Najstarejši olimpionik praznoval 102. rojstni dan
S 170 cm nizek za vaterpolo, se je Madžar na olimpijskih igrah v Berlinu veselil zlata. Čeprav je od teh iger minilo že 79 let, se jih Tarics še vedno živo spominja: "Olimpijska vas je bila vojašnica, povsod okrašena s kljukastimi križi in na vsakem koraku so bili vidni uniformiranci. A v slačilnici med športniki politike ni bilo. Politika in šport sta kot voda in olje, ne da se ju zmešati."
Madžar je bil z 22 leti eden najmlajših v madžarski ekipi, v nasprotju z današnjim imenom Alex, pa je takrat nosil še madžarsko ime Sandor, ki ga je zamenjal po selitvi v Kalifornijo.
Spominov na Berlin je še več in to zelo različnih. Med drugim se dobro spomni srečanja s temnopoltim ameriškim atletskim zvezdnikom Jessejem Owensom, ki je s štirimi zlatimi medaljami prekrižal del propagandnih načrtov takratnih nacističnih oblastnikov. Prav tako pa se spominja, da je na igrah v Berlinu prvič videl takratno novost - televizijo. "Na tisti mali napravi sem videl posnetek japonskih plavalcev. Tega ne bom pozabil nikoli."
Najbolj pa se spominja športnega duha. Kot je dejal Tarics, je na olimpijski tekmi med Madžarsko in Malto omedlel eden od malteških igralcev in Malta na klopi ni imela rezerv. Zaradi poštenosti so tudi Madžari zato igrali z igralcem manj. "S to potezo smo močno navdušili tudi nemško občinstvo na tribunah. Tam so nam gledalci namenili veliko večji aplavz kot ob finalni zmagi," je dejal Tarics, ki je priložnost na OI dobil samo na tej tekmi in dosegel tudi štiri gole.
Kljub visoki starosti Tarics ostaja športno aktiven. Pred leti je rad igral tenis, danes najraje plava in hodi na sprehode. Na sprehodih ima za vsak primer s sabo tudi sprehajalno palico. Kolajna pa ga spremlja v vseh teh letih. Doma jo ima na rdečem žametu, obešeno na zidu, nanjo pa spominjajo tudi registrske tablice na njegovem vozilu, ki nosijo napis Gold 36. A le malo je manjkalo, da bi ostal brez nje, saj se je kolajna ob koncu druge svetovne vojne v bojih konec leta 1944 med Nemci in Rdečo armado izgubila, pomladi 1945 pa jo je Tarics v ruševinah svojega nekdanjega doma vnovič našel.
Življenje je Taricsa v ZDA zaneslo že leta 1948, ko je, predvsem po zaslugi doktorata, dobil delovno mesto na univerzi v Indiani. Dve leti kasneje se je preselil v San Francisco, kjer se je uveljavil kot strokovnjak pri protipotresni gradnji objektov. Še vedno pa ima zelo rad reševanje težavnih računskih nalog, saj na ta način skrbi tudi za redno vajo možganov.
Vesel je tudi številnih športnih spominov, za svojo vaterpolsko igro pa pravi, da je bil dober predvsem zato, ker je žogo na gol lahko vrgel tako z levo kot z desno roko. "Vaterpolo je bil precej grob šport. Voda se je na tekmah in treningih večkrat obarvala malce rožnato. Morda tudi zaradi zimskih treningov, ko je bila voda premrzla, saj so na njih vaterpolisti trenirali boks."
Zdaj je zanj pomembno dejstvo, da je še vedno zelo zdrav. In Tarics se rad pošali, da je preživel že dva svoja zdravnika. In recept za dolgo življenje: "To je zelo odvisno od genov, ki jih podeduješ, in seveda, kako ravnaš z njimi. Droge, kajenje in preveč alkohola lahko uničijo tudi najboljše gene," je še sporočil najstarejši še živeči olimpionik, tudi častni gost olimpijskih iger v Londonu 2012, ki ga podobna vloga čaka tudi prihodnje leto v Rio de Janeiru.
