Obožujem odlične navijaške koreografije, všeč so mi kulise s prižganimi baklami (dokler te ostanejo na tribuni in niso odvržene na igrišče), rad poslušam navijaške pesmi in se smejim navijaškim domislicam, s katerimi zafrkavajo svoje tekmece. Velikokrat si zapojem kakšno, bodisi iz slovenskega bodisi balkanskega ali zahodnoevropskega sveta. Tudi v Franciji ni nič drugače. Andreju sem prvi teden najinega bivanja v Franciji, ko je tudi mene zajela »Payetomanija« in sem si v Parizu na vsak način želel kupiti njegov dres, a je bil (kako presenetljivo) razprodan, najedal s pesmijo navijačev West Hama. »We got Payet, Dimitri Payet, I just don't think you understand. He's Super Slav's man, he's better than Zidane. We've got Dimitri Payet!« sem se bolj drl kot prepeval (da bi bilo bolj avtentično, jasno), v prevodu bi šlo nekako tako: "Imamo Payeta, Dimitrija Payeta. Mislim, da tega ne razumete. On je super Slavov (Slaven Bilić, op. p) človek, boljši je od Zidana. Imamo Dimitrija Payeta!"
Pesem, ki jo navijači West Hama pojejo na melodijo pesmi Billyja Raya Cyrusa »Achy Breaky Heart«. Drugi teden sem domislico o najboljšem francoskem nogometašu na tem prvenstvu opustil in si začel prepevati pesem, ki jo pojejo Angleži, Valižani, pa tudi Irci. Verjetno tudi Severni Irci, vendar njih nisem slišal, ne bi se pa čudil, če si to pesem prepevajo tudi Škoti, ki jih seveda na tem prvenstvu ni. Melodija je ista kot pri Payetu, besedilo pa nekoliko drugačno. "Don't take me home, please don't take me home, I just don't wanna go to work. I wanna stay here, drink all your beer, please don't, please don't take me home!" Otočani pač pojejo, da nočejo iti domov, da nočejo v službo, ampak da hočejo spiti vse pivo. Tipično zanje, a pesem je tako nalezljiva, da so si jo skupaj z Valižani recimo v Amiensu prepevali Francozi, Švicarji in Nemci.
Seveda v mojem repertoarju ne manjka številnih drugih pesmi in navijaških domislic, od hvalospevov Vardyju do podobnih o precej nepomembnem severnoirskem reprezentantu Willu Griggu, pa pesmice o Yayi in Kolu Toureju (za katero nimam pojma, od kod se je vzela) ter o dragulju Breelu Emboloju na melodijo »The Lion Sleeps Tonight«, ki jo pojejo Švicarji.
Stik z navijači in izmenjavanje mnenj sta vsaj zame najboljši stvari tega evropskega prvenstva. Andrej vam je že pisal o irskih navijačih, ki so razpravljali o tem, ali je Slovenija sploh prava država, meni bo recimo v spominu ostal Valižan, ki me je, ker me je dopoldne videl v dvigalu z bageto v roki, zvečer v mestu energično pozdravil in svojemu prijatelju navrgel: "Hej, poglej ga. To je Človek Bageta!"
Zapomnil si bom tudi belgijsko navijačico, ki me je vidno opita na vsak način želela prepričati, da je Belgija najboljša država na svetu, pri tem pa je precej pogumno vstopila v moj osebni prostor. Vseeno pa me nihče ni navdušil tako, kot so me navdušili štirje angleški navijači, ki sem jih srečal, ko sem v sredo še tretjič v tako kratkem času odšel v Belgijo. Med iskanjem belgijskih navijačev sem jih nagovoril v nekem baru. Pojasnili so mi, da so štirje prijatelji, ki so spremljali Anglijo v skupinskem delu, nato pa odšli na kratko popotovanje po Evropi.
Po nekaj vljudnostnih frazah in mojem n-tem razlaganju, kako to, da sem kot Slovenec tukaj v Franciji (no, tokrat v Belgiji), če pa Slovenije ni na Euru, se je razvnela prava debata. O Royu Hodgsonu, Jamieju Vardyju, Waynu Rooneyju, Angliji, Walesu in vsem ostalem. Štirica, ki je ponosno povedala, da navija za Newcastle, četudi so srake letos izpadle iz prve lige, pa se je izkazala tudi za dobre poznavalce slovenskega športa.
Ne, niso kot iz topa izstrelili imena Petra Prevca, so pa zato najprej omenili Harisa Vučkića, ki je še vedno član črno-belih, in … Jolando Čeplak! Da, nekdanjo slovensko atletinjo. Pojasnili so mi, da spremljajo atletiko in da se spomnijo, da je bila Čeplakova »svetovna prvakinja ali nekaj takega«. Šele potem, ko so mi našteli še nekaj slovenskih športnikov, so me povprašali za ime. In ko sem jim ob imenu povedal še priimek, so ponoreli. "Mitrović? Tako kot naš napadalec Aleksandar Mitrović?"
Ob mojem pritrjevanju pa se je začela pesem. "You're defence is terrified, Mitro's on fire! (Vaša obramba je prestrašena, Mitro zažiga, op. p.)" pojejo navijači Newcastla srbskemu reprezentantu med tekmami, tokrat so vse skupaj zapeli meni. In ko sem jih nekaj minut kasneje zapustil in odšel za svojo mizo napisat članek, so se za menoj v domačem jeziku drli še izmišljeno skandiranje v smislu, naj že dokončam ta je*eni članek. Za trenutek sem občutil, kako je, ko ti navijači pojejo pesmi. Resda samo štirje, a nič zato.
