Mobilna verzija
Tamara Kedačič
Tamara Kedačič

Vesna Milić: Marku sem vedno povedala, če je igral zanič

Arsen Perić

Nekdanja zelo uspešna košarkarica, žena prvega Slovenca v NBA, mama treh hčerk in uspešna poslovna ženska.

Tako bi lahko le na kratko opisali našo tokratno gostjo, s katero smo sproščeno klepetali ob skodelici dobre kave. Tudi o kavi, ki jo je začela piti med bivanjem v Italiji. Predvsem pa o njeni športni poti, o odrekanju, ki to ni bilo, potovanjih in nenehnem učenju.

Nekateri našo tokratno sogovornico, s katero smo se družili ob petkovi jutranji kavi, poznajo le kot soprogo Marka Milića, enega najboljših slovenskih košarkarjev, tisti starejši ljubitelji košarke pa jo poznajo še kot zelo uspešno košarkarico, takrat še Vesno Spalević, ki je v zlatih časih ženske košarke branila barve Ježice, igrala je tudi v evroligi, pohvali pa se lahko z desetimi nastopi za reprezentanco, čeprav je svojo športno pot hitro prekinila.

O NAVIJANJU
Včasih sem sedela na tribunah, se tresla, imela sem mrzle in potne roke, zraven mene pa so sedele ostale žene, ki so gledale v telefone in zehale. Če bi imela vsaj malo te mirnosti, bi mi bilo lažje v življenju.

Vesna se je začela s košarko ukvarjati zaradi štiri leta starejšega brata, navdušenca nad košarko. "Jaz sem bila takrat mogoče še premajhna, da bi vse skupaj razumela, toda vsakič znova, ko sem šla na njegov trening, sem si želela, čutila sem, da me košarka vse bolj vleče. Ko sem bila stara dovolj, da sem lahko vrgla do koša, to je bilo pri dvanajstih letih, sem začela košarko igrati v šoli," se je zasmejala zgovorna sogovornica.

Ker jih je morala takratna učiteljica zapustiti zaradi dodatnih obveznosti, jih je povezala s Slovanom, ki je postal Vesnin prvi klub. "Še danes se spomnim prvega dne, ko sem prišla na Slovana in so me vsi čukasto gledali (smeh), stara sem bila namreč dvanajst let. Moj takratni prvi trener v klubu, Eduardo Brozovič, mi je rekel, naj grem trenirat, če sem že prišla. Bila sem vržena v vodo, začela sem spoznavati sistem košarke in iz dneva v dan mi je bila košarka ljubša. V klubu so videli, da imam nekaj talenta, veliko so delali z mano. Košarka je moja prva ljubezen, je pa res, da ta ljubezen z leti malo upada, skušam se učiti druge športe, kot je na primer tenis, ki ga igrata najstarejši hčerki," se je spominjala svojih prvih košarkarskih treningov.

vesna milic ap 1
Arsen Perić

PRI SEDEMNAJSTIH ŽE PROFESIONALKA
Od prvega dne svoje košarkarske kariere je imela veliko podporo svojih staršev, ki se sicer niso profesionalno ukvarjali s športom, so pa otroka vzgajali v športnem duhu. "Spremljali so me na vsaki tekmi, še posebej takrat, ko se je vse skupaj začelo zares. Ker sem bila zelo mlada, so hodili po mene na treninge, ki so bili včasih zelo pozni," nam je povedala. Njena kariera se je hitro razvijala. Če je pri dvanajstih opravila svoj prvi trening, je tri leta pozneje že igrala polprofesionalno, zanjo se je začela zanimati takrat, tudi evropsko gledano, zelo vroča Ježica, a so se pri Slovanu odločili, da je bolje, da se še kakšno leto razvija v manjšem klubu.

Tudi Vesni ni bilo žal, saj se je lahko pod okriljem svojega matičnega kluba še razvila, preden je okusila pravi profesionalizem pri sedemnajstih letih. "Tam sem bila le ena od igralk, kar me je zelo presenetilo, kar naenkrat moja vloga ni bila enaka tisti pri Slovanu. Potrebovala sem kakšno leto, da sem se navadila, dokazala, da sem enakovredna ostalim, nato pa mi je vendarle steklo." 

