Ta je ekipo že vodil na EuroBasketu 2009 in jo popeljal v polfinale, po vmesnem premoru pa se za krmilo izbrane vrste vrnil z lanskim sedmim mestom na svetovnem prvenstvu.
Tretje veliko tekmovanje v vlogi selektorja je pred vami. Kaj ste odnesli s prvih dveh?
Morda imam zdaj več rutine. V nekaterih položajih se bolje znajdem. Leta 2009 je bilo drugače, bil sem na začetku kariere, bolj sem bil nervozen, zdaj sem bolj 'skuliran'. Res pa je, da je vsako prvenstvo zgodba zase, prinaša nove probleme, drugačne situacije, izzive. V športu je tako, da moraš vse, kar je bilo, pozabiti, važno je, kaj bo jutri. To te žene naprej. Sem starejši, malo bolj izkušenejši, to pa je tudi vse.
Vas pred prvenstvom grabi nervoza?
Že prijateljske tekme prinašajo določen pritisk, tam se pokaže, kaj si naredil. Sem tudi trener, ki hoče vsakič zmagati. Med tekmo 'padem notri', v skrivanju taktike nisem preveč dober. Normalno je, da pred prvenstvom raste nervoza, zato pa sem že nekaj dni pred začetkom poudarjal, da bi jaz začel že prej.
Odhajate tja, kjer ste pred 25 leti spisali posebno zgodbo. Kako se spominjate tistega prvenstva?
Uf, to je že dolgo nazaj. Takrat sem imel prvič resnejšo vlogo, saj leto prej na olimpijskih igrah nisem skoraj nič igral. Pritisk je bil velik, vsi so od nas pričakovali, da bomo prvi. Vse skupaj je hitro minilo, tri tekme v skupini, polfinale in finale. Prvenstvo je bilo takrat še junija, julija, priprave so bile krajše.
Bi tudi zdaj raje videli, da bi bila prvenstva po koncu sezone?
Ne vem. Praktično je to nemogoče, ker lige trajajo tako dolgo.
Priprave so bile kar dolge. Se vsega skupaj ne bi dalo narediti v krajšem času, kot denimo v nogometu?
Vse je relativno. Letos bi zaradi mene lahko prvenstvo začeli po mesecu dni priprav. Odvisno je tudi od tega, kakšno ekipo imaš. Grki so se pripravljali manj časa, a imajo zelo podobne igralce kot lani. Menim, da so priprave tako dolge preprosto zato, ker je čas za to. Če vsi začenjajo v drugi polovici julija, bi se najbrž spraševali, kaj je z menoj, če bi mi začeli avgusta. (smeh)
Če sem pošten, me odpovedi niti ne prizadenejo preveč. Nisem dober politik ali prepričevalec, zato v primerih, ko nekdo reče ne, to preprosto sprejmem. Ne prosim, ne silim, tisti, ki hoče, bo igral, tisti, ki noče, ne bo. Ne vznemirjam se prav dosti.
NEKATERI KOMAJ ČAKAJO SLABE REZULTATE
V primerjavi z letom 2009 imate veliko mlajšo, neuveljavljeno ekipo. Je to za vas težje ali morda lažje, ker se ne pričakuje toliko?
Pričakuje se zmeraj. Vedno poudarjam, da je Slovenija nekaj takega kot Olimpija, za katero vsi pričakujemo, da zmaguje ne glede na to, kdo igra zanjo. Reprezentanca ima v zadnjih letih status, da se od nje veliko pričakuje. Tudi če ekipa ni tako konkurenčna kot leta 2009, ni velike razlike. Tudi jaz pritiskam na igralce, veliko pričakujem. Če rezultata ne bo, dvomim, da bo kdo rekel, kakšno moštvo je bilo. Nekateri tudi komaj čakajo slabe rezultate, takih je na žalost pri nas kar nekaj. Leta 2009 smo imeli ekipo, ki je veliko naredila sama, individualno so bili to dobri igralci. Letos jih moram imeti ves čas pod nadzorom, v vsaki situaciji se mora vedeti, kaj morajo odigrati.
