društvo moč, da popolnoma nadzira klub, saj bo imelo pristojnost, da zamenja trenerje, vzame igralce in prevzame vse športne šole (tudi s pomočjo postavitve svojih trenerjev), na katerih deluje klub. Poleg tega bo lahko tudi narekovalo smernice in način treniranja. S tem bo mali klub samostojen samo še na papirju, v resnici pa bo pomožni servis "večjemu" klubu v športu, ki bo imel popoln monopol.
ZBOGOM OROŽJE
Vodilni klub v določenem športu bo določila MOL na podlagi lestvice rezultatov prejšnje sezone. Če stvari vzame zelo plastično – v ženskem rokometu bo vodilni klub RK Krim. Vsi drugi klubi ženskega rokometa v Ljubljani bodo morali plesati, tako kot bodo želeli na Krimu. Tudi pri Olimpiji. To hkrati pomeni, da je v interesu Krima, da Olimpiji čim prej pobere najboljše igralke, da ne bi ekipa postala preveč konkurenčna. Olimpija, nekdanja zmagovalka evropskega pokala, torej nikoli več ne bo mogla stopiti na stara pota, da bi postala konkurenčna Krimu. Ali pa recimo pri atletiki – najboljši klub je Mass, kar pomeni, da bo lahko vplival na delo Olimpije, Kronosa, celo šole Brigite Bukovec in trenerjem narekoval, kako naj trenirajo mlade. Ima to sploh kakšen smisel? Ali je prav, da damo vse odločanje in moč v roke nekaj posameznikom? Glede na izkušnje, ki jih imamo v preljubi Sloveniji, smo lahko kar prepričani, da bo kmalu prišlo do zlorab, izkoriščanja, sporov...
Ali pa v nogometu? Kdo pravi, da bo Olimpija večno najboljši klub v Ljubljani? Si Ilirija ali pa morda Slovan čez deset let ne zaslužita vzpona višje? Po predlaganem sistemu to ne bo mogoče. Enako velja za košarko, odbojko, hokej ... Si predstavljate predsednika HDD Olimpije Popoviča, da bi prišel na Slavijo in zamenjal trenerja članske ekipe, ker mu morda ne bi bil všeč?
V določeni meri je vse skupaj zelo sporno tudi s tekmovalno-pravnega stališča. Primer: slovenski nogometni pokal – zmagovalec MNZ Ljubljana Ilirija proti Olimpiji. Vemo, da je na pokalnih tekmah vse mogoče, zato se pri Olimpiji odločijo, da bodo brez odškodnine v tistem trenutku k sebi potegnili pet najboljših igralcev Ilirije. In tako dalje in tako naprej – podobnih primerov v vseh športih je ogromno.
SMRTNI GREH
Če bodo ljubljanski svetniki 23. novembra na seji mestnega sveta sprejeli predlog, kot je LPŠ za leto 2016, potem se ljubljanskemu športu res ne obeta nič dobrega. Predlagamo, da oba predlagatelja predlog umakneta in zadevo ob pogovoru z ljubljanskimi klubi v javni razpravi še enkrat predelata. Za šport bi bilo sprejetje takega programa smrtni greh, saj bo dolgoročno zavrl ali pa povsem uničil male klube, ki se ne bodo uklonili volji "večjega". Sicer pa, toliko o demokraciji, ki je imamo po nedavnih grozljivih terorističnih napadih v Parizu spet polna usta. Da, branimo naš način življenja, v katerega spada tudi svoboda odločanja, ne pa stalinistične petletke.
