Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Zadnje ure Pirata

Profimedia

Bilo je to zadnje poglavje v neki grški tragediji. Možak, ki so ga še nekaj let pred tem oboževale množice, je umrl osamljen, paranoičen, zabarikadiran v hotelski sobici.

Rimini na Jadranski obali je poleti živahno turistično mestece, pozimi pa so ulice bolj kot ne opustošene, prazne, slaščičarne in prodajalne »gelata« so zaprte, peščica tistih odprtih butikov redkim mimoidočim ponuja izdaten popust, vsi pa bolj kot ne le čakajo pomlad, ko se bo »cirkus« vrnil v mesto. Figura, ki se je 9. februarja leta 2004 okrog druge ure popoldne vselila v sobo 5D v hotelu Le Rose, pomladi ne bo dočakala.

Da je bil v slabem stanju, je milo rečeno. Bil je zlomljen, obupan, depresiven, prignan na rob, če ne celo čezenj. Od kolesarskega šampiona, od karizmatične, ekstravagantne pojave, ki je na vrhuncu moči premikala meje verjetnega in navduševala množice, je ostala le še lupina. Spomin.

Ko se je vpisal v knjigo gostov, je imel s seboj bojda le majhen nahrbtnik in pa vrečko z zdravili. V sobi je opravil dva telefonska klica, potem pa za dvajset minut zapustil hotel. Še zadnjič je stopil na prosto, ko se je vrnil v sobo, je zaprl okna, spustil zavese in navil gretje. Možak, čigar lik in delo sta že za časa življenja postala kult in ki je imel za seboj bržkone največjo armado navijačev, se je umaknil v popolno osamo. 


ZADNJA VEČERJA
Okoli devete ure zvečer sta sledila nova dva telefonska klica, pa uro kasneje še eden in malo pred polnočjo še zadnji. Vmes je na njegova vrata potrkal neznan obiskovalec, ki pa se je pri njem zadržal le nekaj minut. Mu je prinesel tisti beli prašek, ga je obiskala prodajalka ljubezni? Kdo ve ...

V naslednjih štirih dnevih je gost iz sobe 5D le še redko pokukal iz sobe, vrata so se odprla le ob kakšnem šumu na hodniku, stavki in vprašanja pa so bili pri tem vse bolj zmedeni, nepovezani. Zapletel se je v kratek pogovor s snažilko ukrajinskega rodu po imenu Lorisa, katere znanje italijanščine pa je bilo bolj osnovno. »Kako sem videti?« Ni dobil konkretnega, zadovoljujočega odgovora. 


Jedel je bore malo; v petek 13. februarja, proti večeru je poklical na recepcijo ter naročil omleto, pršut, sir in sadni sok. Ker je bilo izven sezone, so hrano v hotelu naročali iz bližnje picerije Rimini Key. Lastnik slednje, ljubitelj kolesarstva po imenu Oliver Laghi, je, ko je slišal, kdo je naročnik, prosil, ali lahko hrano sam odnese v sobo. Ko je v petem nadstropju potrkal na vrata, so mu v oči privrele solze. Pred njim je stal smrdeč, zanemarjen, vidno izčrpan mož, o kolesarskem šampionu ni bilo ne duha ne sluha.

»Odprl mi je z nasmehom na obrazu, toda videti je bil utrujen, depresiven, kot nekdo, ki je v globoki krizi. Bil je suh in odmaknjen, govoril je zelo potiho. V njegovih očeh ni bilo žara, iz ust je prihajal odbijajoč zadah. Kratko sva se pogovarjala, dejal sem mu, da gre večerja na moj račun, na kar se je nasmehnil in me potrepljal po rami. Dejal sem mu, da se vidiva naslednji dan in da bova še kakšno rekla o kolesarstvu. Da bom pripeljal sina, ki je njegov velik navijač in bi bil navdušen nad njegovim avtogramom.« A bila je to zadnja večerja.

VALENTINOVO
Naslednji dan, v soboto, 14. februarja, ko so si pod pretvezo praznika svetega Valentina zaljubljenci po vsej zemeljski obli izkazovali ljubezen, je mož iz sobe 5D pogosto klical na recepcijo in se pritoževal nad hrupom. Hrupom, ki pa ga ni bilo, pravzaprav je edini hrup prihajal iz njegove sobe. »Pokličite policiste, nekdo me vseskozi moti.« Seveda jih niso klicali in seveda ga ni nihče motil.

