V skoraj do zadnjega mesta polnem Tivoliju, ki je spomnil na neke povsem drugačne čase ljubljanske košarke, je Cedevita Olimpija veličastno premagala sicer utrujeno, a še vedno izjemno beograjsko Crveno zvezdo. Vodila je praktično od začetka do konca, in tudi kadar se je zdelo, da je prednost ogrožena, so se Ljubljančani v nasprotju z mnogimi tekmami na največji sceni s to novo energijo novega trenerja Zorana Martića in povratnika Zorana Dragića vsakič znali odzvati.
Kljub temu da nima tekem v nogah in rokah je Dragić igral precej več od načrtovanega in tudi presenetil s svojim imenitnim učinkom na celi črti. Ob tem je pod obročema s točakmi in blokadami blestel Karlo Matković, nasploh pa je bil ekipni pristop Cedevite Olimpije tako, o kakršnem smo pod prejšnjim trenerjem lahko le sanjali. Najboljši moogči zalet za rešiti, kar se v tej sezoni rešiti da. In za neke boljše čase tudi na evropski sceni, kjer Olimpija seveda še čaka prvo letošnjo zmago.
