Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

Sto točk in 20 tisoč žensk

vszi

Nekoč, po koncu kariere je ob Arnoldu Schwarzeneggerju in Grace Jones zaigral v filmu Konan uničevalec. In prav to je bil Wilt Chamberlain tudi pod obroči. Uničevalec.

So tudi takšni, ki so osvojili neprimerno več šampionskih prstanov kot on, toda nihče ni postavil toliko rekordov kot prav on. Na novo je spisal knjigo rekordov, pravzaprav se knjiga rekordov lige NBA bere kot njegov osebni dnevnik. V karieri je postavil marsikateri statistični rekord, ki še dandanes stoji in ki bržkone ne bo nikoli presežen. Nekoč je proti Bostonu pobral 55 odbitih žog in velikega Billa Russlla pripeljal na rob obupa. Pa minutaža ...

Ves čas je bil na igrišču, v sezoni 1961/62, o kateri bo govora v nadaljevanju tega zapisa, je izpustil le osem minut in 33 sekund igre (!), pa še to zaradi izključitve ob dveh tehničnih napakah. Izpustil ni nobene tekme, v povprečju pa je v tisti sezoni na igrišču prebil 48 minut in pol. Da, prav ste prebrali, 48 minut in pol, pa čeprav tekma NBA traja samo 48 minut. Pri njem je odpovedala tudi logika ... Šalo na stran, zraven je treba prišteti še podaljške in pridemo do te nestvarne številke 3882 od možnih 3890 minut. Njegovo življenje je bilo nasploh en sam statistični presežek. Navsezadnje je ta zapriseženi samec po lastnih besedah spal z 20 tisoč ženskami, kakšna gor ali dol. A to je že neka druga zgodba.

GOLJATA NIHČE NE MARA
Bil je čudež narave, eden od vzdevkov, ki jih sicer ni prav rad slišal, je bil Goljat. In Goljata ni nihče maral. Bil je pač tako dober, da je bil preprosto predober. Liga je spreminjala pravila, vsi tisti Davidi pa so ga mlatili brez milosti, uporabljali so vse možne trike in zvijače, dovoljene in nedovoljene, da bi nekako le zajezili učinek tega 2016 centimetrov visokega in 125 kilogramov težkega orjaka, ki je točke začel šteti šele, ko je šel prek 30.

V tem pogledu je bila najbolj plodna sezona 1961/62, ko je v povprečju beležil nezemeljskih 50,4 točke in 25,7 skoka na tekmo. Že decembra je Lakersom, ki so bili ena od njegovih priljubljenih strank, nasul 78 točk in presegel rekord Elgina Baylorja. »Ne, nisem razočaran, ta fant bo namreč nekega dne dosegel 100 točk,« je bojda takrat dejal Baylor. Besede, ki so se izkazale za preroške, že nekaj mesecev pozneje je šel tja, kamor pred njim in za njim ni šel nihče. Nikoli. Drugega marca leta 1962 je na tekmi lige NBA dosegel 100 točk.

Tisti večer, tistih 100 točk je bilo njegova različica Beamonovega skoka, njegova različica Bannisterjeve milje. A če je človek poletel tudi dlje kot Bob Beamon v Ciudadu de Mexicu in če so se še številni po Rogerju Bannisterju v teku na miljo spustili pod štiri minute, se na parketih lige NBA ni nihče več niti približal stotici, še najbližje ji je in ji je prišel Kobe Bryant, ki je leta 2006 štel do 81. Danes ni košarkarja, ki bi se lahko približal Kobeju, kaj šele Wiltu. Nikoli ne reci nikoli, navsezadnje je, kot že rečeno, nekega večera v Tokiu »padel« tudi Beamon, toda košarka, ritem igre se je skozi leta zelo spremenil, dandanes moštva v ligi NBA v povprečju dosegajo le dobrih 100 točk na tekmo, pa ...

DRUGI MAREC 1962
Bili so to neki drugi časi. Noč pred tem je možak, ki se je vse življenje boril z nespečnostjo, prebil v New York Cityju, kjer se je v ženski družbi zabaval vso noč. Ob osmih zjutraj se je z ogromnim mačkom kot sopotnikom usedel na vlak in odpeljal proti Filadelfiji. Tekma med njegovimi Philadelphia Warriorsi in New York Knicksi je bila sicer v neki stari, prepiha polni telovadnici v mestecu Hershey, katerega ime je v svet ponesla čokolada.

V želji po popularizaciji lige so moštva svoje domače tekme pogosto igrala v zakotnih krajih blizu domačega mesta, a v mestecu bogu za hrbtom, kjer se je vse vrtelo okoli čokolade in kjer je vse dišalo po čokoladi, s svojim prihodom evforije niso ravno povzročili. Le dobrih štiri tisoč ljudi je bilo pripravljenih plačati vstopnico za ogled košarkarske tekme, ki ni odločala praktično o ničemer. Pravzaprav so se številni med njimi tistega petkovega večera v dvorano odpravili zaradi ekshibicijske predtekme, v kateri sta se pod obroči udarila Philadelphia Eagles in Baltimore Colts, dve moštvi ameriškega nogometa. Na koncu večera je bilo teh 4124 ljudi priča zgodovini.