Drugo poletje zapored se vam je igralski načrt sesul kot hišica iz kart. Kako ste doživljali to, da ste ostali brez toliko igralcev? Je zelo frustrirajoče?
Na neki način je bilo to pričakovati. Evforija, ki je rasla od leta 2005 in prvenstva v Beogradu, je vrhunec doživela z EuroBasketom v Sloveniji, potem pa je vse skupaj padlo. Če sem pošten, me te odpovedi niti ne prizadenejo preveč. Nisem dober politik ali prepričevalec, zato v primerih, ko nekdo reče ne, to preprosto sprejmem. Ne prosim, ne silim, tisti, ki hoče, bo igral, tisti, ki noče, ne bo. Ne vznemirjam se prav dosti.
Ni nobenih zamer? Od koga morda res niste pričakovali, da ga ne bo zraven?
Tudi taki so, a zamer zagotovo ni. Vsak ima pravico to narediti, vsak ima svoje razloge. Na splošno zamer in revanšizma v vrhunskem športu ne sme biti. Zaradi tega lahko zboliš, poleg tega smo premajhni, prej ali slej se srečamo.
Dončića smo hoteli povabiti, dati na širši seznam. Dvanajsterice mu sicer nisem mogel zagotoviti, saj takrat še niti nismo vedeli, kdo bo prišel, kako se bodo stvari razvijale, toda fant dejansko ni hotel priti, niti v kakšno drugo selekcijo. Malo čudno, upam, da bo igral za Slovenijo.
Bi se dalo v primeru Alekseja Nikolića drugače izpeljati vse skupaj?
Zmeraj se da narediti drugače, vendar mislim, da morata biti neki pravi način in dostop do reševanja težav. Ne moreš po telefonu nekaj zahtevati, odpovedati. Najmanj, kar pričakujem, je to, da pride k meni in se usedemo ter pogovorimo. Mislim, da sem bil več kot korekten. Je pa reprezentanca danes vse manj pomembna stvar, v ospredju so klubi in agenti. Reprezentanca je zgolj breme, lahko se poškoduješ in ti gre pogodba po zlu, igralec nima nič takega od tega. Fantu prav nič ne zamerim, ker vem, da je imel okrog sebe ogromno prišepetovalcev s svojimi interesi, in tudi to spoštujem.
Organizacija igre je težava. O tem, da bi namesto Bryanta Dunstona skušali angažirati tujca na tem položaju, niste razmišljali?
Seveda sem, vse opcije so bile odprte. Ko iščeš tujca, moraš vedeti, kaj lahko dobiš. Če ni dobrega organizatorja, nima smisla. Takega, ki bi bil pravi, ki bi ga sprejela javnost, pa ni lahko najti. Vzeti kar nekoga, se mi ne zdi smotrno. Nekaj moraš tvegati, in ko smo šli v to, nihče ni razmišljal, da ne bo Gogija ali Bena. Najbrž bi me čudno gledali, če bi imeli Američana na enki, zraven pa Bena. Lahko bi vzeli tudi štirico, ki je dober strelec. Treba je dati na tehtnico in videti, kaj sploh lahko dobiš.
GOVORIL SEM S PATOM RILEYJEM, VENDAR NI ŠLO
Zakaj v akcijo za Dunstona niste šli prej, sploh glede na to, da ste kmalu, ko ste spet postali selektor, govorili o mogoči naturalizaciji koga drugega?
Že zdavnaj sem šel v to, vendar je bil odziv počasen. Prvo leto so na zvezi rekli ne, po svetovnem prvenstvu pa so bili takoj za to. Dobil sem določene obljube, da se to da izpeljati, a se ni. Zgodba je zaključena, nima je smisla pogrevati.
