Čisto tako, nogometno, kot se za vse skupaj pač spodobi. Dejan Mitrović je po moji skromni oceni (edini pravi sodniki pa ste, v še večji meri kot pri oceni predstav nogometašev, seveda vi) odigral zelo dobrih, celo odličnih 62 minut, a je v zadnjem obdobju nekoliko manj treniral, zato je svoje mesto prepustil svežemu, spočitemu, dokazovanja željnemu Juretu Bohoriču. Nikakor rezervistu, od prvega dne je bilo jasno, da ima naša ekipa več enakovrednih igralcev, kolikor je zanje prostora na igrišču, zato je bilo zadeve treba pametno razporediti in prihraniti nekaj pomembnih moči za tokrat še posebej vročo končnico. Kolega Jure potrebuje še posebej veliko moči, saj bom čez nekaj dni deželo galskih petelinov zapustil tudi jaz, ob tokratni menjavi pa sem bil v vlogi nekakšne kombinacije taksista, podjetja za vožnjo potnikov na letališča in pobiranje z njih, nostalgično žalostnega in hkrati evforično veselega prijatelja ter napol sumljivega modela, ki v tujo državo vozi mezdne delavce.
Ko sem se pojavil na recepciji našega apartmajskega naselja in prečudoviti visoko noseči receptorki skušal razložiti, kaj bom naredil in da bom pri tem, kot je velevala rezervacija, iz objektivnih razlogov zamenjal tudi apartma, revici nekaj časa ni bilo nič jasno. Iz več razlogov. Najprej je morala sploh dojeti, da se bom zjutraj odpeljal na letališče, tam na letalo pospremil mladeniča, ki je stal poleg mene, počakal potovanje jeklene ptice v obe smeri in z nje vzel novega sodelavca. Nato pa se je zgolj prijela za glavo, ko sem ji razložil še logistiko okrog naše prtljage. Nič čudnega, ko pa sem (če si lahko drznem postaviti se v tako, vsekakor pretirano vlogo) donedavnega partnerja napakiral v majhen kovček, kakršnega brez absurdno visokega plačila sprejemajo nizkocenovne letalske družbe, moj zdajšnji partner pa je s takim kovčkom v Francijo priletel.
Ker je odprava prišla po cesti z našim izjemnim Volkswagnovim avtomobilom Tiguan, ker se z njim premika med zanimivimi zgodbami Eura in ker bo na tak način šla tudi domov, pa to pomeni, da sva z Dejanom v Francijo peljala večino Juretovih stvari in da bo Jure na koncu domov pripeljal večino Dejanovih.
Ko je noseča lepotica dejala, da ni nobenega problema in da bodo prtljago, ki je zaradi prezgodnjega odhoda in prepoznega prihoda iz apartmaja v apartma nisem mogel preseliti sam, z veseljem preselili oni, se ji ni niti sanjalo, kakšen prizor bo zagledala. Trije (zelo) veliki kovčki dva mala, trije nahrbtniki in nekaj francosko-belgijskih daril serijskega obdarovalca, ki jih ni bilo mogoče vzeti s seboj na letalo. Nič čudnega, da se je mladenki pošteno smejalo, ko smo celotno operacijo izvedli do konca, jaz pa sem svoje prekupčevanje z belim, čistim in umazanim blagom (v slednjih dveh primerih dobesedno blagom) med čakanjem na dva poleta med severnofrancoskim in vzhodnoitalijanskim letališčem še nekoliko nadgradil.
Ko se mi je ponudila priložnost popestriti pet ur, kolikor je vse skupaj trajalo v ne najbolj živahnem Beauvaisu, sem jo zgrabil z obema rokama. In kakšna priložnost je to bila! Ob sedmih zjutraj sem po oddaji potnika odšel na kavo v slovito ameriško verigo hitre prehrane (in v zadnjih letih tudi zelo dobrih kavarnic) in v lokalu tri kilometre od letališča naletel na devet predstavnikov skupine, ki jih je v Franciji mogoče srečati na resnično vsakem koraku. Jasno, irske navijače.
Mladi, pošteno prepiti, povsem neprespani, presrečni zaradi uvrstitve irske reprezentance v osmino finala, a nekoliko žalostni, ker jim je zmanjkalo časa in denarja za pot na včerajšnje srečanje s Francijo v Lyon. Namesto tega so morali domov, pri čemer jim je denarja zmanjkalo do te mere, da je bil taksi do letališča zgolj pobožna želja. Poleg nas desetih ni bilo v lokalu nikogar drugega, po skromnem zajtrku so se poskušali počasi pobrati proti zračni luki in seveda sem vestni opazovalec dogajanja posegel vmes. Vsem oškodovanim se opravičujem za osemnajst dodatnih, nenačrtovanih kilometrov, toda v vseh pogledih sem užival kot bolha v pesjaku, ko sem odpeljal tri irske runde. Hkrati sem naredil zelo dobro delo in bil deležen nekaj kratkih, a neprecenljivih pogovorov s predstavniki edinstvenega naroda, ki je v navijaškem smislu to prvenstvo zaznamoval bolj kot katerikoli drug. S širokim nasmehom na obrazu so preostale štiri in pol ure minile, kot bi mignil.
