Mobilna verzija
Tamara Kedačič
Tamara Kedačič

Gezim Morina: Z družino sem bežal od doma, nad nami so padale bombe

Arsen Perić

Po nekaj manj kot sezoni igranja na domačem Kosovu se je Gezim Morina vrnil v Slovenijo, v svoj drugi dom, kot vedno rad poudari, in v deželo, ki mu je s košarkarskega pogleda dala veliko, skoraj vse.

Zato ni veliko razmišljal, ko je oblekel slovenski dres, in tudi v prihodnosti želi nastopati v zeleno-beli kombinaciji. Mladi košarkar je med prijetnim klepetom med drugim obudil spomine na otroštvo, zaznamovano z vojno, in na prve mesece v Sloveniji, ki so bili vse prej kot preprosti.

Takrat mu je največ težav povzročala slovenščina, ki pa se je v osmih letih igranja v deželi na sončni strani Alp naučil skoraj v popolnosti. Ko je kot nadobudni mladenič najraje tekal za nogometno žogo, si seveda ni mogel predstavljati, da bo nekoč igral košarko in da jo bo za nameček igral v dresu slovenske reprezentance. Rojen je bil v kosovski Suhareki pred triindvajsetimi leti, odraščal pa je pri dedku v vasi blizu mesta.

Ko je izbruhnila vojna, sem bil star šest let, zato lahko rečem, da se spomnim dovolj, a se tistih dni skušam spominjati čim redkeje. Ko se je vse skupaj začelo, smo šli z družino proti albanski meji. Kolona je bila zelo dolga, tam smo morali prespati. Ni bilo prijetno, saj smo lahko slišali in videli, kako so padale bombe.

"Družine so bile v tistem času večje, živel sem s starši, dedkom, babico in še stricem, ki se je pozneje poročil," nam je na začetku pogovora priznal zgovorni košarkar, novopečeni član ekipe iz Škofje Loke. Njegovi spomini iz otroštva so lepi, o tistih slabših, vojnih časih pa ne želi preveč razmišljati. Bil je fant, poln energije, ki je večino časa preživel na igrišču s prijatelji. "Ko je izbruhnila vojna, sem bil star šest let, zato lahko rečem, da se spomnim dovolj, a se tistih dni skušam spominjati čim redkeje. Ko se je vse skupaj začelo, smo šli z družino proti albanski meji. Kolona je bila zelo dolga, tam smo morali prespati. Ni bilo prijetno, saj smo lahko slišali in videli, kako so padale bombe. Dedek se je zato tistega jutra odločil, da s traktorja vzamemo le najnujnejše stvari in se proti meji odpravimo peš. Hodili smo od jutra do večera. Zanimivo je bilo, da smo z nekaj postanki hodili ves dan, pa nobeden od otrok ni niti enkrat prosil za vodo in hrano, hodili smo hitro, kot smo lahko. Še danes se zelo dobro spomnim, da smo prvo noč po prečkanju meje spali na tleh košarkarske dvorane. Bilo nas je približno dvesto, tristo ljudi. Potem smo šli v Berat, kjer smo živeli v študentskem domu. Tam smo bili dva, tri tedne, nato pa nas je Italijan, ki je imel hišo v mestu, povabil tja. Bilo nas je kakšnih dvanajst," je z grenkim priokusom razlagal Gezim, a hkrati dodal, da se je vsa družina v tistih mesecih izjemno povezala, iz slabih izkušenj se je izcimilo nekaj dobrega.

To težko preizkušnjo je prestal skupaj s svojo tri leta mlajšo sestro, družbo so jima delali tudi bratranci in sestrične, na začetku pa se niti niso prav dobro zavedali, kaj se dogaja okrog njih. "Kot otroci smo morali zvečer velikokrat na hrib, kjer smo prespali, skrivali smo se pred bombardiranjem. Starši so vse skupaj skušali umiriti, toda to je trajalo tako dolgo, da nam niso mogli več skrivati. Tudi otroci smo vedeli, da to ni le igra, in smo se s tem naučili živeti. Seveda pa nas je bilo strah."

