Polzeljan je trend rezultatov obrnil navzgor, pri delu pa mu pomaga Kei Hošikava. Devetintridesetletni japonski strokovnjak prihaja iz Tokia, pred prihodom v Celje je delal v domačem Tokyo Verdyju, v Chelseaju in na Poljskem, kjer je bil Pevnikov pomočnik pri Legionovii.
KEI HOŠIKAVA
rojen: 29. maj 1976
država: Japonska (Tokio)
šport: nogomet (trener)
klub: NK Celje
Sodelovala sta tudi v Velenju, kjer sta skrbela za mladinsko šolo, zdaj pa se Hošikava spoznava še z elitnim nogometnim tekmovanjem pri nas.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Prihajam iz Tokia, kot nogometaš sem bil član prvoligaša Tokyo Verdy, ki sicer zdaj nastopa v drugi ligi. Moja želja je bila, da bi igral v Evropi, vendar smo takrat imeli zelo močno moštvo, tako da nisem dobil priložnosti za igranje v prvi ekipi. Lahko bi šel drugam, ampak nisem želel, zato sem pri dvajsetih končal kariero in se posvetil trenerskemu poklicu. Ne vem, ali je bila to dobra odločitev. Ko gledam nazaj, bi raje imel dolgo igralsko kariero, kot na primer Francesco Totti. (smeh) Pri petindvajsetih sem postal trener, najprej sem pri Tokyo Verdyju vodil mladinsko moštvo, nato žensko ekipo. Imel sem srečo, da je bila slednja zelo močna, tako da smo takrat postali tudi azijski prvaki. Pred tremi leti sem odšel v Chelsea, kjer sem prav tako vodil žensko ekipo. V prejšnji sezoni sem delal na Poljskem, kjer sem spoznal Roberta Pevnika in postal njegov pomočnik.
Kako je bilo pri Chelseaju?
Japonski nogometaši igrajo po vsem svetu, kar zadeva japonske trenerje, pa je zgodba povsem drugačna. Strokovnjaki iz naše države ne dobijo dela v tujini, edina možnost je v ženskem nogometu. Zato sem izkoristil priložnost in se pridružil Chelseajevi ženski ekipi, kar je dobra odskočna deska za naprej. Toda zanimivo je, da trenerski štab ženske ekipe nima stika s trenerji pri moškem moštvu. V Chelseaju sem bil eno sezono in to je bila zame res koristna izkušnja.
Zakaj ste se sploh odločili zapustiti Japonsko?
Prav zaradi tega, ker v Evropi ni nobenega japonskega trenerja. Preprosto bi rad uspel v Evropi. (smeh)
Bili ste azijski prvak, trener pri Chelseaju in na Poljskem, zakaj ste se februarja odločili za prihod v Slovenijo?
Za moj prihod v Slovenijo je 'kriv' Robert Pevnik. (smeh) On je edini razlog, da sem prišel. Na Poljskem mi je precej pomagal, ker je obvladal jezik. Po treningih sva se veliko družila in postala dobra prijatelja. Razložil mi je veliko o evropskem nogometu, na začetku tega leta pa me je poklical, naj se mu pridružim v Rudarju.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Nisem vedel veliko, niti tega, koliko klubov igra v prvi ligi, sicer sem jo našel na zemljevidu, ampak je res zelo majhna. (smeh) Všeč mi je način igranja nogometa v Sloveniji, tu se igra drugače kot denimo na Poljskem in Hrvaškem, povsod se igra drugače in pri vas je v ospredju tehnično znanje.
Ste presenečeni nad kakovostjo slovenske lige?
Nisem si mislil, da je slovenska liga tako dobra. Prej sem mislil, da se tu igra bolj na moč. Ko sem prišel, pa sem videl, da imajo igralci 'radi' žogo. Kakovost slovenskega prvenstva me je pozitivno presenetila.
Kdo je po vašem mnenju najboljši nogometaš v slovenski ligi?
Najprej bi rekel, da je slovenska liga razdeljena na vodilni moštvi in preostalih osem. Pri slednjih lahko vsak premaga vsakogar, Olimpija in Maribor pa sta boljša od drugih. Kar zadeva najboljšega igralca, bi izpostavil Marcosa Tavaresa.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Da, poznal sem Milivoja Novakovića, ki je igral na Japonskem, zdaj pa je član Maribora. Seveda vem tudi za Jana Oblaka in Samirja Handanovića. Veste, poznal sem veliko nogometašev iz Jugoslavije, na primer Stojkovića, Savičevića, Jugovića, vse sem poznal. Potem pa je Jugoslavija razpadla, nastalo je več novih držav in zdaj ne vem, kdo prihaja iz katere. (smeh)
Kako priljubljen je Noriaki Kasai na Japonskem?
Noriaki Kasai je na Japonskem zelo priljubljen, ampak moram poudariti, da je v Evropi še bolj. (smeh) To je res neverjetno, kako ga obožujejo na Poljskem in tudi tu v Sloveniji, vsi ga poznajo, prava megazvezda je. Toda v Angliji nihče ne ve zanj. (smeh)
Ali na Japonskem poznajo Petra Prevca?
Ne, ne, njega pa nihče ne pozna, od skakalcev je priljubljen samo Kasai.
Stari ste 39 let, kakšne načrte imate za prihodnost?
Rad bi opravljal trenersko delo in čim dlje ostal v Evropi. Za zdaj sicer še ne vem, kako bo v prihodnosti; če nam uspe obstati, imam pogodbo v Celju, če nam ne uspe, potem ne vem, kaj bo, tako je v nogometu, ampak rad bi ostal v Celju. V Sloveniji se odlično počutim in naslednjo sezono se nameravam učiti slovenskega jezika, ki je zelo težek. Do zdaj preprosto nisem imel časa za to.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Najprej sem pomislil na to, da je Slovenija res zelo majhna država. Ne razlikuje se od Nemčije in Poljske, a je precej manjša. Že letališče je majhno. (smeh) Zelo sem bil presenečen, da je bila pot od letališča do Velenja in Celja tako kratka, vse je res blizu. Ob prihodu pa mi je v oči padlo to, kako zelo zelena je.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Joj, vse mi je všeč. Kaj bi lahko izpostavil? Hrano, obožujem tukajšnjo hrano, na primer rebrca in pivo. (smeh)
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Zanimivo mi je, ko me ljudje vidijo, takoj se obrnejo in me gledajo, ker sem drugačen od njih. (smeh) Zanimivo je, ko včasih rečem 'hvala' ali 'adijo', takrat me kar malo presenečeno pogledajo. Vendar je vse v redu, to me prav nič ne moti.
Prej ste omenili rebrca, ali mogoče poznate še kakšno slovensko narodno jed?
Zelo so mi všeč borovničke in golaž. (smeh)
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Seveda, takoj bi ga sprejel in postal Slovenec. (smeh) Mislim, da se Slovenci sploh ne zavedate potenciala svoje države. Včasih slišim, kako nekateri Slovenci pravijo, da je Hrvaška lepša. S tem se nikakor ne strinjam, zame je lepša Slovenija.
Za kateri nogometni klub navijate?
Všeč so mi Celje, Rudar, Bayern in seveda Tokyo Verdy.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Vse Slovence bi pozval, naj v čim večjem številu pridejo na stadion.