Na vrata je tam okoli poldneva potrkala že omenjena snažilka ukrajinskega rodu, a jo je grobo napodil, potem pa je v sobi počasi vse potihnilo. Ko je popoldne recepcijo prevzel Pietro Buccellato, je poskušal poklicati v sobo, toda telefonska linija je bila vseskozi zasedena. Odšel je na ulico, a skozi okno ni bilo videti luči. Prisluškoval je pred vrati, a iz sobe ni bilo slišati znakov življenja. Buccellato, sicer študent s Sicilije, je bil vse bolj nervozen, kopičile so se zle slutnje.

Lastnik hotela si je vzel prost vikend, ko je pozno popoldne poklical v hotel, da bi preveril, ali je vse OK, pa je naletel na zaskrbljenega Buccellata. »Kaj naj storim?« ga je vprašal slednji. »Najdi primeren izgovor in pojdi gor pogledat, kaj se dogaja.« In je šel v peto nadstropje, odklenil vrata in pokukal v notranjost. Luč je gorela, noter pa ni mogel, vrata so bila namreč blokirana.

Ne vedoč, kaj naj stori, se je vrnil na recepcijo. Znova je poklical lastnik, zdaj tudi on zaskrbljen; najbrž ni želel, da bi njegov hotel postal neke vrste kolesarska različica 17 Rue Beautreillis, pariškega apartmaja, kjer je svoje življenje mnogo prezgodaj končal Jim Morrison. »Pojdi znova gor in se nekako prebij v sobo, ni važno, kako,« je zdaj zahteval lastnik. In Buccellato se je s ključi v rokah in dvema brisačama pod pazduho, ki naj bi predstavljali izgovor, znova podal navzgor.

GRŠKA TRAGEDIJA
Spet je obrnil ključ v vratih in se na silo, mimo »barikad« v podobi mikrovalovne pečice ter nekaj kosov pohištva, ki so bili založeni za vrati, nekako le prebil v notranjost. Soba je bila razmetana, praktično nič ni bilo več na svojem mestu, na tleh so poleg črepinj ležale tudi škatlice s tabletami, klimatska naprava je bila razstavljena, rjuha pa je bila zavezana okoli ograje. Študent s Sicilije se je počasi in s težkim srcem vzpel po stopnicah, ki so vodile proti postelji, in tam ga je uzrl.

Ležal je na tleh, ob postelji, z glavo navzdol; tista plešasta glava, ki je bila poleg uhančka, štrlečih ušes, naglavne rute in instinktivnih napadov v gorah zaščitni znak Pirata, je bila otečena in polna prask. Ni kazal znakov življenja. Buccellato se je vrnil na recepcijo ter poklical lastnika in policijo. Mož v sobi 5D je bil za mrtvega uradno razglašen ob dvajset čez deveto zvečer, umrl pa naj bi nekaj ur pred tem, okoli pete ure popoldne. Ob postelji so poleg škatlic s tabletami našli tudi bel prašek, kokain, ki je v zadnjih letih postal njegov zvesti sopotnik.

Tisto volovsko srce, ob pomoči katerega se je v gorah gnal čez vse razumne meje, dokler tekmeci niso bile le še majhne točke nekje v dolini, je tokrat odpovedalo. Če je srce zdržalo vse tiste nagonske, na pol nore napade, ko se je cesta enkrat obrnila navzgor, pa ni zdržalo še enega smrtonosnega koktajla antidepresivov, sedativov in kokaina.

Bilo je to zadnje poglavje v neki grški tragediji. Možak, ki so ga še nekaj let pred tem oboževale množice, je umrl osamljen, paranoičen, zabarikadiran v hotelski sobici. Sam s svojimi strahovi, demoni in skrivnostmi, ki jih je na koncu tudi odnesel s seboj v grob, v zapuščino pa je poleg oznake najboljši hribolazec svoje generacije pustil še številna nikoli odgovorjena vprašanja, ugibanja in teorije zarote. Kaj natanko se je v tistih petih dnevih dogajalo v sobici v Riminiju in v tisti plešasti glavi, skoraj zagotovo ne bomo izvedeli nikoli. Morda je tako celo bolje ...

Ime mu je bilo Marco Pantani, star pa je bil 34 let.