ŽELEL JE POSTATI ZDRAVNIK
Po nekaj mesecih, ko se je stanje nekoliko umirilo, se je tudi družina Gezima Morine vrnila domov. Toda tako kot večina prebivalcev so tudi oni naleteli na ruševine. Vojna je pustila posledice, bombardiranje ni prizaneslo nikomur, njihova družinska hiša je pogorela. Na srečo so tudi tokrat našli rešitev, stopili so skupaj kot prava družina in se na noge postavljali v mestu, kjer je imel stric stanovanje. "Začeti smo morali znova, bilo je težko, toda imeli smo prijatelje tako iz Evropske unije kot iz ZDA, ki so nam pomagali. Še danes moramo biti hvaležni Albaniji, ki nas je sprejela v svoje hiše, nam nudila hrano, tudi šolanje. Celotna država je potrebovala nekaj let, da se je vse vrnilo v normalno stanje."

morina ap 3
Arsen Perić

Čeprav se je v preteklih letih veliko ljudi s Kosova odpravilo s trebuhom za kruhom v tujino in domov pošiljalo denar za boljše življenje svojih najbližjih, je Gezimova družina ostala v Suhareki. "Oče je zdravnik v bolnišnici, mama pa je študirala angleščino, a je morala takrat, ko se je poročila, pustiti študij. Lahko rečem, da moja družina živi v redu. Kot otrok nisem imel raznoraznih stvari, kot so kakšne igrice, osnovne stvari za preživetje pa sem imel. Mogoče je bilo še bolje, ker sem tako veliko več časa preživel s prijatelji na igrišču."

Močno je povezan z mlajšo sestro, ki trenutno študira predšolsko vzgojo, tudi Gezim pa se je v času, ki ga je preživel na Kosovem, vrnil v šolske klopi, da bi dokončal srednjo šolo, ki jo je začel obiskovati v Sloveniji, vendar prvega letnika ni opravil zaradi težav z jezikom. "Prvi letnik sem moral ponavljati in ga tudi naredil, pozneje pa sem že veliko treniral s člani, zato mi ni ostalo veliko časa za učenje. Sem se pa zdaj ponovno vpisal na Kosovem in bom obveznosti opravljal po izpitih. Mislim, da bom letos poleti končal srednjo šolo, nato pa se bom vpisal na študij," je povedal zgovorni košarkar, ki mu izobrazba veliko pomeni, čeprav si gradi uspešno košarkarsko kariero.

Zanimivo je, da je želel postati zdravnik, tako kot njegov oče. "Spomnim se, da sem veliko časa preživel v bolnišnici, kjer je delal. Pa ne zato, ker bi bil poškodovan, temveč zato ker sem rad hodil na obisk. Včasih sem šel prosit denar za sladoled. (smeh) Z vsemi, ki so bili zaposleni tam, sem bil v dobrih odnosih, spoznal sem veliko ljudi. Bil sem zelo ponosen nanj, ker je bil dobrodelen, ker je pomagal ljudem in ker so mi vsi govorili, da moram biti ponosen nanj. Bil je moj vzornik, upam, da bom tudi jaz kdaj imel otroke, ki bodo razmišljali podobno." Zanimivo je, da mu je oče na neki način odsvetoval, da gre po njegovi poti. Gezim je imel glede na dobre ocene v šoli možnosti, da bi nadaljeval v tej smeri, a je nato prišla košarka, ki mu je malo prekrižala načrte.

NI MOGEL VERJETI
Zanimivo je, da je Gezim prvi športnik v družini, njegovi predniki in sorodniki so bili večinoma intelektualci. En stric je pediater, drugi dela na ministrstvu za kmetijstvo, oče je zdravnik, tretji stric je inženir, slovenski reprezentant pa je prvi, ki se je s športom začel ukvarjati profesionalno. Je pa uspel skozi uspehe nad košarko navdušiti tudi ostale družinske člane, ki so se spremenili v goreče navijače. Ko je igral v Prištini, so ga spremljali na vsaki tekmi in bili veliko bolj nervozni kot Gezim, nam je v smehu priznal zgovorni košarkar. Ko smo ga povprašali o razmerah v kosovski košarki, nam je priznal, da je največji derbi med ekipama Prištine, za katero je v tej sezoni tudi on igral, in Preje, na katerem se zbere tudi po štiri, pet tisoč ljudi. "Če zmagaš, te vsi pozdravljajo, ne smeš pa izgubiti. (smeh) Ljudje živijo za to tekmo." 

