Janez Vodičar velja za nekakšnega očeta biatlona v Sloveniji, saj je bil v tem športu dejaven že leta 1979, uradno je z biatlonci delal po letu 1982 in po olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 je bila vse močnejša želja po vsakoletni tekmi najboljših smučarskih tekačev-strelcev v Sloveniji.
Pridobitev takšne prireditve, pa čeprav pred dvema desetletjema in pol, ni mačji kašelj in to rad izpostavi tudi Vodičar, ki poudarja, da je bilo tako takrat, kot danes, pomembno, da ima Slovenija svojega predstavnika v Mednarodni biatlonski zvezi. "Kdor misli, da ni tako, se moti. Takrat je bilo dovolj, da sem bil član tehničnega komiteja. Kasneje z razvojem to ni več zadostovalo in za prireditev na Pokljuki sem se boril v izvršnem odboru IBU," pravi Vodičar.
"Takrat so bili trije vzroki, da smo prišli v Slovenijo. Izkazali smo se pri organizaciji tekem alpskega pokala, imeli smo odlične izide Saša Grajfa, Uroša Velepca in Andreje Grašič in imeli smo dobre mladince. Biatlon je dobil domovinsko pravico in Pokljuka je začela dobivati svoj značaj, ki se je z leti seveda spreminjal."
Ob tem ne skriva, da je bilo v 80-ih in 90-ih letih lažje dobiti tekmo kot zdaj, ko šport išče nove trge in televizijske prenose v Rusiji, Aziji in drugod izven tradicionalnih začetkov. Z uvedbo novih tekem, zasledovanja, tekme s skupinskim startom, mešanih štafet in drugih novosti se je močno povečalo tudi zanimanje za šport.
BILO JE LAŽJE
"Bilo je lažje. Na IBU smo pred desetletji iskali dobre organizatorje in Jugoslovani smo bili znani po dobri organizaciji. Bili smo znani tudi po organizaciji Planice in od tam smo imeli zaupanje. V Bohinju smo v teh letih gostili svetovni pokal tekačev. Kasneje se je to začelo spreminjati. Še ko sem sam vodil te zadeve na IBU, smo iskali kraje blizu velikim mestom. Moja ideja je bila, da v krogu 60 kilometrov prireditve živi milijon ljudi. Le tako imamo lahko 15.000, 20.000 ali več gledalcev na tekmi. Če nimaš prireditve s toliko gledalci, ni atmosfere."
Pokljuški začetki so bili skromni. Tekmo je gostil improviziran snežni stadion, z improviziranim tiskovnim središčem v eni od učilnic v bližnji vojašnici, a v tem obdobju je imel tudi biatlon skromnejši status od današnjega.
"Zelo sem zadovoljen s tem, kar imamo danes tukaj. Ljudje morajo vedeti, da smo takrat začenjali v klasični tehniki po gozdnih vlakah, iz katerih so kmetje iz gozda vlačili les. Imeli smo težave s Triglavskim narodnim parkom, pa čeprav so že takrat vsi govorili uredite, naredite in uskladite in to je uspelo. Zdaj imamo čudovit center, a odgovorni ne smejo zaspati, treba je delati in gledati naprej."
VELIKA KRIZA
Janez Vodičar je znan tudi po tem, da je prvi poskrbel za stroko v Sloveniji, že leta 1989 je v Slovenijo pripeljal beloruskega strokovnjaka Vladimirja Korolkeviča. Na današnji dan pa Sloveniji manjka dobrih tekmovalcev, pa čeprav vsaj z uspehi Jakova Faka krize ni čutiti navzven. Ob njem v točke v tem trenutku prihajata še Klemen Bauer in Teja Gregorin, bogate izkušnje ima Andreja Mali. A obe dekleti sta že starejši od 30 let, Bauer jih bo 30 dopolnil januarja. Vse to kaže na veliko strokovno krizo.
"Vsi vemo, da sem bil deležen očitkov, da Vodičar krade tekače. Tega nikoli nisem storil. Sašo Grajf, Tomas Globočnik, Janez Marič, Andreja Grašič in drugi so iz teka prihajali sami. Danes nimamo tekačev, ki bi lahko osvajali točke svetovnega pokala, imamo pa dekleta, kjer je zadeva drugačna. V kolikor tek in biatlon ne bosta našla strokovne povezave, proizvajala vrhunskih tekačev, biatlon nima nobene perspektive. Moramo uskladiti interese v teku in biatlonu. Edina rešitev je skupen razvoj, skupno delo," pravi Vodičar, zdaj na Smučarski zvezi Slovenije odgovoren prav za tek.
Sam pravi, da novo možnost sodelovanje zdaj ponuja še prenovljen nordijski center v Planici, vztraja pa na dejstvu, da mora biti vsak biatlonec najprej dober tekač in za prestop v biatlon zato potrebuje le še dobrega strelskega trenerja.
POGREŠA SODELOVANJE
A pravega sodelovanja vsaj zaenkrat ni. "Problem so ljudje. Marko Dolenc, ki je zdaj predsednik zbora za biatlon, to dobro pozna in mislim, da bomo našli skupno pot. Bil je tekač, pa biatlonec, spet tekač in nato spet biatlonec. On to mora razumeti. Skupaj moramo nastopiti močneje do klubov, močneje skupaj delati na stroki. Važno je, da imamo kakovost, ne pa kdo je iz katerega kluba. Moramo se nehati ukvarjati s tem, kdo je moj, tvoj, naš, vaš, ..." Vzor vsem so po njegovem mnenju skakalci, ki so uspeli združiti strokovno delo in šolo v Kranju.
Vodičar še dodaja, da je imel v vseh letih delovanja obilo veselja in da Pokljuka skriva svoje anekdote in skrivnosti o gradnji prog, odnosih s tekmovalci in organizatorji. Danes ga žalosti, da so številni na Pokljuki pozabljeni: "Za tekmami tukaj stoji veliko še živečih ljudi, ki so z dušo in srcem delali zastonj in so na žalost razvrednoteni."
