Ana Drev upoštevala nasvet Tine Maze

Že sam prevzem vodstva je pred izjemnimi domačimi navijači doživela zelo čustveno, kot da bi zmagala.

"V Mariboru je bilo vedno posebno vzdušje. Ko prideš v cilj, je neverjeten občutek, iz zadnje strmine dol so me navijači praktično ponesli. Vedela sem, da moram oddelati svoje, da moram iti do konca in ohraniti svoj ritem. Dobro sem se zavedala napake na prvi progi, ko sem ravno v spodnjem delu popustila, ker se je spremenila podlaga. Ko sem videla, da sem prevzela vodstvo, je bilo že kot zmaga zame. Ne vem, ali bi bila kaj bolj srečna, če bi zmagala. Med prvim in drugim mestom zame ni neke velike razlike. Pomembno mi je, da sem v drugi vožnji napadala," je 30-letna tekmovalka iz Šmartnega ob Paki povedala novinarjem.

"Čutila sem, da se na prvi progi nisem znala prilagoditi snežnim pogojem in da sem sredi strmine izgubila ritem. V drugi vožnji sem si rekla, da moram ta svoj ritem ohraniti, da ne bo proga mene premagala in da bom zdržala do zadnjega količka," je opisala Drevova, ki je bila na prvi progi šesta, v finalu pa prevzela vodstvo in ga ohranila vse do nastopa Nemke Viktorie Rebensburg, ki jo je tako kot v Flachauu edina premagala.

Šmarčanka je v finalu upoštevala nasvet Tine Maze, s tremi zmagami ene uspešnejših tekmovalk za Zlato lisico: "Po prvi vožnji sva govorili s Tino. Rekla mi je, da naj doma samo uživam, da naj ne čutim pritiska, ker je pač tekmovati doma lepo in naj se ta pritisk obrne bolj na pozitivno stran."

Še bolj je vesela mariborskega uspeha, ker ji ta hrib tukaj nikoli do zdaj ni bil pisan na kožo. Pred letošnjo izvedbo Zlate lisice je bila najboljša lani 22.: "Res sem v dobri formi, vendar mislim, da je bil odločilen tudi zelo dobro načrtovan trening v zadnjem obdobju ter tik pred lisico v Avstriji, kjer sem bila dejansko v izolaciji. Zelo veliko sem trenirala na podobnih terenih, tako da sem se lahko nekako osredotočila na stvari, ki jih bi morala početi v Mariboru."

Zelo ugoden je bil tudi žreb, saj je kot članica prve petnajsterice, izbrala najugodnejšo številko osem, kar pomeni, da je na prvi progi nastopila tik za elitno sedmerico: "Ko gredo stvari vsaka k sebi, mi je očitno bilo še to naklonjeno."

Majhna nihanja v formi po njenem niso le posledica smučarske zrelosti in izkušenj. Že nekaj let kaže veleslalomsko stalnost, letos pa je vendarle dočakala tudi svoj veliki trenutek: "Po Flachauu sem si rekla, da lahko zdaj le še uživam, saj nimam več kaj izgubiti, naredila sem to, za kar sem delala celo življenje, torej da bom enkrat na stopničkah."

"Že nekaj zadnjih let se dobro smučam, a tega nisem mogla pokazati. Če se leta 2013 ne bi poškodovala, mislim, da bi to dosti prej dosegla. Že lani sem se dobro smučala, pa so mi manjše poškodbe onemogočale to, kar sem dosegla letos, ko so vse stvari prišle k meni od zdravja, do vsega, do materiala," je razmišljala Drevova, ki bo po koncu sezone sprejela tudi odločitev o nadaljevanju svoje poti v svetovnem pokalu.

Zaveda se, da je bila v Mariboru v drugačnem položaju kot v Flachauu, ko je vodila po prvi vožnji: "Mogoče je bilo malo lažje zame startati s sedmega položaja. Vedela sem, da me dobre pol sekunde loči od stopničk. Če napadem stopničke, če grem na zmago, moram biti boljša kot tiste za mano, zagotovo sem šla na polno, branit ni bilo kaj."

Bi si želela, da bi imela do konca sezone še več tekem: "Zagotovo. Sem že kar malo utrujena, a bi bilo vseeno dobrodošlo, da bi bil naslednji veleslalom prej kot čez en mesec. Ampak je, kot je. Poskusila bom ta premor čim bolj izkoristiti za počitek in trening tudi kakšne druge discipline in čim boljšo pripravo. Zame sta na sporedu le še marca veleslalom v Jasni in finale v St. Moritzu."

Letošnja lisička do tekmovalk zaradi zelo visokih temperatur ni bila prijazna: "Pred drugo vožnjo je bilo meni zelo težko, ker se je sonce uprlo v start in dejansko nisi mogel najti sence. Serviserju sem govorila, da naj mi da sneg na noge, da ne bom imela preveč mehkih nog, tako da sem se poskusila čim bolj skoncentrirati na vožnjo in odmisliti to vročino, od katere mi je pot tekla po dresu dol. Punce takšnih razmer nismo vajene."

Pred začetkom sezone si ni mislila, da bo po dveh drugih mestih postala članica elitne sedmerice: "Zame je bil zelo velik preskok že, ko sem v Lienzu startala med prvih petnajst. Takrat sem si rekla, da bi bilo lepo, ko bi zadnjič startala med prvih petnajst. Da pa bom že na dveh tekmah prišla med prvih sedem, si pa tudi nisem mislila."

Po dveh uvrstitvah na zmagovalni oder se odnos tekmic do nje ni spremenil: "Smo dobre prijateljice, razumemo sem, vzdušje v svetovnem pokalu je lepo." Prav tako ji zelo veliko pomeni dober odnos z moštvenimi kolegicami, ki jo podpirajo, zanjo navijajo in se skupaj z njo veselijo vsake njene dobre vožnje: "Komaj čakam, da jih vidim, da se še enkrat objamemo. Upam, da se bom kmalu tudi sama za njih veselila, kot so se one zame."

Velika spodbuda pa je bila tudi drugo in sedmo mesto Boštjana Klineta in Andreja Šporna na smuku v Garmischu.