Imel sem sestanek s košarkarsko zvezo Kosova, toda povedal sem jim, da sem kot mlad šel v Slovenijo in se tu oblikoval kot oseba, še posebej pa kot igralec. Ob tem čutim dolžnost, da Sloveniji vrnem tisto, kar je naredila zame, in to bi lahko storil z igranjem za reprezentanco. Zavrnil sem povabilo Kosova, to je tudi razlog, zakaj sem se vrnil v Ljubljano.

In če je danes triindvajsetletni mladenič uspešen košarkar, se je vse skupaj začelo z nogometom. "Spomnim se, da po vojni sploh nismo imeli veliko košev, medtem ko smo lahko za nogomet postavili gole in igrali. Začel sem trenirati za klub iz Suhareke, treniral sem do trinajstega leta, nato pa sem začel rasti, zato moja motorika ni bila najbolj ustrezna za nogomet. Pol leta nisem treniral ničesar, sem pa začel v novozgrajeni dvorani v šoli igrati košarko s prijatelji. Vse skupaj se je začelo kot igra," nam je zaupal Gezim. 


Od takrat je šla njegova pot hitro navzgor, opazili so ga namreč trenerji, mu ponudili mesto v ekipi, tudi doma je naletel na odobravanje staršev. "Že po letu dni sem zaigral za člansko ekipo, saj ni bilo veliko tako visokih košarkarjev, kot sem bil jaz, čez dve leti sem imel treninge v Črni gori, kamor nas je prišel gledat tudi skavt Uniona Olimpije, Dragan Janjić. Na trening sem šel predvsem zato, da bi šel s svojim prijateljem, ki me je prosil, naj grem z njim. Jaz nisem imel ambicij, da bi šel v tujino. Po treningu pa je Janjić stopil do mene in mi rekel, da bi rad, da pridem v Slovenijo na preizkušnjo. Ko sem se vrnil domov in povedal očetu, kaj se je zgodilo, je mislil, da govorim neumnosti. Je pa tudi on pozneje dobil Janjićev klic. Ves začuden je bil, ni vedel, kaj naj naredi. Za nas je bilo to nekaj novega. Poleg tega je bilo to leta 2008, ko je bilo kar nekaj napetosti, Janjić je bil iz Srbije. Iskreno povedano, je bilo zame malo čudno. Z očetom sva se pogovorila, rekel sem mu, da bi rad poskusil, če pa mi ne bo všeč, se bom vrnil." Odločitev mu je olajšal tudi podatek, da je preizkušnjo v Olimpiji opravil tudi njegov zelo dober prijatelj Erjon Kastrati.

NAJRAJE JE PELJAL DEDKOVO KRAVO NA PAŠNIK
Ko je stopil v dvorano Tivoli, je najprej začudeno opazoval okrog sebe, saj je bila to največja dvorana, v katero je do tistega trenutka stopil, prav tako je manjši šok doživel že na prvem treningu. Prej ni bil skoraj nikoli vajen igrati z igralci, ki bi bili višji od njega, kar naenkrat pa je bil obkrožen s samimi velikani, za nameček so bili treningi povsem drugačni. Tudi kulturni in jezikovni šok je doživel. Na začetku si je veliko pomagal z znanjem angleščine, tudi soigralci in trenerji so mu pomagali pri tem, da se je v novi državi lažje in hitreje znašel: "Na začetku je bilo čudno, Suhareka je manjše mesto, v katerem sta dve glavni ulici, vse skupaj lahko prehodiš v največ pol ure. Ljubljana pa je bila zame, kot da bi šel zdaj v Los Angeles ." (smeh)

V osmih letih igranja v Sloveniji je med drugim zaigral v Škofji Loki, Domžalah, bil je tudi v Mariboru. Vse te izkušnje, ki jih je doživel do svojega triindvajsetega leta, so mu pomagale, da je hitreje odrasel, danes se veliko druži s starejšimi prijatelji. "To, da od mladih let nisem bil z družino, bi lahko peljalo v povsem drugačno smer. Sploh v Ljubljani, ki ponuja veliko možnosti tudi v negativno smer. Spomnim se, da sem šel prvič 'žurat' za osemnajsti rojstni dan, prej nisem šel nikoli ven do poznih jutranjih ur," je priznal.

morina ap 1
Arsen Perić

Gezim je bil tudi tisti, ki je že v otroških letih pokazal veliko odgovornosti in samoiniciative, v šoli je bil tisti, ki je zbiral denar za raznorazna darila za rojstni dan, tudi učitelji so opazili, da razmišlja bolj odraslo kot njegovi vrstniki. V svojih samostojnih letih se je naučil tudi osnovnih gospodinjskih opravil, v to je bil nekako primoran, čeprav je doma v celoti zanj skrbela mama. "Prej nisem obvladal ničesar, niti kuhanja, nisem znal prižgati niti pralnega stroja. (smeh) Za kosilo je bilo v klubu poskrbljeno, za zajtrk pa sem že poskrbel, znal sem si namazati kakšen kos kruha. (smeh) Zdaj pa obvladam veliko, pospravljam, tudi kaj skuham, operem, likam," se je pohvalil.

