Primerjanje organizacije turnirja, življenja v posamezni državi, kaj nam je tu všeč, kaj nam tam ni bilo, kje smo gledali na denar, kje ne, kje imamo boljši dostop do risov (tu na Češkem je minimalen, kar mi ni všeč) in tako dalje.
Češko SP je moje tretje SP na elitni ravni, ki ga spremljam zgolj, če na njem igra slovenska reprezentanca. Debitirala sem – kot Matjaž Kopitar v vlogi selektorja – v Bratislavi, in ko gledam v preteklost, je bila moja prva izkušnja dela med elito bolj prijetna, kot je bila pred štirimi leti za rise. Bratislava (poznali sva se že od prej) je lepa, mesto je v tistem času dihalo hokej, moj hotel je bil super, moja pot v slovaško prestolnico je bila v družbi turističnega vodiča Jureta in njegovega avtomobila nepozabna.
Dve leti pozneje je prišlo na vrsto moje prvo srečanje s Švedsko. Zapleti so se pojavili že pred letom v Stockholm, saj mi je agencija po nesreči rezervirala hotel, oddaljen 50 kilometrov od švedske prestolnice, pravzaprav na letališču, kjer sem pristala. Dva hotela z enakim imenom, eden na letališču, drugi v središču mesta, malo površnosti in se zgodi.
Tako sva le dan pred mojim letom z agentom reševala, kar se je rešiti dalo, torej se borila za kakršnokoli prosto sobo bližje Stockholma, kar sva morala urediti prav tisti dan, ne čez dva, ko bi se po praznikih šele vrnil v službo. Imela sem srečo, da sem še našla neko sobo, tako skromno, da me je vprašal, ali sem prepričana, da naj jo rezervira, češ da je videti ubogo, kot hostel. Vprašala sem ga, ali ima posteljo in kopalnico, ker je bil njegov odgovori pritrdilen, je postala moj švedski dom. Postelja in kopalnica sta vse, kar potrebujem, saj v hotelu resnično povprečno preživim le tistih sedem ur ponoči in me ne zanima notranja oprema (razen zaves).
Tu je še ena stvar, ki sem jo od nekdaj imela za samoumevno v hotelski sobi (prisežem, da sem v svoji novinarski in prej igralski hokejski karieri živela že vsaj v 50 hotelskih sobah) in brez katere ne morem. Sušilnik za lase. Moji so namreč nadpovprečno gosti, in če si jih ne posušim, sledi angina. Večkrat preverjeno in vedno nezaželeno, še posebej pa na službenih poteh.
Na Švedskem sem prvič doživela, da sušilnika za lase v sobi ni bilo, niti ga niso imeli na voljo za izposojo na recepciji. Res krasno. Ne spomnim se več, zakaj si ga nisem kupila, kar bi bila najbolj elegantna rešitev, a na srečo sem se spomnila, da jih veliko uporabljajo hokejisti. Ne, ne za svoje pričeske, temveč za sušenje rokavic, in tako mi je takrat enega (bil je v izredno slabem stanju, s počeno in odlomljeno plastiko na več delih, a povsem delujoč) nekajkrat posodil ekonom reprezentance Milan, česar nikoli ne bom pozabila.
Kavčičeva se je takrat nekaj naučila in pred odhodom na Češko sem na spletu preverila, ali ima moj češki dom v sobi sušilnik za lase, in ugotovila (ter se spet čudila), da ga nima. Tretji hotel v mojem življenju, letos pozimi se mi je to zgodilo tudi v Dohi, kjer mi ni preostalo drugega, kot da sem si ga kupila, in zdaj imam doma sijajen potovalni sušilnik za lase, a le za vtičnice, ki jih imajo zunaj Evrope.
Sušilnik je tako zdaj z mano potoval v Ostravo in še dobro, da je, saj se je izkazal za zelo zaželenega tudi med novinarskimi kolegi, ki so tako kot pred leti jaz samoumevno mislili, da ta spada k sobi. No, zdaj vedo tudi oni, da ne.