Ko zmaguješ, se še več pričakuje, nekateri igralci pa treninge že jemljejo bolj zlahka. Nimajo v sebi tistega pravega odnosa, in to je tisto, kar jim preprečuje, da bi šli na višjo raven. Zaradi takega razmišljanja potem tavajo, namesto da bi napredovali. Ta karakter je zelo težko spreminjati.
Kaj pa za naprej, je Dunston še aktualen?
Odvisno, kdo bo selektor. Moral bi se spremeniti zakon. Tak, kot je zdaj, ko pravi, da mora biti igralec tu eno leto, v praksi pomeni, da mora v Sloveniji igrati dve sezoni, ena ni dovolj. Dunston je podpisal za štiri leta, ne vem pa točno, kaj to pomeni.
Aleksandar Ćapin ni bil opcija?
Ne, računali smo na mlajše igralce in seveda še zmeraj na Gogija.
Ste pri Goranu že od začetka priprav imeli v glavi, da bo ekipa brez njega, ali ste še razmišljali o njem?
Na začetku priprav je bil še aktualen. Takrat se je vedelo, da žena ne bo rodila v ZDA, in po tihem sem ves čas računal na njega. Šele po Zrečah na začetku avgusta sem dejansko dobil odgovor, da ne bo šlo. Naredil sem vse, kar se je dalo, tudi osebno sem klical v Miami, govoril s Patom Rileyjem, a ni šlo. Jasno, če bi bil na njihovem mestu, bi ravnal enako, tako kot če bi bil na Gogijevem.
Kako bo ekipa delovala brez Gorana? Lani so ostali čakali, kaj bo storil on.
Letos bodo morali sami prevzeti odgovornost. To je za fante priložnost, da se pokažejo. Mislim, da ne bi smel biti problem. Gogi je dominanten 'plej', sam ustvari višek, takih igralcev zdaj nimamo in delujemo na drugačen način.
Mar ni bila letos idealna priložnost za Luko Dončića, bil bi brez prevelikega pritiska, pa še zagotovili bi si ga za naprej?
Hoteli smo ga povabiti, dati na širši seznam. Dvanajsterice mu sicer nisem mogel zagotoviti, saj takrat še niti nismo vedeli, kdo bo prišel, kako se bodo stvari razvijale, toda fant dejansko ni hotel priti, niti v kakšno drugo selekcijo. Malo čudno, upam, da bo igral za Slovenijo. Res pa je, da osebno nisem govoril z njim, to je počel Rašo Nesterović.
NEKATERI ODPOVEDALI, KER NI GORANA
Prišel je nov rod. Včasih se je realno dalo upati na medaljo, zdaj je to zelo težko, praktično nemogoče.
Za naprej sem zelo optimističen. Zadaj prihaja generacija, ki bo lahko posegala po vrhu. Imamo Dončića, Šiška, ki je v Ciboni, Kraljevića, ki je v Šibenki, tiste, ki so v Olimpiji. Ne vem sicer, kaj imajo drugi, a strahu za naprej ni. Morda bo zdaj kakšna majhna luknja, morda pa niti ne, saj pravila ni. Velikokrat se zgodi, da do nečesa pride, ko to najmanj pričakuješ. Košarka v Sloveniji je glede na to, kako majhni smo, čudež.
Pred meseci se je zagrebška skupina zdela še taka, da jo bomo z lahkoto preskočili, zdaj se zdi izenačena.
Da, tudi Nizozemci niso slabi. Toda spet bom rekel, da pravila ni. Tudi če bi imeli zelo dobro, najmočnejšo reprezentanco, spet ne bi imeli prav nobenega zagotovila, da bomo uspešni. Spomnimo se tekem z EP v Sloveniji, kako izenačeno je bilo z Gruzijci, Čehi, trepetali smo do konca. Lahkih tekem ni.
Moj osnovni cilj je priti med prve štiri. Če bo moj cilj kvalifikacije, ga najbrž ne bomo izpolnili ali vsaj zelo težko. Cilj mora biti vedno višji, da potem zadovoljiš minimalnega. Ko si enkrat v izločilnih bojih, je vse mogoče.