Tudi v otroških letih je rad pomagal doma, povedal pa nam je anekdoto, zaradi katere se mu marsikdo še danes smeje: "Dedek je imel kravo, meni pa je bilo res v užitek, da sem jo lahko s prijatelji peljal na pašo, mi pa smo se ob tem igrali." (smeh)

KOSOVU REKEL NE, RAD BI IGRAL ZA SLOVENIJO
Po osmih letih igranja v Sloveniji in po tem, ko je tu tudi košarkarsko dozorel, se v deželi na sončni strani Alp počuti kot doma. Pravi, da mu na Kosovem pravijo, da je pravi Slovenec, v Sloveniji pa je Albanec. Potem ko je Kosovo priznala tudi Fiba, mednarodna košarkarska zveza, bi lahko Gezim zaigral tudi za svojo domovino.

"Imel sem sestanek s košarkarsko zvezo Kosova, dobil sem povabilo, da bi v naslednjih kvalifikacijah zaigral za njih, toda povedal sem jim, da sem kot mlad šel v Slovenijo in se tu oblikoval kot oseba, še posebej pa kot igralec. Ob tem čutim dolžnost, da Sloveniji vrnem tisto, kar je naredila zame, in to bi lahko storil z igranjem za reprezentanco. Zavrnil sem povabilo Kosova, to je tudi razlog, zakaj sem se vrnil v Ljubljano," je razkril razlog za vrnitev sredi sezone, čeprav ga v klubu v Prištini nikakor niso želeli pustiti.

Prej nisem obvladal ničesar, niti kuhanja, nisem znal prižgati niti pralnega stroja. Za kosilo je bilo v klubu poskrbljeno, za zajtrk pa sem že poskrbel, znal sem si namazati kakšen kos kruh. Zdaj pa obvladam veliko, pospravljam, tudi kaj skuham, operem, likam.

"Zame je trenutno bolje, da sem v Sloveniji, sploh ker poznam trenerja Sekulića, ki me dobro pozna, pozna moj razvoj. On je velik razlog za to, da sem se vrnil. Razmišljam le o tem, da čim bolje igram, če pride klic iz Slovenije, bi se mu z veseljem odzval. Zavedam pa se, da mi nihče ne bo podaril mesta v reprezentanci, da si ga moram zaslužiti." Seveda nas je ob teh besedah zanimal morebitni scenarij, če bi se uvrstil v reprezentanco. V tem primeru bi reprezentanca Kosova svojo prvo zgodovinsko tekmo v kvalifikacijah odigrala prav s Slovenijo, v kateri bi bil na Kosovem rojeni košarkar.

"Že pred žrebom je bilo veliko šale na ta račun. Seveda je moja želja, da igram za reprezentanco, vse bom naredil za to. Ravno prva tekma bi bila proti Kosovu. Navsezadnje sem profesionalni košarkar, pomagal bi svoji ekipi do zmage, ne bi pa bilo lahko igrati. (smeh) Sploh ne razmišljam o tem, kako bi bilo igrati na Kosovem, čeprav ljudje, ki se ukvarjajo s košarko, pa tudi ostali, razumejo mojo odločitev. Res bi mi bilo v čast, če bi lahko branil barve slovenske članske reprezentance. Tudi za Kosovo bi kdaj igral. Spomnim se Ermala Kuqa, ki je Albanec, ki je nekaj let igral za Turčijo, na koncu pa zaigral za Albanijo," je pojasnil visokorasli košarkar, ki prosti čas preživlja kot vsak triindvajsetletnik.

Rad se druži s prijatelji na pijači, rad gre na kakšen izlet, navdušen je nad Bledom. Kakšen pa je po značaju? "Mislim, da sem odprt, družaben, rad pomagam ljudem, če le lahko, in sem zabaven," je v smehu pogovor zaključil Gezim.