Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Smrdljivi in grešni kozel

vszi

V angleškem jeziku poznajo čudovito frazo. Catch hell, kar bi lahko prevedli kot Ujeti pekel. In za redkokoga bi ta fraza bolj veljala kot prav za navijača Chicago Cubsov Steva Bartmana. Je živ dokaz, da ti lahko ena sama žog(ic)a dejansko spremeni življenje.

Potem ko je od mladih nog obiskoval legendarni Wrigley Field, so se Bartmanu nekega oktobrskega popoldneva leta 2003 sanje skoraj uresničile. Poudarek je na tistem skoraj, namesto sanj in žogice je namreč v tistem nesrečnem trenutku ujel pekel. Sanje so postale nočna mora.

Bilo je na šesti tekmi finala national league v bejzbolu, zadnji stopnički pred velikim finalom, pred World Series. Njegovi Cubsi so v tistem trenutku vodili s 3:2 v zmagah ter s 3:0 na šesti tekmi in vse je kazalo, da bo neko prekletstvo končno končano. Po 58 letih so bili znova pred vrati raja. A potem je žogica sredi osmega od devetih »inningov« poletela proti levi strani, proti prvim vrstam na tribuni. Igralec Cubsov Moises Alou je skočil v zrak in stegnil roko, prepričan, da bo žogica končala v njegovi rokavici, kar bi bil še en zajeten korak proti zmagi. Toda po žogici se je stegnilo še nekaj rok, med drugim tudi tista zvestega navijača Cubsov, takrat 26-letnega Bartmana. Nista je ujela ne Alou ne Bartman, pristala je v rokah nekoga tretjega. V slogu tistega, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In v tem primeru so bili to predvsem Florida Marlinsi.

Alou je ponorel, rokavico je v gnevu zalučal ob tla, sledila je toča sočnih kletvic, Bartman je skrušen pod težo krivde nepremično obsedel, Marlinsi pa so zavohali kri. Na klopi Floride je eden izmed igralcev malo za šalo, malo zares dejal: »Daj, naredimo ga slavnega.« In res, še pred koncem tekme je bil Bartman prav to, slaven. Ne bomo vas morili s podrobnostmi, kako je potekalo nadaljevanje tekme, naj le zapišemo, da se je pobuda prevesila na stran Floride, ki je zmagala z rezultatom 8:3, dan kasneje slavila še na odločilni sedmi tekmi, v svetovni seriji pa nato s 4:2 premagala New York Yankeese in osvojila svoj drugi naslov. Cubsi pa ...

LINČ
Svojevrsten paradoks je, da bi morda Cubsi na tisti tekmi in v tisti seriji zmagali, če bi gledalci še vedno podpirali, verjeli v svojo ekipo, tako pa so svojo energijo usmerili v prekletstvo in Bartmana. Vsi so s prsti kazali nanj, številni pa so mu želeli v obraz povedati, kaj si mislijo. »Cvri se v peklu, prekleti pra*ec!« »Crkni!« »Ves Čikago te sovraži!« »Ubili te bomo!« In tako dalje. Bil je vse, le človek ne. Znašel se je pod točo žaljivk, zmerljivk, pljunkov, pokovke in piva. Množica pred stadionom je začela skandirati »Asshole, asshole«, kmalu so se ji pridružili tudi ljudje na tribuni. Prevod najbrž ni potreben.

»Zvezda« je bila rojena, grešni kozel je bil najden. Ne glede na vse, kar se je dogajalo v nadaljevanju tekme, ne glede na vse napake v nadaljevanju, ne glede na sedmo tekmo so navijači Cubsov, ki so še nekaj minut pred tem trdno verjeli, da je končno nastopilo tisto leto, svoje frustracije in bolečino zlili predvsem na 26-letnika v puloverju neke mladinske bejzbol ekipe, ki jo je treniral, z očali, kapo in slušalkami na ušesih. V očeh pobesnele raje je bila to prva domina, prva kepa, ki je sprožila plaz. Čeprav se je dan kasneje igrala še sedma tekma, so nekje globoko v sebi vedeli, da je konec. Optimizem je zamenjal skepticizem, napeto pričakovanje pa zle slutnje. In občutek jih ni varal ...

340-22-bartman

Čeprav je bil obkrožen s štirideset tisoč ljudmi, je bil v tistem trenutku najbolj osamljen mož na svetu. Vsi okoli njega so stopili korak, dva nazaj, tudi njegova prijatelja, s katerima je bil na tekmi. Vse oči in vsi prsti so bili pri tem očitajoče uprti v njega. Kup nesreče ni bil še nikoli bolj primeren opis, v najtežjem trenutku je bil – sam. Če bi pogledi lahko ubijali, bi tistega dne Bartman umrl najmanj tisočkrat. Sam Bartman bi se najraje ugreznil v zemljo, izginil z obličja, a ni mu bilo dano, ni mu bilo dovoljeno, kamere so ga vedno znova našle, po tistem, ko se je tekma zasukala v korist Floride, le še toliko bolj. V strahu pred javnim linčem je tribune še pred koncem tekme zapustil obkrožen z varnostniki, s stadiona so ga evakuirali preoblečenega in skozi službeni vhod. Bilo je nazadnje, ko so širše množice videle Bartmana.

