Tam sta se v prvi polovici evropskega prvenstva ob večerih večkrat zasidrala že Dejan in Andrej, tja sem nekajkrat odšel tudi sam. V prvi vrsti, ker smo tam hitro navezali stik s skupinico simpatičnih francoskih mulcev, ki so nam nehote ponudili kar nekaj takšnih in drugačnih, a v glavnem zelo zanimivih zgodbic, ki ste jih lahko prebirali tudi v naših dnevnikih. Zato sem v soboto še zadnjič odšel tja, se usedel za eno od mizic na ne ravno velikem, a zato toliko bolj prijetnem vrtu, ter upal, da ne bom dolgo sam. Žal meni znanih obrazov ni bilo na spregled; nekdanji ragbist in s stavami obsedeni maser Fabien se je vrnil v Belgijo, kjer študira in dela, Joffrey in Yann sta počivala po slavju preboja v finale in pred odločilno tekmo v Parizu.
Seveda mi je bilo žal, toda hkrati sem imel več časa za to, da sem opazoval ljudi za sosednjimi mizami. Medtem ko pri nas vse prevečkrat večerna druženja minejo v iskanju brezžične povezave in objavljanju vsake svoje misli na družbenih omrežjih, je marsikje v Franciji drugače. Mobilni telefoni so bolj ali manj pospravljeni v žepe (razen pri Fabienu, ki ves čas stavi, celo na konjske dirke, če je treba, in preverja, ali je kaj zaslužil ali ne), ljudje energijo raje preusmerjajo v pogovore, nemalokrat tudi v razne družabne igre. V dobrih štirinajstih dneh v Franciji sem se jih naučil kar nekaj, med drugim posebne igre s kartami za tarok in tudi dokaj bizarne zadeve, ko mečeš dve kocki, ugibaš, koliko bo kdo vrnil, hkrati pa z rokami na čelu nekaj kokodakaš in se obnašaš vse prej kot odraslo. Ter vsakič ko izgubiš, narediš požirek piva. Hitro postane veselo … No, pa saj tako je tudi prav, večerne urice so bile od nekdaj namenjene sproščeni zabavi, zakaj bi bilo zdaj drugače?
Ko sem torej v soboto tako posedal v lokalu, se kmalu zatem preselil še v enega na drugi strani reke Some in tam ponovil vajo z opazovanjem ljudi pri večerni zabavi, sem ugotovil tudi naslednje: vse Francozinje kadijo. Res, prisežem, kjerkoli so bila v družbi tudi dekleta, je bil prizor vsakič isti: v eni roki kozarec piva, v drugi prižgana cigareta. Kadijo mlade in stare, kadijo ves čas in kadijo tudi, če sicer ne kadijo. No, vsaj tako pravijo. Že nekaj dni prej sem se o tem pogovarjal z eno od prijateljic naših francoskih prijateljev. Bil sem ji zanimiv, ker sem kot edini govoril angleško, zato je želela o meni izvedeti praktično vse. Malce je bila sicer že »pod gasom«, pivo je naredilo svoje, vseeno pa je bil pogovor zanimiv. Kakor je bil zanimiv odgovor, ki sem ga dobil, ko sem jo po tem, ko je še desetič segla po cigaretni škatlici svoje prijateljice, povprašal, zakaj vse Francozinje kadijo.
"Veš, mi ne kadimo. Mi zgolj prižgemo," se je zasmejala in pojasnila, da sicer ne kadi nikdar in da če že, si svoje cigarete kupi le, ko gre zvečer v družbo in ko ve, da bo spila vsaj kakšno pivo. No, potem si te cigarete dekleta med sabo delijo, kot da bi si delila bombone, na splošno nikomur ni težko sosedu odreči kakšne, čeprav so svinjsko drage. Dobite jih lahko le v posebnih prodajalnah tobaka, najcenejše znamke, če jim seveda sploh lahko tako rečemo, pa so naprodaj za od šest in pol do sedem evrov. Na voljo so sicer tudi gigantske škatle, v katerih je cigaret po kar petdeset in menda še več. Čeprav v Franciji radi potarnajo, da je življenje v zadnjih letih postalo težje, kot je bilo prej, pa se to zagotovo ne pozna pri pivu in cigaretah. Lokali so polni skoraj vsak večer, skoraj nad vsako mizo se hitro naredi oblak sivega dima.
Ko sem kasneje brskal po spletu, sem bil sicer malce presenečen, ker Francija statistično ne sodi v vrh evropskih kadilcev, čeravno naj bi več kot 16 milijonov ljudi oziroma dobra četrtina vsega prebivalstva kadila vsakodnevno! No, v povprečju je po podatkih iz leta 2010 v Sloveniji osem odstotkov vseh smrti med ženskami povezanih s kajenjem, v Franciji pa le 5,7 odstotka. Očitno že drži, kar mi je bilo povedano: one ne kadijo, one samo prižgejo. Več kot očitno, da tudi med nosečnostjo.
Lani opravljena raziskava je razkrila, da je Francija evropska država, v kateri nosečnice kadijo največ med vsemi. Menda ena na vsakih pet nosečnic, predvidevam, ker v družbi pač – prižge. Francoska ministrica za zdravje Marisol Touraine je tako dobila zanimivo idejo: nosečnica, ki bi se odpovedala nikotinu, bi lahko s tem zaslužila tudi do 300 evrov. A le tiste, ki niti prižgale ne bodo.