Njena hiter razvoj in vzpon v košarkarskem svetu sta pomenila, da je na prvo mesto postavila šport, šele nato je prišla šola, v drugi polovici srednje šole, ko je že trenirala dvakrat na dan, pa je bilo vse težko usklajevati. "Zdi se mi, da so mi na gimnaziji Šiška stali ob stran, toda zgodilo se je to, da smo imeli z Ježico veliko potovanj in tekmovanj, med drugim smo igrali v evroligi, zato sem šolo postavila na stranski tir," je priznala Vesna, ki šolanja ni nikoli nameravala opustiti. Dokončala ga je nekoliko pozneje, ko se je po pol leta vrnila iz ZDA in četrti letnik končala po izpitih.

vesna milic ap 3
Arsen Perić

ŽAL JI JE, DA NI DOŽIVELA JUGOSLAVIJE
Čeprav je bila Vesnina košarkarska kariera zelo kratka, končala jo je že pri enaindvajsetih letih, je uspela opozoriti nase, košarkarice Ježice pa so bile v tistem času zelo "vroče". "Tega obdobja ne bom nikoli pozabila, lahko sem počaščena, da sem igrala v tistih časih. Takrat je bila Ježica najmočnejša v Sloveniji, tudi v Evropi smo nekaj pomenile. Imela sem možnost igrati v evroligi tudi v prvi peterki. Takrat je bilo manj možnosti prestopa v tujino, mogoče mi je žal le tega, da nisem mogla začutiti utripa reprezentance nekdanje Jugoslavije. Za to sem bila za kakšno leto ali dve premlada, sem pa zaigrala v dresu slovenske reprezentance," je na svoje dosežke ponosna Vesna.

Tudi o igranju v tujini je razmišljala, čeprav so bili drugačni časi, takrat so se v tujino prebijale res le največje zvezde, po drugi strani pa je imela v domačem klubu podobne oziroma enako dobre razmere, kot bi jih imela čez mejo.

NI OKLEVALA NITI ZA SEKUNDO
Košarkarsko igrišče ji je na neki način dalo tudi drugo veliko ljubezen, tam je namreč Vesna spoznala Marka. "Košarkarji Olimpije so velikokrat trenirali na Ježici, če je bila dvorana Tivoli zasedena. Trening so imeli pred nami, in ko sva se zagledala, se je zgodil 'klik' predvsem z njegove strani. Čez nekaj časa me je poklical, tako se je začelo. Najin prvi zmenek je bila njegova tekma, res lepi spomini," se je ob obujanju spominov nasmehnila Vesna. Zanimivo je tudi to, da si pred njunim prvim zmenkom ni nikoli v živo ogledala moške košarkarske tekme. "Drugega kot tekem NBA sploh nisem spremljala, niti me ni zanimalo. Bila sem preveč osredotočena na svojo košarko, prav tako ob vseh treningih niti ni bilo dovolj časa. Seveda smo se v slačilnici dekleta pogovarjala, kako igra Olimpija, vendar pa nisem hodila na tekme in moram priznati, da ne vem točno, ali mi je bilo prvič sploh všeč, igra je bila tako zelo drugačna od ženske košarke," je priznala zgovorna košarkarica.

O SELITVI V ZDA
Kar naenkrat sva bila sama, morala sva si ustvariti dom, skrbeti za obroke, voditi gospodinjstvo. S sabo sem vzela tri kuharske knjige, da bom kuhala in da bo lahko Marko dobro jedel. Tudi on je bil pri tem potrpežljiv.

Hitro je v njunem razmerju prišla točka, ko se je Marko kot prvi Slovenec odpravil čez lužo v najmočnejšo ligo NBA in Vesno vprašal, ali bi šla z njim. Ni oklevala niti za trenutek, čeprav je to pomenilo, da se je odrekla svoji karieri, da bi lahko bila z njim. "Košarko imam še vedno najraje, tudi takrat je bilo tako, toda ko me je Marko vprašal, ali želim iti z njim, nisem razmišljala. Meni je bilo logično, da grem. Sicer so nekateri okrog mene menili, da se brezglavo zaletavam v nekaj, ampak jaz sem čutila, da Marko ni tak človek, da bi me pustil na cedilu," je priznala Vesna.

