Pismo Ekipi Zlate Z. Tepeš: Je suis MAMA

• Zlati svit slovenske svobode
• Jurij Završnik: Je suis Jurij
• Odzivi na pogled našega novinarja Andreja Miljkovića
• Andrej Miljković: Smo pošteni? Ne, neumni z nasmeškom 
• Robert Pogačar: Jurij si tega ne zasluži

Zato jim ponudimo najboljšo vzgojo, ki jo "poznamo". Pri tem je gotovo prvo vodilo poštenje. Take smo mame, vsaj večina nas.

Tudi jaz sem bila vzgojena in pospremljena na življenjsko pot z vsemi priporočili, ki so mi jih vcepili moji starši. Šport je bil tisti del življenja, ki smo ga gojili in je spadal k zdravemu načinu življenja in pravim vrednotam. Vrhunski šport je nadgradnja, ki ne pride sama od sebe. Tisti, ki razmišljajo, kako na lahek način doseči veliko, nikoli niso razumeli odrekanj in vložkov, ki so potrebni za doseganje rezultatov v športu, ki presegajo meje povprečja. In tisti tudi nikoli ne bodo razumeli, kaj pomeni potrditev v vrhunskem rezultatu po letih garanja.

Vrhunski šport je viteštvo, je stremljenje k popolnosti, je odrekanje, je popolna podrejenost, je vsak trenutek tvojega življenja, je način razmišljanja, je mišična bolečina, je veselje, je razočaranje, je neskončna utrujenost, je neprecenljiva podpora družine in prijateljev, je splet okoliščin in sreče. Pa še marsikaj drugega, česar se ne da preliti na papir.

Zato boli spoznanje, da so nekateri ljudje s svojim sprevrženim načinom razmišljanja pozabili na osnovne življenjske in športne ideale. Ko se koruptivnost in preračunljivost postavljata pred poštenje in fer borbo, potem tukaj in zdaj prenehajmo govoriti o športu.

Vzgojila sem tri čudovite otroke. Vsak je čudovit po svoje. Zame bodo najboljši, vedno in brezpogojno. Dva sta vrhunska športnika. Nenamerno, neusmerjeno in nenačrtovano. Tudi sama sem okusila slasti zmag in porazov kot športnica atletinja. Razumem in se znam "prestaviti v kožo" svojih otrok ob športnih uspehih in neuspehih. Predvsem slednji me bolijo še mnogo bolj kot njih. Še bolj pa bolijo ostre besede ljudi, ki o športu verjetno vedo veliko premalo, da bi lahko sodili in presojali. 

Ko nekdo napiše, da do tvojega otroka čuti stud in da si je sicer že prej o njem mislil slabo ... Ali ga je imel priložnost spoznati, da lahko ta stud opiše kot resnično grdost nekega značaja? Pri tem pa se vpleta še njegovo družino na neprimeren in žaljiv način. Zakaj? Vprašanje si bom kot mama postavljala še nekaj časa. Vse življenje pa bo ostal občutek grenkobe in bolečine. Tako kot vsaka mama, ki ve, da se je njenemu otroku zgodila krivica. Mama tega nikoli ne pozabi.

Ja, sem za svobodo novinarskega izražanja. Vem, da smo ljudje različni in tudi razmišljamo različno. Sem za kritično in večplastno zapisovanje in nizanje besed. Vendar žaljivi in neutemeljeni ter podtikujoči navedki v člankih samo kažejo na nizko raven novinarske etike. Svoje mnenje se lahko izrazi tudi na kulturen in resen način s spoštovanjem do drugače mislečih in tudi do vpletenih. Novinar se vsekakor ne bi smel spustiti na raven, za psevdonimi zakritih, samozvanih kavčarjev. Tem res ni kaj zameriti.

Preveč je bilo že zapisanega. Hvala za številne spodbudne in lepe misli. Hvala tudi tisti manjšini, ki bo zmeraj v "opoziciji", pa naj bo to zaradi lastne promocije ali iz resničnih vzgibov. Brez njih bi bilo življenje dolgočasno.

Pa brez zamere. Vzemite v zakup; sem pač mama.

Jurijeva mama.