Na ulici ga je kljub krinki prepoznal eden izmed razočaranih navijačev in zatočišče je našel v bližnjem stanovanju vodje varnostnic. A vse to je bil šele začetek ... Posnetek so vrteli vedno znova in znova in znova. Postal je glavna novica dneva, tedna, čeprav so mu v bran stopili številni, vključno s klubom in igralci, ter se je sam drugi dan javno opravičil, poti nazaj ni bilo več. Znašel se je sredi pekla in moral je iti skozi vseh devet krogov Dantejevega pekla. V vetrovnem mestu je bila za njim izdana svojevrstna tiralica. Išče se zaradi zločina proti bejzbolu. In ni trajalo dolgo, da sta v javnost pricurljala ime ter domači kraj nesrečnika, ki je bil v tistih dneh v Čikagu, vsaj v tisti polovici, ki stiska pesti za Cubse, državni sovražnik številka ena.

Pred njegovo družinsko hišo v nekem mestecu v Illinoisu so bili v naslednjih dnevih, tednih parkirani policijski avtomobili, telefon je nepretrgoma zvonil, neokusne potegavščine in grožnje so jih primorale v zamenjavo telefonske številke. »Če bo morda nekoč zagrešil zločin, od tega guvernerja zagotovo ne bo deležen pomilostitve,« je cenene politične točke iskal guverner Illinoisa Rod Blagojevich, ki je predlagal, da ga vključijo v program za zaščito prič, medtem ko mu je guverner Floride Jeb Bush ponudil – azil.

SMRDLJIVI KOZEL
Ironija je, da se je vse to dogodilo zvestemu navijaču Cubsov in da je šlo po pričevanju tistih, ki so mu bili blizu, za čudovitega človeka, ki ne bi pohodil niti mravlje, kaj šele ljubljenih Cubsov. Navijači Floride so mu pošiljali darila, ki jih je predal fundaciji za sladkorne bolnike. Za halloween, ameriško različico pusta, je bila v Čikagu in okolici tiste jeseni najbolj pogosta maska – Steve Bartman. Zloglasni stol, na katerem je sedel, četrti prehod, 8. vrsta, 113. sedež, je z leti postal turistična atrakcija, obvezna postaja na žalostni romarski poti za vse, ki nosijo Cubse v srcu. Žogico so leto dni kasneje prodali za 113.824,16 ameriškega dolarja – paradoks, človek, ki je dejansko ujel žogico, je pospravil bogastvo – in jo ob eni izmed obletnic razstrelili, lokalna restavracija pa je njene ostanke skuhala in jo dodala omaki za špagete.

Tri stvari se po tistem 14. oktobru 2003 niso več zgodile. Bartmanova noga ni nikoli več zakorakala na Wrigley Field, Cubsi se vse do letos niso nikoli več približali velikemu finalu, Bartman pa se ni nikoli več pojavil v medijih, pa čeprav so mu ob raznoraznih priložnostih ponujali bajne, tudi šestmestne vsote za intervjuje, reklame ... Kot J. D. Salinger se je umaknil iz javnosti, postal in ostal je misterij, o njem so krožile le bolj ali manj preverjene govorice.

Številni mu še vedno niso oprostili, pa čeprav bi moral pravzaprav on oprostiti njim. Bila je to namreč najtemnejša ura na Wrigley Fieldu. Bil je to dan, ko je šlo iskanje grešnega kozla čez vse meje zdravega razuma in vse meje dobrega okusa, čemur je sledil medijski linč, pa čeprav je Bartman storil le to, kar bi storil vsak navijač in kar so storili že številni pred in za njim. Poskušal je ujeti žogico.

Raje takrat to ni zanimalo, raja je dobila svojega grešnega kozla, mnogi pa so bili pri tem prepričani, da je vsega kriv neki drug kozel. Kozel tokrat dobesedno. Vsega naj bi bil namreč kriv že zdavnaj pokojni in smrdljivi kozel, Bartman naj bi bil le delček prekletstva, ki nad Cubsi visi že več kot sedem desetletij.


Pisalo se je leto 1945, ko so Cubsi še zadnjič igrali v velikem finalu. In kot pravi urbana legenda, je bilo na četrti tekmi, ko je moral možak po imenu Billy Sianis skupaj s svojim kozlom Murphyjem, ki je bil zaščitni znak njegove restavracije, zapustiti Wrigley Field. Razlog je bil bojda Murphyjev vonj, užaljeni Sianis pa naj bi ob odhodu na vratih zabrusil nekaj v slogu, da bodo Cubsi izgubili in da nikoli več ne bodo zaigrali v svetovni seriji. Besede, ki so se izkazale za preroške, Cubsi, sicer eni izmed ustanovnih članov MLB, v naslednjih sedmih desetletjih niso več zaigrali v velikem finalu. Še najbližje so prišli prav leta 2003, a prekletstvo je v podobi Bartmana znova udarilo. Prekletstvo, ob katerem se zdi prekletstvo Bele Guttmanna, ki ga je pred več kot pol stoletja poslal nad Benfico, mačji kašelj.

Zdaj znova upajo, da je končno nastopil čas, da je to tisto leto, bili so namreč najboljše moštvo rednega dela letošnje sezone in jih v velikem finalu, ki se začenja danes, čaka obračun s Cleveland Indians . Najbrž pa tam zunaj ni človeka, ki bi si to želel bolj kot prav Bartman.