Kako ste zadovoljni z napredkom neuveljavljenih igralcev v času priprav?
Sem, najbolj pomembno mi je, da me ni strah v nobenem trenutku kogarkoli poslati v igro. Imamo 13 igralcev, in ko nekomu ne gre ali ko naredi nekaj napak, gre ven, notri pa dam drugega. Vsi so pripravljeni dati maksimum, jaz pa jim zaupam. Seveda pridejo tekme in treningi, ko gre vse narobe in se ti zdi, da nisi naredil nič. Takrat jih je treba zbuditi, biti malo bolj oster, potem je spet v redu. Nekatere avtomatizme igralcev je v tako kratkem času težko spreminjati, imajo druge metode, a se trudijo, to pa je zame najbolj pomembno.
Večkrat ste poudarjali, da ste zelo zadovoljni z zavzetostjo.
Res je, nimam nobenih pripomb. Prepričan sem, da je nekaj igralcev odpovedalo, ker zraven ni Gorana, imamo pa igralce, ki so z veseljem prišli. Slokarja sploh ni treba klicati, ker veš, da bo prišel, Zupan je bil s pivom v roki nekje na Norveškem, pa je prihitel, tu je Balažić, Joksimović je bil navdušen. Lepo je imeti v ekipi take fante, ki so z veseljem tu, z njimi je potem tudi super delati.
Mnogi se smejejo, ko še vedno govorite o visokih ciljih, celo o boju za kolajne. Se vam ne zdi, da morda res malo pretiravate, čeprav je visoke cilje treba imeti?
Od prvega dne, ko sem postal trener, sem tak. Veliko izkušenih trenerjev mi je že dejalo, naj preneham, ker s tem le sam sebi kopljem jamo. Vendar delam tisto, kar čutim. Stremeti moramo po cilju, sicer se je nesmiselno ukvarjati s športom. Če je visok cilj, od nas veliko zahtevate mediji, občinstvo, in to nas vse skupaj dela močnejše, bolj osredotočene, bolj motivirane. To je v meni in me žene naprej.
NE STOJIM PRED OGLEDALOM
Ali dejansko verjamete v to ali vseeno to malo počnete tudi zaradi fantov?
Absolutno verjamem, morajo pa verjeti tudi oni. Zato je bila dobra zmaga nad Italijo. Res pa je, da je nekaj igralcev nagnjenih k temu, da se hitro zadovoljijo. To je tisto, kar me najbolj skrbi. Zato sem bolj nervozen, ko zmagujemo, kot takrat, ko izgubljamo. Po porazih vedno pridejo zmage, igralci se bolj zavedajo pomembnosti, so še bolj osredotočeni. Ko pa zmaguješ, se še več pričakuje, nekateri igralci pa treninge že jemljejo bolj zlahka. Nimajo v sebi tistega pravega odnosa, in to je tisto, kar jim preprečuje, da bi šli na višjo raven. Zaradi takega razmišljanja potem tavajo, namesto da bi napredovali. Ta karakter je zelo težko spreminjati.
Delam, kot čutim, ne pripravljam si govorov, ne stojim pred ogledalom. Igralcem tudi povem, da nisem srbski trener, ki bi veliko govoril. Igralec je profesionalec, na vsakem treningu in tekmi mora dati svoj maksimum.
Ima ta ekipa pravi karakter, da bi se dvignila, če stvari ne bi šle, kot bi morale iti?
Mislim, da ga ima. Imamo starejše fante z izkušnjami in na splošno se mi zdi, da Slovenija zdaj nima več problema, ki je bil prisoten v prejšnjih generacijah, ko se po porazu niso več znašle in je prišlo do razprtij. Poraz te mora narediti še močnejšega, ker ima vsaka reprezentanca, tudi najboljše na svetu, na prvenstvih najmanj en poraz. Ni me strah tega v tej ekipi, nikoli pa ne veš.
