Nekdanji član Maribora in ACH Volleyja je podpisal enoletno pogodbo s tamkajšnjim velikanom Fenerbahčejem.
ALEN PAJENK
rojen: 23. aprila 1986
država: Turčija (Istanbul)
šport: odbojka
klub: Fenerbahče S. K.
Vpleteni strani sta po uspešni sezoni sodelovanje podaljšali še za nadaljnje leto, 30-letni Ptujčan pa v klubu iz azijskega dela Istanbula ni edini član slovenske izbrane vrste, ki se je na lanskem evropskem prvenstvu okitila s srebrom, poleti se mu je namreč pridružil še soimenjak Šket.
Kako je prišlo do tega, da ste se lani odločili za odhod v Turčijo?
Turčija je bila v tistem trenutku najboljša opcija, tako denarno kot tudi drugače.
Ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
Imel sem ponudbe iz Poljske in Italije. Zelo rad bi se vrnil v Italijo, ampak je bila ponudba, ki so mi jo ponudili Italijani, v primerjavi s turško tako nizka, da mi sploh ni prišlo na misel, da bi odšel v zahodno soseščino.
Vaše sanje so bile igranje v Italiji, kaj bi rekli za igranje v Turčiji?
Če sem povsem iskren, igranje v Turčiji ni enako igranju v Italiji ali na Poljskem. Toda Turki so denarno veliko močnejši od drugih držav.
Kakšna razlika pa je med turško in italijansko ligo?
V Turčiji lahko igrajo trije tujci, v Italiji štirje. Že tu se pozna razlika, ki je še nekoliko večja, če vemo, da so domači igralci v Italiji boljši od domačih v Turčiji.
Kako daleč od teh lig je slovensko prvenstvo?
Težko bi naredil primerjavo. Težavo v Sloveniji predstavljata denar in posledično organizacija. Če bi hoteli priti na približno tako raven, na kateri so te lige, bi morali vložiti ogromno sredstev in veliko postoriti okoli klubov. Rekel bi, da smo kar daleč od teh tekmovanj.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom v Turčijo?
Ne, odhod v novo državo predstavlja neko novo izkušnjo. Ne veš, kaj te čaka, kako bo. Glede na to, da se je lani vse dobro izteklo, razen terorističnih napadov, ki se jih tu ne čuti, kakor se je pisalo v medijih, se je vse kar dobro izteklo.
Ne čutite terorističnih napadov?
Ne, ko je recimo nekoč eksplodira bomba, se o tem sploh ni pisalo, bilo je, kot da je to nekaj povsem normalnega.
V tistem času nisem bil v Istanbulu. Kolikor sem slišal, je bilo nekaj panike, zdaj pa je tako, kot da se ni nič zgodilo.
Se je življenje po teh dogodkih kaj spremenilo?
Če povem po pravici, ne občutim nobene razlike. Vse je isto, ne vidim razlike, gotovo pa razliko občutijo Turki.
Verjetno se drugače obnašajo, so bolj previdni.
Paziti je treba, kaj govoriš.
Ste med turškimi soigralci opazili kakšno paniko zaradi tega?
Ne. Videti je tako, kot da je nekaj normalnega, da vsak mesec eksplodira kakšna bomba.
Kako v Istanbulu občutite begunsko krizo?
Smo daleč od tovrstnega dogajanja, zato se pri nas tega ne občuti.
Poleg Italije in Turčije ste igrali še na Poljskem, v kateri od teh držav se najbolje počutite?
Vsaka država je svoja izkušnja. Lahko bi rekel, da sem se najbolj domače počutil v Italiji.
Kako ste zadovoljni s svojim statusom v ekipi in s svojimi igrami?
V ekipi smo samo trije tujci, zato nihče ne sedi na tribuni ali na klopi. Večinoma v Turčiji prav tujci nosijo največje breme, zato je treba na vsaki tekmi in na vsakem treningu dati od sebe maksimum, da so predsednik in vsi ostali zadovoljni s tabo.
Čutite velik pritisk?
Filozofija športa je tu nekoliko drugačna. Fenerbahče je veliko ime, ampak kljub temu je bolj pomembno, da premagamo Galatasaray in Bešiktaš, kot da smo prvi v ligi. To je res težko opisati, te stvari je treba doživeti, da bi jih lahko razumel.
Pa je cilj vseeno naslov prvaka?
Seveda, če ne bi šli na prvo mesto, ne bi bili pravi športniki. Realno je pričakovati, da se uvrstimo med štiri najboljše, torej da nastopimo v končnici. Kar bi tam naredili več, bi bil samo bonus.
Kot ste dejali, je Fenerbahče eden izmed velikanov turškega športa, ali se to občuti tudi pri odbojkarskem delu kluba?
Sploh ni toliko pomembno, za kateri šport gre, bolj so pomembni ime kluba in klubske barve.
Se kaj družite z nogometaši in košarkarji Fenerbahčeja?