Tudi doma je njena odločitev naletela na odobravanje, toda bolj ko se je približeval dan odhoda, več je bilo vprašanj. Veliko je bilo negotovosti, kaj bo, če se vse skupaj ne bo izšlo, Vesna pa je bila tista, ki je vse mirila. In čeprav se je odločila, da konča košarkarsko kariero, da bi lahko bila z Markom, svoje odločitve ni nikoli obžalovala, saj je, kot pravi, dobila veliko več življenjskih izkušenj, vrhunsko košarko pa je doživljala na drugačen način. Pozneje se je sicer skušala vrniti na parket, ko se je Marko vrnil v Slovenijo, njena glava si je zelo želela, telo pa ji tega v tistem trenutku ni dovoljevalo.

Tudi v Španiji je trenirala, klub je želel podpisati pogodbo, vendar se je Marko v tistem trenutku odpravljal iz države, zato to ni bilo mogoče, saj je vedno na prvo mesto postavljala družino.

V ZDA S TREMI KUHARSKIMI KNJIGAMI
Prva postaja od mnogih v Markovi dolgi in uspešni karieri je bil ameriški Phoenix, kulturni šok pa je bil za takrat enaindvajsetletno Vesno in leto mlajšega novopečenega enbeajevca ogromen. "Kar naenkrat sva bila sama, morala sva si ustvariti dom, skrbeti za obroke, voditi gospodinjstvo. Prej mi tega nikoli ni bilo treba, mama mi je vedno rekla, da bom imela vso podporo, dokler bom trenirala. Zdaj pa sem bila sama, s seboj sem vzela tri kuharske knjige, da bom kuhala in da bo lahko Marko dobro jedel. Tudi on je bil pri tem potrpežljiv. Vsak dan je bilo bolje, lažje, sva se pa večinoma držala skupaj. Medtem ko je on treniral, sem šla jaz na primer v fitnes. Tako se nisva počutila osamljena," je priznala Vesna.

vesna milic ap 2
Arsen Perić

Ko je kulturni šok minil, sta oba na polno zaživela, nekdanja uspešna košarkarica ni imela veliko težav s prilagajanjem na vedno nova okolja, mesta, kulture. Vedno je našla izziv, ki se mu je posvetila. V ZDA je izpopolnila svoje znanje angleščine, v Španiji se je naučila špansko, v Italiji italijansko. "Nikoli mi ni bilo nič težko, to pa zato, ker sem se v vse podala odprtih rok. Danes bi še vedno živela tako, to mi manjka." 

ONA NAVIJALA, OSTALE SO ZEHALE
Po letih skupnega življenja in treh hčerkah sta se zakonca Milič trenutno ustalila v Ljubljani, kot enega od receptov za uspešno zvezo pa je Vesna izpostavila dejstvo, da je bilo zanju veliko lažje, da je bila tudi ona nekoč uspešna košarkarica in ga je lažje razumela. "Zanj je bilo to dobro, ker se je lahko s kom pogovarjal o stvareh, ki so ga najbolj mučile. In to je bila košarka, saj drugega niti ni bilo (smeh). Najin tihi dogovor je bil, da se mora, tudi ko izgubijo, pogovarjati z mano. Po navadi je bilo tako, da ko so zmagali, se je vedno hotel pogovarjati, ko so izgubili, pa ne. Jaz tega nisem dovolila, skozi te pogovore pa se je olajšal. Moram priznati, da se mu je bilo na začetku zelo težko odpreti, toda tega nisem dovolila," nam je še razkrila Vesna.

Kmalu je tudi Marko ugotovil, da ga to sprošča, pozneje je od teh pogovorih spil še kakšno pivo. Njegova soproga pa je bila velikokrat tudi kritična do njega: "Vedno povem tako, ko si mislim. Če je igral slabo, sem mu rekla, da je bil zanič, vedno pa sem povedala, kaj je bilo dobro. Tudi do svojih otrok sem dandanes takšna, mislim, da je prav, da ti oseba, ki te ima rada, pove tako, kot je."