Kako pripravljate igralce, kakšne motivacijske prijeme uporabljate?
Nisem neki govorec. Delam, kot čutim, ne pripravljam si govorov, ne stojim pred ogledalom. Igralcem tudi povem, da nisem srbski trener, ki bi veliko govoril. Igralec je profesionalec, na vsakem treningu in tekmi mora dati svoj maksimum. Nimam posebnih taktik, za individualne stvari poskrbijo pomočniki. Igralec mora vedeti, kaj vsako sekundo pričakujem od njega. Zdi se mi, da je zelo pomembno, da se igralec zaveda, ko naredi napako.
Kako bo na prvenstvu igrala Slovenija?
Skušali bomo igrati dobro obrambo. Je pa eno igrati to obrambo doma, drugo pa v gosteh s tujimi sodniki. Na turnirju v Latviji nam je Poljska dala 84 točk, Latvija sicer manj, a ni bila popolna. Bomo videli, koliko nam bodo puščali sodniki, moramo pa vztrajati, ne smemo se povleči nazaj. Vsekakor bodo obramba, skok in disciplina glavni. Imamo nekaj igralcev, ki so hitri, divji, kar je lahko plus, lahko pa tudi minus.
Verjamete, da se da s to obrambo ustaviti tudi tiste najboljše, Španijo, Francijo?
Seveda se da, vsakogar se da ustaviti, to sploh ni sporno. Primer je že Italija. Vsakogar se da ustaviti, če je prisotna želja. To pogrešam pri nekaterih igralcih. Alenu Omiću velikokrat govorim o tem ... Če ima nasproti boljše igralce, kot je bil recimo Gortat, se povleče nazaj, namesto da bi bilo nasprotno, da bi mu to bil izziv. Če si v obrambi samo korekten, proti najboljšim ekipam nimaš možnosti, dati moraš nekaj več. To pa pomeni, da imaš na obrazu grimaso, da ne pustiš lahkih košev, greš v blokado, pa čeprav bo prekršek. To seveda ni lahko, igralec mora imeti to v sebi. Na nekaj tekmah je bilo vidno, da so naredili korak naprej tudi pri tem. Če res damo vse od sebe, potem imamo neko možnost.
RAZPORED NA EP NI DOBER
V napadu se bo samozavest črpala ravno iz obrambe ...
Če igraš trdo obrambo, napad trpi. Imaš ekipe, ki v obrambi počivajo, igrajo malo na izkušnje, 'blef', ostane jim moč za napad, kjer so precej bolj sproščene, spočite. Pomembno je, da je obramba trda, delovna, da dejansko garaš, potem je tudi napad kontroliran. Zdaj, ko imamo nekaj hitrih igralcev, se pogosto zgodi, da po dobri obrambi takoj izgubimo žogo in je spet treba garati v obrambi. Toda tudi to je eden od načinov. Je pa dobro, da se točno ve, kaj mora kdo delati v napadu, kje stati, in to tudi zahtevam. Vem, da zahtevam veliko, ni lahko, in določeni igralci imajo probleme.
Kaj pravite na razpored tekem prvega dela?
Je zelo slab, katastrofalen. Prvi dan igramo ob devetih zvečer, naslednji dan ob šestih popoldne. Tudi če premagamo Hrvate, moramo naslednji dan ugnati še Gruzijo, sicer prvi uspeh nič ne pomeni.
Gruzija prihaja dan po Hrvaški, Makedonija dan po Grčiji. Slovenci smo dostikrat na napačnih tekmah puščali energijo, najbolj pomembne pa izgubljali. Kako se boste lotili prvega dela?
(smeh) Saj ... dobro vprašanje. Takšne tekme, kot je s Hrvaško, so na eni strani za trenerja malo lažje, ker bodo igralci motivirani. Vendar s Hrvati lahko igramo vrhunsko, zmagamo ali tesno izgubimo, kar je še toliko slabše, potem pa gremo na Gruzijo. Toda za to smo tu trenerji, da igralce morebiti hitro spustimo na realna tla oziroma pripravimo. Res pa razpored ni dober.