Z nogometaši se sploh še nismo srečali, se pa tu in tam srečamo s košarkarji in spijemo kakšno pijačo. Predvsem se družimo z Balkanci v ekipi, Perom Antićem, Nikolo Kalinićem, Bogdanom Bogdanovićem.
Ste spregovorili kakšno besedo tudi s trenerjem Željkom Obradovićem?
Lani sem ga nekajkrat videl na tekmah, je kar zanimiv človek.
Veliko hodite na nogometne in košarkarske tekme?
Moram reči, da lani nisem imel priložnosti iti na nogometno tekmo, smo pa bili na skoraj vseh tekmah košarkarske evrolige. Vzdušje na teh tekmah je res noro.
Koliko ljudi pa imate vi na tekmah?
Obisk na odbojki je zelo slab. Ne vem, na tekmo mogoče pride dvesto ali tristo ljudi, kar je težava vseh klubov. Kar zadeva derbije, pa na srečanja lahko hodijo samo navijači domačega moštva, nikoli ni gostujočih.
Kako ste se navadili na življenje v Turčiji, gre za muslimansko državo, na kakšen način in kje to najbolj občutite?
Še najbolj se občuti pri molitvah, molijo petkrat na dan. Ko se zasliši molitev iz džamije, se glasba ugasne in podobno. Sicer pa je Istanbul bolj kot ne turistično mesto, zato se ni bilo težko navaditi na tukajšnje življenje.
Nisem ljubitelj življenja v velikem mestu, raje imam manjša. Gneča je precejšnja, ampak vsaka soseska ima svoje središče, kjer se v glavnem zadržuješ. Glede na to, kako ogromno mesto je Istanbul, se mi sploh ni bilo težko privaditi.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Mogoče boste presenečeni, a zelo malo ljudi govori angleško. Če potrebujem pomoč, mi pomagajo v klubu, soigralci. Naučil pa sem se nekaterih osnovnih turških besed, čeprav je jezik zelo zahteven.
V katerem delu mesta živite?
Živim v azijskem delu Istanbula, in sicer v Kadıköyu, soseska pa se imenuje Moda. Približno deset minut je oddaljena od Fenerbahčejevega nogometnega stadiona.
Živite v stanovanju ali v hiši?
V stanovanju.
Vam je tega priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
V Fenerbahčeju si mora igralec vse urediti sam. Ne dajo ti stanovanja niti ti ga ne pomagajo iskati. Prav tako nimam klubskega avtomobila.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Malo je mučno, ker moraš iti na ogled stanovanj, saj se te stvari dogajajo med treningi, zato je kar naporno najti tisto, kar si želiš.
Ste imeli pri iskanju kaj težav, ker ste tujec?
Ne, vedno je bil z mano soigralec. Stanovanje sem iskal na spletu, ko sem naletel na kakšno, ki mi je bilo všeč, je poklical tja in sva šla na ogled. Pomagal mi je pri dogovarjanju.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Imam novo in opremljeno stanovanje v središču Mode, ki je veliko približno osemdeset kvadratnih metrov. Mesečna najemnina zanj pa znaša osemsto evrov, brez stroškov. Mogoče se sliši veliko, ampak je cena kar v redu, saj se cene vrtijo med tisoč in tisoč petsto evrov.
Vam najemnino plačuje klub?
Ne, plačujem jo sam.
Ali uporabljate javni prevoz?
Trenutno se s soigralcem Alenom Šketom na treninge voziva kar s kolesom. To je najbolj primeren način prevoza, sicer so taksiji zelo poceni, še bolj poceni so mini kombiji, precej različnih možnosti je za prevažanje po mestu.
Res je, ob določenih urah so ceste prepolne pločevine, včasih lahko obtičiš v koloni za dve ali tri ure.
Pa ste že vozili avto v Istanbulu?
Ne, nisem. Tu moraš biti nor voznik, da normalno prideš skozi. (smeh)
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Ker smo visoki, nas večkrat ogovorijo z 'basket, basket'. Potem pa se niti ne trudimo, da bi razlagali, da smo odbojkarji. (smeh) Taksisti nas sprašujejo, kje igramo, zato nas malo bolj poznajo. Navijači Fenerbahčeja pa nas takoj prepoznajo, malo se fotografiramo in to je to. Ljudje niso vsiljivi.
Kako so videti vaša gostovanja?
Lani smo šli na vse tekme z avtobusom, razen na gostovanje v Izmir. Pet klubov ima domovanje v Istanbulu, na štiri gostovanja gremo z avtobusom, na dve z letalom. V avtobusu ima vsak štiri sedeže, tako da se lahko uležeš. Res je, da to ni postelja, a ni tako naporno, kot če bi imel enega ali dva sedeža. Letos igramo v pokalu CEV, zato nas čaka več potovanj.
Najbolj vroče gostovanje?
Najbolj vroči gostovanji sta Galatasaray in Bešiktaš. Če njiju premagaš, si kralj. (smeh) Na derbijih preprosto moraš zmagati.
Kako gledajo na vas kot na Slovenca oziroma kako Turki poznajo Slovenijo?
