Mobilna verzija
Iztok Lukner
Iztok Lukner

Memi Bečirović: Koš v zadnji sekundi je vreden osem točk

Arsen Perić

Slovenski košarkarski strokovnjak Memi Bečirović ima za sabo zanimivo in pestro trenersko pot.

Medtem ko je sedel na klopi nekaj domačih klubov, med katerimi sta tudi Union Olimpija in Helios, ter bil selektor slovenske članske (in mlade) reprezentance, je veliko časa preživel v tujini.

855-18-becirovic 4 ap
Arsen Perić

MEMI BEČIROVIĆ
rojen: 1. marca 1961
država: Kitajska (Nandžing)
šport: košarka
klub: Jiangsu Dragons

Služboval je v Italiji, Belgiji in Ukrajini, odlično se je znašel v Iranu, kjer je bil tri leta in je vodil tamkajšnjo izbrano vrsto, s katero je osvojil dva azijska pokala in azijsko prvenstvo in jo popeljal tudi na SP v Španiji.

Zdaj drugo sezono zapored dela na Kitajskem, kjer je trener ekipe Jiangsu Dragons, ki domuje v mestu Nandžing. V njem pa živi skoraj 8,5 milijona ljudi.

Kako je prišlo do tega, da ste se lani odločili kariero nadaljevati na Kitajskem?
Tri leta sem bil selektor iranske reprezentance, s katero sem večkrat igral na Kitajskem; na azijskih prvenstvih, turnirjih, pokalih. Tam so me zasledili in selektor kitajske izbrane vrste me je priporočil klubu Jiangsu Dragons, ki je iskal trenerja z evropskega prostora. Klub je bil pred časom v vrhu njihove najmočnejše lige CBA, zadnjih nekaj let je čisto na dnu. Z novim sponzorjem, vodstvom in strokovnim štabom so začeli novo zgodbo, po kateri bi se v nekaj letih radi vrnili na vrh. Drugi razlog, da sem se tako odločil, pa je, da se kitajska liga zelo razvija, za ligo NBA je finančno najmočnejša, če vemo, da traja samo tri mesece. Liga je zaprta, 20 ekip igra po sistemu NBA in tekme si sledijo na dva dni, redni del se konča v treh mesecih, potem pa je še en mesec rezerviran za končnico.

Kakšna natančno je vaša funkcija?
Na Kitajsko ne moreš kar priti kot glavni trener, najprej si svetovalec ali pomočnik. Po enem letu, ko ti določene institucije dajo zeleno luč, lahko postaneš glavni trener. Lani sem bil neke vrste pomočnik oziroma svetovalec, čeprav sem vodil ekipo, zdaj pa sem podpisal dveletno pogodbo in sem tudi uradno glavni trener.

Ste imeli takrat še kakšne druge ponudbe?
Imel sem še druge ponudbe, ampak ta je bila konkretna in je neki izziv. Košarka na Kitajskem zelo napreduje, je priljubljena in tudi liga je odlično organizirana.

NIK_9185
Nikola Miljković
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom?
Ne, ker sem bil že prej nekajkrat na Kitajskem. Poznal sem organizacijo, imajo odlične objekte. Igralci so atletsko zelo sposobni, imajo višino, slabši pa je tehnično-taktični del. Težko je, ker je kultura drugačna. Ko sem prišel, sem imel največ dela s tem, da sem jih spoznal in videl, na kakšen način lahko delam z njimi. Sistem je drugačen, igra se štirikrat 12 minut, kar mi je delalo težave, ker je rotacija igralcev drugačna kot pri štirikrat deset minut.

