Ob Petru Kauzerju je namreč nastopil tudi Jure Meglič, ki pa tekmuje v dresu Azerbajdžana. Kot pravi 31-letni Gorenjec, mu za ta korak ni bilo nikoli žal.
"Glede na pravila Mednarodne kajakaške zveze bi se težko uvrstil na olimpijske igre. Doma bi se za eno mesto boril s Petrom Kauzerjem in ostalimi, tako pa sem se uvrstil v Rio," pravi Meglič in ne skriva, da se je za menjavo potnega lista odločil predvsem zato, da je postal tudi olimpijec.
Z Azerbajdžanom, kjer sta ga navdušili prestolnica Baku in lepa okolica, športnik iz Dupelj nima prav veliko: "Tam mi je res zelo všeč, sicer pa ga vsako leto obiščem le pozimi, ko se v olimpijski center v Mingachevirju odpravim na zimske priprave."
V pripravah na sezono deli usodo drugih najboljših kajakašev sveta, ki večino leta preživijo na treningih in tekmah daleč od doma. "Kovčke imam vedno pripravljene. Seveda pa vsake toliko časa pridem domov, da se umirim, nekaj treningov pa še vedno naredim tudi v Tacnu." Meglič trenira pri tujem strokovnjaku, Francozu Jeanu Jeromu Perrineu.
A na nek način je imel Meglič ob olimpijski premieri še eno srečo, saj ves čas čuti tudi utrip slovenske vrste: "V olimpijski vasi smo v isti stolpnici in veliko se videvamo predvsem v skupnem prostoru s televizijo, kjer spremljamo igre. Seveda se veliko družim tudi s prijatelji iz azerbajdžanske vrste." S temi v večini komunicira v angleščini, bržkone pa se bo moral naučiti še nekaj osnov ruščine: "Ta je pri meni res bolj slaba."
Današnji polfinalni nastop se mu ni izšel po pričakovanjih. Tekmovanje je končal v polfinalu, potem ko je izpustil vrata. "Napaka je bila nepotrebna, a to je šport in treba je gledati naprej."
