Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Od Billyja the Kida je ostala le še lupina

vszi

Smučarski Billy the Kid je v 56. letu starosti v začetku letošnjega leta, skoraj natanko 22 let po tistem, ko je na Lauberhornu šokiral smučarski svet, preminil. »Ski to die« si je pred ponesrečeno vrnitvijo na bele strmine dal vtetovirati na desno ramo. Tetovaža, ki se je na neki način izkazala za preroško.

Njegova vrnitev oziroma, bolje rečeno, poskus vrnitve v športne arene je prav pri vrhu neposrečenih vrnitev, čeprav slednjih v svetu športa nikakor in nikoli ni manjkalo. Björn Borg z lesenim loparjem na začetku devetdesetih, Mark Spitz, ta Phelphs pred Phelpsom, v Barceloni 1992, pa njegovo visočanstvo Michael Jordan v dresu Washingtona se kot prvi prikradejo v spomin. Možje, ki so ob vrnitvi (p)ostali bleda različica, če ne kar parodija samih sebe. Velikani, ki se jih veliko raje spominjamo iz časov, ko so bili na vrhuncu, ko so bili kralji. Divjega Billa Johnsona se bomo tako spominjali po olimpijskih igrah 1984, ko je bil ta smučarski Billy the Kid v svoji najboljši podobi.

DNEVI SLAVE
V letu, ko je bila na prostorih od Vardarja pa do Triglava priljubljena tista »Volimo Jureka više od bureka« in sta bila volk Vučko ter 21-letni mladenič po imenu Jure Franko ljubljenca neke države, ki je danes že dolgo ni več, je on z vso silo treščil v smučarsko karavano. Ta smučarski samouk je prišel od nikoder in na glavo postavil smukaško hierarhijo.

Bil je bad boy, slabi deček smučanja, ob njem bi bil Bode Miller videti kot Justin Bieber. Billy the Kid in pa Wild Bill so mu pravili in res je bil neke vrste izobčenec. Evropejci so ga prezirali, sploh po tistem, ko je v slogu Muhammada Alija javno napovedal zmago na najpomembnejši tekmi leta, olimpijskih igrah v Sarajevu. A kot se je izkazalo, to ni bilo le prazno bahaštvo in nastopaštvo.

Javnost in tradicionaliste je sicer najprej šokiral na slovitem Lauberhornu v Wengnu, potem pa je nekaj tednov kasneje nekega februarskega dopoldneva na pobočjih Bjelašnice dejansko osvojil še zlato olimpijsko kolajno. V kraljevi disciplini, smuku, ki je bil do takrat izključno v domeni evropskih oziroma, še bolje, alpskih narodov, je slavil predrzen, glasen, vihrav, neustrašen, nekateri bi rekli tudi nor Jenki. S svojim »na horuk« smučanjem je treščil v ta posvečeni krog.

Zlato v smuku so pred njim osvajali možje, kot so bili Toni Sailer, Jean-Claude Killy, Franz Klammer ... In potem se jim je na tem smukaškem panteonu pridružil on, podivjani kavboj z one strani velike luže. Avstrijcem, Švicarjem, Francozom in Italijanom pa tega seveda ni bilo lahko prebaviti, lik in delo Billa Johnsona sta jim šla še kako v nos ... Na njihovo srečo je imel zelo omejen rok trajanja.

VRNITEV, KI TO NI
Prišel, videl, zmagal bi lahko zapisali, ob tem pa bi na koncu pristavili še – odšel, njegova zvezda je namreč vsaj tako hitro, kot je vzšla, tudi ugasnila, zašla. Onstran Atlantika poznajo sijajen izraz. One-hit wonder, enkratno čudo. In Bjelašnica je bila njegova Macarena, njegov Eye of the Tiger, krivulja se je namreč po tistem sunkovito in brezpogojno zasukala navzdol. V tem prostem padu so se vrstile poškodbe, incidenti in skromni nastopi, vse dokler ni konec osemdesetih smuči dokončno, vsaj tako se je zdelo, postavili v kot. Niso ga ravno pogrešali, za njim niso točili solz ...