Mislim, da zelo malo. Name ne gledajo kot na Slovenca, temveč kot na tujca. Tujec je tujec, ni pomembno, iz katere države prihaja. (smeh)
Ali po osvojitvi evropske lige in srebru na evropskem prvenstvu v tujini drugače gledajo na slovenske odbojkarje, vas bolj cenijo, ste bolj prepoznavni?
V Turčiji to niti ni tako opazno. Vendar pa menim, da kje drugje na nas ne gledajo več tako kot prej, mislim, da smo se v dveh letih kar dobro povzpeli.
Ste se v Turčiji morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z odbojko?
Za zdaj se nisem srečal s tem. Se je pa zgodilo, da so v hotelu, kjer smo živeli, receptorju ukradli avto. Ko jim je sledil, je videl toliko droge in drugih stvari, da sploh ne moreš verjeti. Očitno se nekaj dogaja, ampak se ne gibljemo v teh predelih.
So vam v klubu mogoče odsvetovali gibanje v določenih predelih Istanbula?
Ne. Ko so se lani bolj pogosto dogajali napadi, so nam samo svetovali, da naj se ne zadržujemo na javnih krajih.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Če bi sodil samo po avtomobilih, ki jih vidim, ne bi mogel reči, da ljudje tožijo nad kakršnokoli krizo. Na cesti je mogoče videti takšne avtomobile, ki jih v Sloveniji še desetletja ne bomo videli. So pa na drugi strani razlike med ljudmi toliko večje. V Istanbulu je precej beračev.
Kako vam je všeč turška hrana?
Hrana je balkanska, imajo še čisto svojo, a se hitro navadiš. Ogromno dajo na hrano, radi jedo. (smeh) Ni neke posebne jedi, ki bi mi bila zelo všeč, se pa pri pripravi hrane zelo potrudijo.
Mislim, da nisem, bom zdaj bolj pozoren. (smeh)
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Glede na to, da gre za Istanbul, niti ni tako drago. Porcije v restavracijah so ogromne, meso, solato, riž in zelenjavo dobiš za sedem ali osem evrov. V trgovinah so stvari zelo poceni, dražji pa so uvoženi izdelki.
Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
Evropska stran Istanbula je zelo zanimiva, izplača si ogledati bazar, Taksim, mošeje. Seveda je pravo doživetje obiskati kakšno nogometno tekmo. Veliko je zanimivih stvari, zato si je treba vzeti kar nekaj časa za ogled vseh znamenitosti.
Kakšno je nočno življenje v Istanbulu?
Klube imajo na evropski strani mesta, tam se vsak večer nekaj dogaja.
Je alkohol težko dobiti?
Ne, težko ga je dobiti po deseti uri, sicer ga lahko kupiš na vsakem vogalu.
Verjetno je samo cena višja kot pri nas?
To pa je.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Včasih se zmenimo, da gremo malo naokoli, ali pa gremo s soigralci na kavo.
Ali v Istanbulu živite sami?
Trenutno sem sam, sicer pa občasno na obisk pride žena, ki dela v Srbiji.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Turčiji?
Slovenca še nisem srečal, je pa veliko Srbov.
Rekel bi, da so večinoma čudni. (smeh) Niso ravno delavni, so počasni, imaš pa na drugi strani tudi tiste bolj prijazne, ki vse naredijo zate in jim ni težko ničesar narediti. Zelo radi se družijo, v parkih je ogromno ljudi.
Kakšne so Turkinje?
Pokrite. (smeh) Težko bi povedal kaj bolj konkretnega.
Ali pregovor 'Kadiš kot Turek' velja?
Ne, v tem letu in nekaj mesecih sploh nisem opazil, da bi veliko kadili, glede tega sem kar malo presenečen. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Ne vem, mogoče to, kako je vse veliko. Tu se nenormalno veliko gradi, gneča je neverjetna. Čeprav nisem ljubitelj velikih mest, sem nad Istanbulom prav navdušen, prijetno me je presenetil.
Je kaj takega, kar vas tam moti?
To, da so leni in se ne spravijo k delu. Če hočem, da mi kaj naredijo okoli stanovanja, potrebujejo nekaj dni, da se sploh lotijo dela. (smeh)
Ali imajo Turki kakšno razvado, ki se nam zdi čudna?
Ves dan pijejo čaj. (smeh) Pijejo ga pred treningom, po treningu, med kosilom, večerjo, pa spet pred treningom in po treningu.
Stari ste 30 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Rad bi čim dlje igral odbojko. Če ne bo poškodb, bom poskušal čim dlje igrati na najvišji ravni. Za naprej niti ne razmišljam preveč, želja je tudi po karieri ostati v odbojki, ampak bomo videli, kako bo s tem.
Glede na denarno stanje po svetu bom zelo zadovoljen, če mi bo uspelo do konca kariere ostati v Turčiji.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli v Turčiji?
Nisem razmišljal o tem, a mislim, da ne bi. Jezik je zelo zahteven, pa tudi razlika v kulturi je velika.
Istanbul