Če Vesna pred prvim zmenkom z zdaj sveže upokojenim košarkarjem ni hodila na moške tekme, je bila v več kot desetih letih na praktično vseh tekmah, bila je med najglasnejšimi navijačicami na tribuni. "Včasih sem sedela na tribunah, se tresla, imela sem mrzle in potne roke, zraven mene pa so sedele ostale žene, ki so gledale v telefone in zehale. Če bi imela vsaj malo te mirnosti, bi mi bilo lažje v življenju (smeh). Mislim pa, da je bilo Marku všeč, da sem navijala, nisem pa bila nespoštljiva." Zdaj Vesna navija za hčerki, ki se ukvarjata s tenisom, čeprav včasih pogreša to, da bi lahko bila glasna, ker ji to ta šport ne dovoljuje.

BILA JE NESREČEN OTROK
Zakonca Milič sta v zadnjih slabih dveh desetletjih zamenjala veliko držav, začelo se je z Ameriko, nadaljevalo s Turčijo, Španijo, Italijo, Francijo, končalo pa se je z Iranom in Kuvajtom, kjer pa družina ni bila skupaj. "Nama je bilo pomembna, da imava bazo v Ljubljano, kamor sva se lahko vedno vrnila. Vsaka od držav je imela svoj čar, če pa bi morala izpostaviti eno mesto, kjer je bilo najlepše, bi bil najverjetneje to Madrid, ne bi pa živela v Turčiji ali Kuvajtu, kjer je povsem drugačna kultura, prav tako način življenja in razmišljanja."

O RECEPTU ZA USPEŠEN ZAKON 
Zanj je bilo to dobro, ker se je lahko s kom pogovarjal o stvareh, ki so ga najbolj mučile. In to je bila košarka, saj drugega niti ni bilo (smeh). Najin tihi dogovor je bil, da se mora, tudi ko izgubijo, pogovarjati z mano.

Vesna nam je zaupala, da so prestali tudi težko obdobje, ko je bila starejša hčerka stara šest let, saj ni več želela iti v tujino. "Ugotovila je, da si želi biti v slovenskem vrtcu, v italijanskem je bila zelo nesrečen otrok. Moj moto je sicer bil, da bomo vedno skupaj, toda ko pride do točke, ko vidiš, da otrok trpi, se vse spremeni. Nekaj časa smo poskušali, da je en mesec hodila v šolo, en mesec je bila v Italiji, toda ugotovili smo, da tako izgublja družabnost, stik z vrstniki. Ni bila povabljena na noben rojstni dan, vsakič, ko je prišla nazaj, je potrebovala pet dni uvajanja, tiste dni je bila tujka v razredu. Zato je bil Marko kar nekaj časa sam, bilo je zelo naporno, toda preživeli smo," je z nami delila to izkušnjo, ki pa jih je naredila še močnejše, bolj povezane.

Ko je Marko zaključeval kariero, si je Vesna ustvarila svojo kariero, ki sicer ni povezana s športom ali košarko, toda dela nekaj, kar jo osrečuje. Odprla je namreč lepotni salon, ki mu ob družini posveča največ časa. "Zdaj spoznavam različne ljudi, različne ženske, potrebe in osebnosti, česar mogoče prej, ko sem imela predvsem košarkarsko širino, nisem mogla. Moram priznati, da mi je to prav všeč," se je nasmejala zgovorna gostja ob kavi.

Mi smo jo v uri pogovora spoznali kot zelo sproščeno sogovornico, kako pa bi se sama na kratko opisala? "Realistična, povem to, kar si mislim, predvsem pa sem predana tistemu, kar počnem. Nisem človek, ki bi lahko delal več stvari, to, kar delam, delam stoodstotno in ne popuščam, tudi Marko pravi, da mu je to pri meni všeč. Ni se mi težko prilagajati, dvajset let sem se prilagajala Marku, zdaj se prilagajam otrokom, tudi čas zase sem si našla ob vsem tem."