Kako iz Tinine sence?

Vsi ostali bodo bolj ali manj spet v njeni senci, čeprav upajo na dvig rezultatov v primerjavi s preteklo sezono. Tudi peterica, ki bo na startu ob koncu tedna, bo lahko zadovoljna že z vsako točko.

Dejstvo je, da je slovensko smučanje, če seveda spet odmislimo Tino Maze in njena naslova olimpijske prvakinje, v lanski sezoni doživelo nov padec kakovosti.

Korak naprej sta res napravili Ilka Štuhec, ki je, če ne štejemo Tine Maze, s četrtim mestom na superveleslalomu v Beaver Creeku dosegla edino slovensko uvrstitev med deseterico v svetovnem pokalu, in Katarina Lavtar, ki je trikrat, prvič ravno v Söldnu, prišla do veleslalomskih točk, te je v Alti Badii prvič uspelo osvojiti tudi Žanu Kranjcu.

Res je tudi to, da sta se Ana Drev in deloma še Maruša Ferk vračali po poškodbi in da gotovo zmoreta precej več kot v prejšnji zimi, kar še posebej velja za moško ekipo za hitre discipline. Vseeno pa se lahko že zdaj vprašamo, kaj bo s slovenskim smučanjem, ko se bo šampionka iz Črne smuči odločila postaviti v kot.

Perspektiva v ženski reprezentanci je vendarle nekoliko boljša kot v moški, sploh če bo ob naštetih korak naprej naredila še katera od mlajših, denimo Tina Robnik ali Ana Bucik, pri katerih bi bil počasi čas vsaj za prve točke v svetovnem in dokončni preboj v evropskem pokalu.

Novi in stari vodja ženske reprezentance Rasto Ažnoh ima še kako prav, ko je pred Söldnom dejal, da se Drevova in Lavtarjeva ne smeta več zadovoljevati le z uvrstitvijo v finale, ampak morajo biti njuni cilji višji. Ana, ki je prav v tem tednu spet imela nekaj zdravstvenih težav, je ne nazadnje prav na uvodni tekmi sezone že šestkrat prismučala do točk, dvakrat tudi do 13. mesta. Po lanski izgubljeni sezoni bi se počasi spet morala vrniti vsaj na mesta, kjer je že bila pred zadnjo poškodbo. Trinajsto mesto iz Åreja je do zdaj tudi najvišji domet Lavtarjeve, prepričana pa je, da je sposobna še višjih dosežkov.

Trenutno je precej bolj zaskrbljujoče stanje v moškem delu ekipe. Več optimizma vendarle vzbuja ekipa za hitre discipline, ki si je v Čilu kljub slabi konkurenci uspela izdatno popraviti točke FIS in s tem startne številke. Res je, da prvič po mnogih letih na startni listi ne bomo imeli nikogar med prvo trideseterico, a tudi mesta takoj za njo so vseeno nekaj drugega kot številke okoli 50.

S prihodom trenerja Petra Pena je v ekipi spet neka nova energija, tako da vrnitev na stara mesta Andreja Šporna in Roka Perka ter nov preboj Klemna Kosija, Tomaža Čaterja in morda tudi Boštjana Klineta ne bo preveliko presenečenje. Tudi pri njih bo precej odvisno že od prvih tekem v Kanadi in ZDA, ki so se jim zadnja leta praviloma ponesrečile.

Najslabše stanje pa je vsekakor v moški ekipi za tehnične discipline. Po slovesu Mitje Valenčiča sta, če ne štejemo kombinacijskih točk Mihe Kürnerja izpred dobrih treh let, v ekipi le dva smučarja, ki sta sploh kdaj osvojila točke svetovnega pokala; lani enkrat že omenjeni Kranjec in petkrat v slalomu Matic Skube, ki pa mu je to nazadnje uspelo 19. februarja 2012 za 24. mesto v Banskem. Žalostno je, da je prav moški slalom, ki je slovenskemu smučanju v njegovih zlatih časih prinašal največ uspeha, čez noč postal nekakšen pastorek in da bomo veseli, če bomo v njem sploh dosegli kakšno mesto v finalu.

Časi so trenutno takšni, da se bomo morali v slalomu in veleslalomu privaditi zgolj na drobtinice, kar pa razvajene slovenske javnosti ne bo več zadovoljevalo. Tolaži nas lahko le misel, da je slabše kot v zadnji zimi pravzaprav že težko. No, vsaj letos bo marsikateri povprečen dosežek še vedno spregledan na račun dosežkov Tine Maze. Že naslednje leto pa bo zgodba lahko precej drugačna ...