Slovenskemu strokovnjaku se je verjetno težko prebiti na Kitajsko.
Res je. Imel sem srečo, da sem se tam pojavljal z iransko reprezentanco in osvajal prvenstva. Povsem so osredotočeni na NBA-trg, zato je recimo pomočnikom v ligi NBA lažje. Interes NBA-trenerjev in NBA-igralcev je velik, radi bi prišli na Kitajsko. Liga je v vzponu in finančno zelo podprta. Sicer pa Kitajci zelo slabo poznajo evropsko košarko, če bi jim omenil Željka Obradovića, bi rekli, kdo je to. (smeh)

Kako pa je delati s kitajskimi igralci, kaj pri njih pogrešate oziroma kaj so njihove vrline?
Igralci s severa so bolj borbeni in delavni, z juga bolj leni, to je treba spoznati. Tu so še potovanja, vsak drugi dan igramo, ves čas smo na poti. Po treh mesecih nisem več vedel, v katerem mestu sem se zbudil. Hotel, letalo, tekma, videoanaliza, hotel, letalo ... Tako je videti naš ritem. Njihova vrlina je, da so izjemni strelci in dobro tečejo. V šali jim rečem, da lahko tečejo, a se ne znajo ustaviti. (smeh) Veliko težav je z igro v globino, samo metali bi na koš. Težko jih je spraviti v sistem.

Do zdaj ste v tujini delali v Italiji, Ukrajini, Belgiji, Iranu, na Kitajskem, kje se najbolje počutite?
Najbolje sem se počutil v Iranu, tam je bilo odlično. Tudi z ekipo sem se ujel, zdaj pa je prišlo do menjave v zvezi in menjave generacije. Prišli so novi ljudje, ki so delo zastavili po svoje. Zamenjali so precej igralcev, ki so že v letih. Sicer pa ima vse svoj čar, po naravi sem avanturist, rad grem v nove kraje in spoznavam ljudi. Širim si obzorja, eno je košarka, drugo pa še vse ostalo, kar pride zraven.

Na Kitajskem je priljubljenih veliko športov, v zadnjem času se je zgodila velika ekspanzija nogometa in košarke, sta ta športa prevzela primat?
Sta, zelo priljubljena je tudi ženska odbojka, saj so Kitajke postale olimpijske prvakinje. So pa bolj narod za individualne športe, saj so nekomunikativni in tihi, zato je težava dvigniti ekipne športe na višjo raven. Med kitajsko reprezentanco in ostalimi vrhunskimi svetovnimi ekipami je vedno razlika okoli 50 točk, ampak se razvijajo. Tuji strokovnjaki pomagajo dvigniti raven. Precej je Američanov, zdaj so se malo obrnili proti stari celini, tako da prihajamo tudi Evropejci.

344-16-becirovic nm
Nikola Miljković
Kako pa je z nogometom?
Veliko vlagajo v stadione, kupujejo igralce, ne spomnim se točno, ampak želijo biti recimo leta 2050 svetovni prvaki, ženske pa že leta 2025. Če se spet vrnem h košarki, liga NBA na Kitajskem odpira svoje kampe, šolam ponuja trenerje. Vidi, da je potencial velik in da bi sčasoma črpala igralce v NBA-klube, poleg tega sta Kitajska in Indija še tržno zelo zanimivi. Zaradi take mase ljudi eno tekmo lige CBA v povprečju v prenosu gleda 300 milijonov ljudi, kar je neverjeten podatek.

Kakšna je kakovost košarkarske lige?
V vsaki ekipi sta dva tujca, ki sta odlična. Gre za NBA-igralce, ki so tudi dobro plačani. Igralci imajo višino, taktično gledano pa niso na ravni Evrope, individualno so zelo dobri, potencial je velik.

Kakšen klub je Jiangsu Dragons?
Zadnja leta je bolj na dnu. Lani nas je zmaga ločila od končnice, ki je zdaj naš cilj. Klub je znan po tem, da je imel dobro 'proizvodnjo' branilcev za reprezentanco. Zdaj se je to nekako izgubilo, razvodenelo.

