Že od nekdaj sem bil takšen, in ko sem prvič prišel na naše uredništvo, sem hitro ugotovil, da so takšni tudi moji kolegi. "Tukaj je huje kot v norišnici," me je recimo v mojih prvih dneh na Ekipi opozorila kolegica, novopečena mamica (kako zelo vesela bo pomanjševalnice, če to bere), in hitro sem se prepričal, da je res tako. Kaj imam v mislih, ko pravim, da tistega, kar me navduši, zlepa ne pozabim? In da so takšni tudi moji kolegi? Naj pojasnim …
Neštetokrat se zgodi, da na redakciji delovni proces prekinemo s takšnimi in drugačnimi domislicami, ki so posledica kakšnega zabavnega videa, ki smo si ga ogledali. Kar malce histerični vzklik: "Uuuuu, dron je padel!" komentatorja slovenske nacionalne televizije ob dronu, ki je padel v neposredni bližini avstrijskega smučarja Marcela Hirscherja, ko je drvel po strmini Madonne di Campiglio, in precej nekreativen dodatek strokovnega komentatorja: "Tik za njim, to je res … slabo," recimo poslušamo vsak dan, saj so si nekateri zvočni posnetek spremenili v melodijo zvonjenja mobitela.
Takšnih primerov je ogromno, eden izmed hitov redakcije je na primer tudi videoposnetek hrvaške nacionalne televizije, na katerem novinarka ob neverjetni gneči na cestninski postaji naključnega sovoznika vpraša: "Oprostite, ali je gneča?" nazaj pa dobi epski odgovor, v katerega intervjuvanec svojo zgroženost zapakira skupaj s skrbjo, ker novinarka ob visokih temperaturah ne nosi kape in ni namazana s kremo za sončenje, ter na briljanten način doda tudi citat iz zadnjega Pobesnelega Maxa.
Na popotovanju po Franciji sva s kolegom naletela na nov videoposnetek, ki nama nikakor ne gre iz glave in ki si ga vsaj eden izmed naju zabrunda vsakih pet minut (izključene so redke ure, namenjene spanju). Nikakor nočem delati reklame Luki Buliću z radia Antena Zagreb, vendar je njegova priredba ene najbolj popularnih pesmi Zdravka Čolića (ki ga oba s kolegom zelo ceniva) Ti si mi u krvi ena najbolj zabavnih stvari, kar sem jih slišal v zadnjih nekaj mesecih. Originalno besedilo je fantastično zamenjal s svojimi domislicami ob dogodku iz tekme med Hrvaško in Turčijo, ko je z okrvavljeno glavo na tleh obležal Vedran Ćorluka. Vsak verz je vsebinsko poln, besedni zaklad je izjemen, priredba je narejena tako dobro, da se človek smeji od prve do zadnje sekunde pesmi.
In kot sem dejal, ko me nekaj navduši, tega zlepa ne pozabim, in Bulićeva priredba je postala najpogostejša pesem v mojem pevskem repertoarju, ki zajema širok spekter različnih hitov. Vsakih nekaj minut – vem, da nimam posluha, in vem, da gre moje petje vsem okrog mene neskončno na živce, ampak si ne morem pomagati – si tako zapojem kakšen verz pesmi, ki ga v zadnjih dneh po navadi nadaljuje kar moj novinarski kolega. Čeprav mu moje nenehno prepevanje zagotovo ni preveč pogodu, je tudi on neskončno navdušen nad »Čarlijevo okrvavljeno glavo« in je z navdušenjem sprejel igro, ki sva jo v zadnjih dneh precej nadgradila.
Vsakodnevno delanje 200 ali več kilometrov v sicer super zanesljivem volkswagnu, v katerem čas mineva zares hitro, postane kdaj pa kdaj tudi dolgočasno, še posebej če se znajdeš v gneči, zato so domislice za popestritev in predvsem krajšanje časa še kako dobrodošle. In prepevanja, kako je »Ćorluka ves v krvi« (verjetno ni treba poudarjati, da znava pesem na pamet), se včasih pač naveličaš, zato sva spontano – nimam pojma, ne kdo je prvi začel, ne kdaj in ne s kakšnim namenom – začela ustvarjati svoje priredbe Čolićeve pesmi. Tako v zadnjem času pravzaprav vsako stvar pokomentirava kar skozi rimajočo se pesniško domislico. Najsi gre za zelo resno stvar, kot je usklajevanje glede dela (takrat se večinoma sicer zresniva in s konstruktivno debato ugotoviva, kaj in kako), ali pa za popolno neumnost, vse se konča v verzih na melodijo Ti si mi u krvi. Eden začne, drugi dokonča. Pa drugi nadaljuje in ga prvi dopolni. Ves čas. O nogometu, Valižanih, Angležih, Severnih Ircih, tekmi, trenutku v tekmi, trgovini, pivu, zajcih na poti, grobovih, znamenitostih, dekletih in tako naprej in tako dalje. Odkar je Tosun s komolcem udaril Čorluko, so tako dnevi še krajši in še bolj zanimivi, zahvala za to pa gre sijajnemu hrvaškemu radijskemu voditelju.
