Z izjemo najmlajših generacij, ki se ne spominjajo viharnega obdobja razpada Jugoslavije, se lahko vsi drugi pogovarjamo o celotni zgodovini takih in drugačnih nastopov naših klubov tako v državnem prvenstvu kot v Evropi, pri čemer se lahko v popolnosti zanesemo na lastno glavo in lastne izkušnje.
Razne primerjave so zaradi tega neprimerno lažje, in če se takih zadev v svetu časovnih prepadov ter zanašanja na tretje osebe z zelo pogostim sindromom (pre)bujne domišljije po navadi ne lotevam, v obvladljivem okviru dobrih 23 let od takega početja ne bežim. Kot ne bežim na tem mestu, na katerem se sprašujem, ali bo Maribor na londonskem Stamford Bridgeu poskrbel za najbolj odmevno pojavljanje slovenskega kluba na mednarodni (in s tem na katerikoli) sceni oziroma ali bo odigral najbolj odmevno klubsko tekmo v zgodovini naše države.
Sprašujem se, ali bo tokratnih 90 minut s pripadajočimi odštevanjem pred tekmo, odmorom med polčasoma ter razpravami na koncu za prepoznavnost in promocijo Slovenije naredilo več kot katerikoli dosedanji prispevek klubov s sončne strani Alp. Pa ne le da se sprašujem, seveda si v naravi svojega poslanstva drznem verjeti, da poznam odgovor. V mojih očeh je pritrdilen in v moji glavi o tem ni niti najmanjšega dvoma.
Konkurenca je kar močna in treba je bilo dobro premisliti ter upoštevati številne kriterije, številne vidike. Navsezadnje zgodba o slovenskem klubskem nogometu na evropskem odru poleg preostalega vključuje dve izrazito odmevni sezoni, ki sta v mojem dojemanju stvari do zdaj tekmovali za prvo mesto. Sezono pred petnajstimi leti, ko je Maribor prvič zaigral v skupinskem delu lige prvakovin ko je širše svetovne kroge na Slovenijo najbolj opozarjal v času obračunov s tedaj mogočnim, superzvezdniškim Laziem.
In kajpak sezono na samem začetku, ko je bilo najelitnejše klubsko tekmovanje z današnjim imenom in današnjo podobo še v plenicah, do njegovega dejanskega razcveta pa je bilo treba odigrati še nekaj prehodnih sezon, ki so vsaj v uvodu močno spominjale na predhodnika, drugače oblikovan pokal državnih prvakov. Slovenija je tedaj imela izjemno srečo z žrebom in k nam je (poleg Benfice in Atletica v preostalih evropskih pokalih) kot nekakšna vzpodbuda za pogumno nadaljevanje po samostojni nogometni poti prišel takrat eden največjih (če ne celo največji) svetovnih klubov Milan.
Rdeče-črni na podlagi stare slave še danes v marsikaterih očeh kotirajo zelo visoko, četudi trenutna vrednost njihove ekipe ne presega vrednosti preostalih dveh nasprotnikov Maribora v letošnji ligi prvakov in niti v sanjah ne dosega Chelseaja. Na začetku devetdesetih pa je bilo nad njimi le nebo in po kriteriju odmevnosti bi se resnično težko odločil med častjo, ki je tedaj doletela ljubljansko Olimpijo, in omenjenim vijoličastim uživanjem v sinje-modrem rimskem razkošju.
Oba bi vsekakor postavil pred poznejši nastop zelenih v pokalu Uefa proti še enemu tradicionalnemu velikanu Liverpoolu in pred vse drugo, med njima pa verjetno ne bi mogel (niti znal) izbrati. A mi tudi ni treba. Zdaj je to namreč dilema za drugo in tretje mesto, moja lestvica pa zdaj dobiva nespornega vodilnega. Vem, da sprožam polemike, in vem, da mi je mogoče nasprotovati tako po ključu zdravorazumskih argumentov kot po ključu a priori postavljanja na eno ali drugo stran.
Toda odločitev sem pripravljen zagovarjati do zadnje kaplje sline in zadnje kaplje črnila. Na lastni koži sem doživel dosedanje vrhunce in brez kakršnegakoli pomisleka tokratnega vidim kot najbolj izrazitega med njimi. Maribor je že igral med elito, toda niti v blodnjah ne moremo primerjati tedanje in trenutne lige prvakov, kaj šele svetovne odmevnosti nastopov današnjih velikanov z odmevnostjo nastopov takratnih; liga prvakov je bila še vedno izrazito omejena tako na pokroviteljskem in denarnem področju kot predvsem na medijskem.
V prvih sedmih letih svojega obstoja je sicer naredila zelo velike korake naprej in ravno zato je nastop v skupinskem delu pred 15 leti zame približno enak srečanju z nespornim evropskim vladarjem v uvodnem krogu pionirske sezone pred 22. Njuna primerjava z današnjo preizkušnjo pa se mi po isti logiki zdi jasna kot beli dan.
Čeprav današnji Chelsea nikakor ni Milan iz leta 1992 in čeprav je hkrati povsem primerljiv z Laziem iz leta 1999, vsak nastop angleškega velikana v gigantskem globalnem kolesju aktualne neskončnosti najbolj prestižnega klubskega tekmovanja pomeni in prinaša več. Morda celo precej več.