Zato pa motivacija te ekipe tudi z na papirju slabšimi tekmeci ne bi smela biti vprašljiva.
Ne. Razen če bi premagali Hrvate in Grke ter bi jih to mogoče malo preveč dvignilo. Pa smo spet pri tistem, ko sem govoril, da nekateri igralci imajo tisto odgovornost v sebi, drugi pa se hitro zadovoljijo.
Ali tej ekipi manjka kakšen vodja »tipa« Jaka Lakovič, Matjaž Smodiš, Goran Dragić. Bi si želeli, da bi imeli koga takega?
Saj jih imamo. Imamo takšne tihe liderje, zato zaupam tej ekipi. V tem mesecu smo imeli nekaj kočljivih situacij in nekateri so se izpostavili. Starejši, izkušenejši igralci prispevajo veliko. Vzdušje v moštvu je dobro.
Prepričan sem, da je nekaj igralcev odpovedalo, ker zraven ni Gorana, imamo pa igralce, ki so z veseljem prišli. Slokarja sploh ni treba klicati, ker veš, da bo prišel, Zupan je bil s pivom v roki nekje na Norveškem, pa je prihitel, tu je Balažić, Joksimović je bil navdušen.
Pa je lažje delati s takšno ekipo od tiste z več zvezdniki?
Zmeraj zahtevam trdo delo. Je pa v primerjavi z letom 2009 razlika kot dan in noč, takrat sem bil tudi jaz še precej drugačen. Imeli smo izkušene igralce, res pa je, da moraš nekega Lakoviča 'ugasniti', da ne trenira preveč. Sem trener, ki zahteva veliko, igralci morajo delati v visokem ritmu, ogromno teči, ne delam razlik, kakšni igralci so.
OSNOVNI CILJ JE PRITI MED PRVE ŠTIRI
Zagreb je blizu, kaj pomenijo navijači za te fante?
Ogromno. Ves čas poudarjam, naj navijači pridejo v čim večjem številu. To je že zaščitni znak te reprezentance, oni so pika na i ekipe. Tudi sodniški kriterij se lahko zaradi tega spremeni. Upam, da jih bo čim več in se bomo borili skupaj.
Je za letošnje moštvo prednost, ker ni drugega dela, ampak takoj izločilni boji?
Kdo ve. Na oko je za vse res lažje, ker ni tistega mučenja. Imamo pa dobre primere izpred dveh let, ko so mlajše ekipe, kot sta Ukrajina in Srbija, v drugem delu prišle naprej zaradi več energije, večjega motiva. Pri tako dolgem prvenstvu se kakšne reprezentance kar same izločijo še pred odločilnimi tekmami. Tiste ekipe, ki so imele red, disciplino, mlade igralce, so prišle daleč, tako da bi bil morda tisti sistem za nas letos celo ugodnejši.
Letos ste odigrali manj pripravljalnih tekem kot lani. Vam to ustreza ali bi s to ekipo potrebovali več preizkušenj?
Dovolj jih je bilo. Tudi to je sicer zelo relativno. Če je manj tekem, je koncentracija večja. Ko sem bil v Spartaku, smo igrali le šest prijateljskih srečanj, pa nato nismo izgubili tekme tri mesece. Pravila ni. Je pa res, da so treningi dolgočasni, tekme prinašajo akcijo, več adrenalina. Grki so lani prav tako imeli le šest tekem in nato odlično igrali v prvem delu prvenstva, nato pa res izgubili na prvi stopnici izločilnih bojev.
Kako ste zadovoljni z zaključkom, z zadnjo tekmo v Banjaluki, ko bi na kolena skoraj spravili svetovne podprvake Srbe?