Življenje mu tudi kasneje ni prizanašalo, leta 1992 se mu je v sosedovem masažnem bazenu utopil 13-mesečni sin, nekaj let zatem ga je zapustila žena in s seboj odpeljala še preostala dva sinova. Tistih pet minut slave se je že zdavnaj izteklo, bile so samo še lep spomin, na lastni koži je spoznal, da je slava resnično minljiva. Bil je pozabljen, bankrotiran, brezposeln, osamljen, živel je v dotrajanem avtodomu in le s težavo povezal en konec meseca z drugim. Lahko bi zapisali, da je že v tistih letih bolj životaril kot pa živel.

Tudi ali prav zaradi tega se je v začetku 21. stoletja odločil vrniti se na bele strmine, prepričan, da bi se ob morebitnem novem uspehu, novi senzaciji ter posledično z novimi dolarji na bančnem računu žena skupaj s sinovoma vrnila domov. Resetiral bi življenje, bil bi to nov začetek.

A njegova misija vrnitve se je kaj hitro in kaj klavrno končala. Ideja sicer ni bila (povsem) nora, njegov stari trener je verjel vanj, tudi pogum je bil še vedno tu, še vedno je bil neustrašen, še vedno je šel vedno in povsod na glavo, toda ves ta pogum je bil zdaj vendarle v telesu štiridesetletnika, ki se več kot desetletje ni resneje ukvarjal s športom, oče čas pa ne prizanaša nikomur. Tudi tehnika in tehnologija sta v tem času napredovali, pa je bil videti kot Borg z lesenim loparjem v dobi, ko so leseni loparji že zdavnaj postali relikvije ter pristali na zidovih oziroma v vitrinah.

392-22-johsnon 2
vszi

Zaradi vsega naštetega je bila nesreča na neki način le vprašanje časa. In res, bilo je 22. marca 2001, ko se je pri sto kilometrih na uro silovito raztreščil na pobočjih nekega hriba v Montani. Utrpel je možganske poškodbe, si skoraj odgriznil jezik in bil v komi debele tri tedne. Zlizal se je, postavil na noge, toda nič več ni bilo tako, kot je bilo. Sanje o vrnitvi so bile seveda v tistem trenutku končane, v spomin na padec pa so mu ostali pešajoč spomin, počasen ter nerazločen govor in otrpla desna stran telesa. Vse to pa je bil šele začetek agonije.

LUPINA OD ŠAMPIONA
Po seriji kapi je šlo namreč v naslednjih letih z zdravjem le še navzdol, ko je leta 2013 staknil še infekcijo, so ga priklopili na aparate. Smrt je potrkala na njegova vrata, a njegov čas vendarle še ni prišel, je pa zdravnikom prepovedal, da bi ga v podobnem primeru znova priklopili na aparate.


Zadnja leta je prebil v domu za ostarele, obkrožen z dvajset, trideset in več let starejšimi sotrpini. Bingo ob treh, večerja ob šestih, vmes pa kakšna cigareta ali dve, kar je bila še ena zadnjih preostalih pregreh in užitkov človeka, ki je živel vsaj tako hitro, kot je smučal. Brez pomoči se ni mogel več postaviti na noge, požiranje mu je povzročalo velike bolečine, zato je že hranjenje postalo precej težavno. Zanj je skrbela predvsem mama, naokoli se je prevažal v vozičku, levega očesa ni več odprl, govor in spomin pa sta bila močno prizadeta, njegovo tiho, skoraj šepetajoče žlubodranje je bilo le še težko razumljivo, na koncu pa je »govoril« le še s pomočjo table.

Ko ga je kakšnih pet let pred smrtjo obiskal eden izmed ameriških novinarjev, je pred njim sedel človek, strtega telesa. Od olimpijskega prvaka je ostala le še lupina. Ko ga je novinar pobaral, ali pogreša strmine, mu je odvrnil, da pogreša predvsem sneg, ko ga je vprašal, ali kaj obžaluje, pa je bil odgovor kratek in jedrnat. »Ne.« Tista zimzelena od Pariškega vrabčka, Non, je ne regrette rien, bi lahko bila himna njegovega življenja.

Umrl je v 56. letu starosti v začetku letošnjega leta, skoraj natanko 22 let po tistem, ko je na Lauberhornu šokiral smučarski svet. »Ski to die (smučati in umreti, op. p.),« si je pred vrnitvijo na bele strmine dal vtetovirati na desno ramo. Tetovaža, ki se je na neki način izkazala za preroško.