Koliko časa ste potrebovali, da ste se naučili imen svojih igralcev?
To ni bila težava, dokaj hitro sem jih osvojil. Veliko je igralcev s težkimi imeni, tistim, ki imajo težje ime, pa dam vzdevek, včasih jih kličem number four ali number six. (smeh)

Vas komunistični sistem na Kitajskem kaj spominja na življenje v nekdanji Jugoslaviji?
Zelo me spominja. Z nobeno stvarjo niso obremenjeni, malo me je presenetilo, da so tako leni. Na delo se pridejo samo 'štempljat', njihov cilj je čim manj delati in iti. Včasih imam težave s pomočniki, oni bi kadili, pili čaj, ne bi se pretegnili zaradi dela. Pravijo, da sem jaz tujec, da bom jaz delal, oni pa so tu, da mi malo pomagajo, če jih potrebujem.

344-16-17-becirovic (OBREZ) nm
Nikola Miljković
Koliko težav s komunikacijo imate?
Dva igralca poleg tujcev govorita angleško, ker sta bila v ZDA. Imam prevajalca, poleg njega angleško govori še videoanalitik, zato je komunikacija malo otežena. Ob minutah odmora je treba skrajšati pogovor z igralcem, da ga lahko prevajalec prevede. Tudi v mestu zelo malo ljudi govori angleško, razen v lokalih, ki jih imajo v lasti tujci. V trgovinah ali kitajskih restavracijah tega ni.

Koliko kitajščine govorite?
Malo znam, naučil sem se košarkarske terminologije, ampak jezik je zelo zahteven.

Kakšno mesto je Nandžing?
Mesto je nekako evropsko, veliko je zelenja, restavracij, lokalov. Tudi ljudje z ostalih koncev sveta pravijo, da gre za eno izmed mest, ki so najbližje Evropi ali ZDA. Živim v predelu, kjer je veliko univerz, zato je veliko učiteljev z vseh koncev sveta in tu se posledično lažje sporazumevam. Imamo tudi italijansko restavracijo, Američan ima svoj lokal, kjer se prav tako zbirajo tujci, in tam se da malo pogovoriti.

V katerem delu mesta živite?
Lani sem bil v hotelu, zdaj imam stanovanje v blokovskem naselju, ki je od središča mesta oddaljeno 35 minut vožnje z metrojem ali 13 postaj. (smeh) Z ženo živiva v 16. nadstropju, okoli ni nizkih stavb. Na začetku mi je bilo kar malo čudno.

Pa mogoče veste, kakšne so najemnine?
Stanovanje je veliko okoli 80 kvadratnih metrov, popolnoma opremljeno, najemnina pa znaša približno 670 evrov.

Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Da, ljudje, ki spremljajo košarko, me prepoznajo, pridejo in se fotografijo z mano. Še večkrat me prepoznajo na letališčih. (smeh)

Imate na voljo klubski avto?
Imam svojega voznika. Na Kitajskem ne velja nobeno vozniško dovoljenje in bi ga moral še enkrat narediti. Ampak vozijo kot nori, zato se mi niti ne bi dalo voziti po njihovih cestah. Tu veljajo drugačna pravila, če bi vozil po naših, bi gotovo povzročil nesrečo. (smeh)

Kako so videti vaša gostovanja?
Najdaljši let traja šest ur, ko gremo v Sinkiang ob kazahstanski meji. Potem gremo na drugo stran v Harbin, skoraj do Vladivostoka. Ko igramo tam pozimi, je recimo –35 stopinj Celzija, potem pa gremo recimo naslednji dan na jug, v Šenzen blizu Hongkonga, tam pa nas pričaka +30 stopinj Celzija. Ves zavit prideš na tekmo, po dveh, treh urah leta si v kratkih rokavih.

Ste se na Kitajskem morda srečali s kriminalom?
Ne, nobene take izkušnje nisem imel. V dvorani puščamo vse stvari, mimo hodi veliko ljudi, a ni še nič izginilo. Verjetno se kaj dogaja, a je cenzura velika. Se pa počutim zelo varno. Vsak gleda samo nase. Recimo zjutraj gredo Kitajci meni nič, tebi nič v trgovino kar v pižami.

becirovic memi nm
Nikola Miljković

Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Je, precej jih je okoli trgovskih središč. Ko vidijo tujca, kar hodijo za tabo in prosijo.

Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Z ženo greva v mesto, bila sva tudi v Pekingu, ogledala sva si Kitajski zid, prav tako sva šla v Hongkong. Kadar imam prost konec tedna, se kar organizirava in greva.

Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Vsi mislijo, kako je Kitajska poceni, pa sploh ni. V italijanski restavraciji je pica 15 evrov, čez cesto pa v kitajski restavraciji dobiš rezance z govedino, porcija je velika za tri naše, in stane 1,2 evra. Uvožene stvari v trgovinah so zelo drage. Na jugu Kitajske sem našel sok Frupi od Vitala Mestinje.

Se kitajska hrana precej razlikuje od te v naših kitajskih restavracijah?
Se kar razlikuje. Rad imam kitajsko hrano, ampak se včasih zgodi, da je zelo začinjena, kar mi ne ustreza. Se pa hrana na severu razlikuje od tiste na jugu, kjer je bolj sladka.

Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj mu najprej pokažete?
Treba je začutiti utrip, koliko je tu ljudi, vse je drugače. Odvisno je tudi, kdo pride in kaj ga zanima. (smeh)

Ste spoznali kakšnega Slovenca na Kitajskem?
Nisem, čeprav je tu nekaj delavcev, a je mesto ogromno in se je težko srečati.

Kakšne odnose imajo Kitajci s Severnimi Korejci in Japonci?
S Severno Korejo imajo v redu odnose, ni nekega problema. Ne marajo pa Japoncev, kar se vleče še iz druge svetovne vojne. Nandžing je bil takrat prestolnica Kitajske, Japonci so tam naredili velik masaker, bilo je 300 tisoč žrtev. Dober odnos imajo tudi z Južno Korejo. Kot zanimivost lahko povem, da je reprezentanca igrala v Severni Koreji, kjer je izgubila vse tekme, saj imajo Severni Korejci svoje točkovanje. Ko je eden od domačinov v zadnji sekundi dosegel koš, so ga ovrednotili z osmimi točkami. Kitajci so protestirali, a so Severni Korejci dejali, da so taka pravila, če bi ga dosegel štiri sekunde pred koncem, bi bil vreden štiri točke in tako naprej. (smeh)

Kako bi opisali Kitajce?
Dokaj zaprt narod, težko te sprejmejo in niso komunikativni. Zanimivo je, da se z njimi lahko družiš en dan, že jutri pa bodo šli kar mimo tebe, kot da te nikoli niso videli. Za njih je to povsem normalno.

memi becirovic nm
Nikola Miljković
Kakšne pa so Kitajke?
Čudne. (smeh)

Kaj vas je najbolj navdušilo na Kitajskem?
Najbolj sem navdušen nad močjo države, neverjetno se čuti njeno bogastvo.

Je kaj takega, kar vas tam moti?
Motijo me nekultura, nečistoča in neorganiziranost. Nihče ne upošteva vrste, odprejo se vrata metroja in že priletijo s strani, zato veliko uporabljam komolce. Sem višji od njih in je kar zanimivo. (smeh)

Ali imajo Kitajci mogoče kakšno razvado, ki se nam zdi čudna?
Niti ne, mogoče to, da zelo radi sestankujejo. (smeh)

Stari ste 55 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Težko povem. Dokler bosta zdravje in energija to dopuščala, bi rad delal to, kar delam. Vse pa je povezano tudi s povpraševanjem po mojih uslugah. (smeh) Ko čutiš, da ne gre več, se pa počasi umiriš.

Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v kateri od držav, v katerih ste delali?
Ne, to bi bilo zelo težko. Marsikateri kraj ti je všeč, ko si tam, ampak ne bi mogel ostati za stalno. Mogoče, če bi bil mlajši. Bom pa rade volje v te države odšel na dopust.

344-17-nanjing vszi
Nandžing
vszi