Deloma sem s prikazanim zadovoljen, vseeno pa je manjkala pika na i. Preveč je bilo očitnih napak, ki jih vsaka kvalitetna reprezentanca kaznuje. Ko bo šlo zares, bo to težje »prežvečiti«. Manjka nam zmagovalni karakter, ki bi se moral pokazati prav na taki tekmi. Morali bi vzeti, kar so nam Srbi ponudili.
Kaj vas čaka v zadnjih dneh priprav?
Imeli bomo precej dela. Začeli bomo gledati tekmece, predvsem prva dva. Tako v napadu kot tudi v obrambi bomo dodali še nekaj taktičnih različic. Za tekmece bomo skušali pripraviti kakšno presenečenje. Posvečali se bomo tudi prostim metom. Misli nam že uhajajo k prvima dvema tekmama s Hrvaško in Gruzijo. Za slednjo bomo v Zagrebu imeli tako malo časa, da se bomo že zdaj pripravljali na obe uvodni tekmi.
Lahko naštejete favorite prvenstva?
Dosti jih je. Grke vedno štejem mednje, pri Hrvatih imam občutek, da bi šli lahko tudi do konca, o Francozih mi ni treba govoriti, tu so Španci, v vrh spadajo Srbi. Litva letos ni ravno taka, da bi jo štel med favorite, tudi Italijani me niso prepričali, nekaj jim manjka, recimo igra po globini. Na prvi pogled so težko branljivi, a se med tekmo lahko prilagodiš nanje, ker nimajo hrbtne igre. Seveda so tudi oni med tistimi, ki bodo prišli v izločilne boje, tam pa potem odločajo dnevna forma, morebitne poškodbe in to, kako ti ustreza tekmec. Včasih ti igra nekoga manj ustreza, čeprav je na papirju slabši.
Bi letos, če bi bili v takem položaju, gledali na to, da recimo v osmini finala ne bi naleteli na Litvo?
Nikoli si nisem maral izbirati nasprotnikov, ker imam vedno občutek, da to prinaša nesrečo. Igrati moraš s tistim, ki ti je usojen.
Imamo takšne tihe liderje, zato zaupam tej ekipi. V tem mesecu smo imeli nekaj kočljivih situacij in nekateri so se izpostavili. Starejši, izkušenejši igralci prispevajo veliko. Vzdušje v moštvu je dobro.
Kot igralec ste dobili kolajno, kaj bi ta pomenila za vas kot trenerja?
S Slovenijo nimam kolajne, v Jugoslaviji smo takrat vsi bili prepričani o tem. Vsekakor je to čisto druga dimenzija. Prepričan sem, da bo kolajna prej ali slej prišla.
Z vami na čelu? Se še vidite na klopi tudi v prihodnjih letih, je mogoče, da bi reprezentanco vodili dlje časa?
Imel sem srečo, da sem zadnji dve sezoni končal že maja. Če si v najboljših klubih, v katerih sezona traja praktično do konca junija, potem pa takoj začneš z reprezentanco, je druga pesem. Trenutno z motivom nimam težav, zelo lepo mi je, do julija mi tudi že postane dolgčas. Toda ni vse odvisno le od mene, ampak od tega, kakšni bodo rezultati, tu je tudi klub. Velika tekmovanja so pozno, neki resen klub te ne bo vzel za trenerja, v Španiji selektor ne more biti na klopi kluba, to je težava. Ne vem, kako bo zdaj, ko bodo spremenili sistem in bodo kvalifikacije med sezono.
Kaj je vaš osnovni cilj letos? So to olimpijske kvalifikacije?
Moj osnovni cilj je priti med prve štiri. Če bo moj cilj kvalifikacije, ga najbrž ne bomo izpolnili ali vsaj zelo težko. Cilj mora biti vedno višji, da potem zadovoljiš minimalnega. Ko si enkrat v izločilnih bojih, je vse mogoče.tem zadovoljiš minimalnega. Ko si enkrat v izločilnih bojih, je vse mogoče.