Chamberlain je imel malce olajšano delo, saj je manjkal prvi center Knicksov Phil Jordon. Gripa je bil uraden razlog, toda bolj ali manj vsi so vedeli, da je v postelji ostal zaradi neznosnega mačka. Neki drugi »zmačkani« možakar pa je bil razigran kot še nikoli. Začetek tega posebnega večera sicer ni bil nič kaj poseben, morda se je od kakšnega predhodnega razlikoval le po tem, da je bil Chamberlain tokrat natančen tudi s črte prostih metov. V prvi četrtini je dosegel 23 točk, ob odhodu v slačilnice je bil The Big Dipper, kot se je glasil en izmed njegovih številnih vzdevkov, pri številki 41. Nič neobičajnega, prej nasprotno, zanj je bil to še en običajen dan v pisarni. »Dajmo žogo Dipu, pa da vidimo, koliko jih lahko doseže,« je v pomanjkanju razburjenja in iskanju nekega izziva dejal eden izmed soigralcev. Trener Frank McGuire je prikimal.

In so mu podajali žogo. Vedno znova, praktično v vsakem napadu. Newyorčani so ga tepli, podvajali, potrajali, a ustaviti ga niso mogli. Ob koncu tretje četrtine je bil pri številki 69 in na dobri poti, da popravi rekord s tiste tekme proti Lakersom. Dosegel oziroma presegel ga je sedem minut in 51 sekund pred koncem, a še zdaleč ni končal. »Gremo dalje.«


Tej igri, temu lovu so se priključili tudi gledalci in napovedovalec. »Podajte jo Wiltu! Podajte jo Wiltu!« se je drlo prebujeno občinstvo, napovedovalec pa je sproti štel in obveščal vse v dvorani, koliko košev je dosegel Wilt. Slednji ni potreboval opozarjanja, vedno je natančno vedel, pri kateri številki je.

New York je poskusil vse, da bi zaustavil približevanje tromestni številki, delali so prekrške nad vsemi drugimi igralci, vse z namenom, da žoga ne bi prišla v Wiltove roke. Niso želeli biti tisti, ki bodo šli v zgodovino kot »klub, ki jim je ta k*rbin sin zabil 100 točk«. Ena od redkih slabosti v njegovi igri so bili prosti meti, v karieri jih je zadel le dobro polovico. Ne tudi tistega večera. Tisti stari, razmajani koš je bil v tistem večeru njegov najboljši prijatelj, zadel je kar 28 od 32 prostih metov.

Napovedovalec pa je skupaj z gledalci štel dalje: 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98. In potem se je zgodilo. Po eni izmed odbitih žog bi soigralec Joe Ruklick lahko žogo neovirano položil v koš, a seveda jo je raje podal Chamberlainu, ki se je otresel peterice košarkašev New Yorka in 46 sekund pred koncem zabil, nekateri pa pravijo, da zgolj položil žogo v koš. Kakorkoli že, to je bila njegova 100. točka, gledalci so vdrli na igrišče, Ruklick pa je stekel proti zapisnikarski mizi, da bi se prepričal, ali so podajo res tudi uradno pripisali njemu.

LE FOTOGRAFIJA
O tem, kaj se je dogajalo v nadaljevanju, so dolgo krožile nasprotujoče si informacije. Nekateri očividci so trdili, da je bilo tam in v tistem trenutku tekme konec, spet drugi, da se je tekma po desetminutni prekinitvi nadaljevala, Chamberlain pa je pri tem le še stal na sredi igrišča, saj se »100 sliši precej bolje kot 102«.

Niso bili vsi navdušeni nad njegovim dosežkom, cirkus in farsa sta bili pogosto, predvsem v velikem jabolku, uporabljeni besedi, med drugi so jim in so mu očitali pomanjkanje športnosti, fair-playa. Farsa, revija, šov, imenujte, kakor hočete, a to je bil eden od tistih ključnih dogodkov, ki je počasi dvignil zanimanje za ligo. Čeprav so se z njim težko poistovetili, pa so gledalci vseeno želeli videti pošast, ki je sposobna zabiti 100 točk. To je bil začetek, zora nove ere.

Liga NBA je bila takrat v senci študentske lige, na tribunah se je zbralo le kakšnih 4000 gledalcev, tekme ni prenašala televizija, prisotni so bili le peščica novinarjev in dva fotografa, videozapis tega izjemnega dosežka pa ne obstaja. Obstaja le fotografija. Fotografija, na kateri Wilt drži list papirja, na katerem je zapisano zgolj in samo 100. To je postala ena od najbolj ikonskih športnih fotografij vseh časov. Kot tista iz boksarskega ringa, na kateri Muhammad Ali stoji oziroma vpije nad Sonnyjem Listonom. Ali pa tisti dvignjeni, v črno rokavico odeti pesti Tommija Smitha in Johna Carlosa. Slike, ki povedo več kot 1000 besed, oziroma v njegovem primeru slika, ki je vredna 100 točk.

NEKATERI ZNAMKE, ON ŽENSKE
Teh 100 točk je bila le pika na i sezoni velikih dosežkov in statističnih presežkov, o čemer veliko pove že podatek, da Chamberlain kljub monstruoznim številkam v tisti sezoni ni bil izbran za najkoristnejšega igralca lige. MVP ni bil niti Oscar Robertson, pa čeprav mu je takrat uspel prav tako edinstven dosežek, dosegel je namreč sezonskega trojnega dvojčka. Redni del je organizator igre Cincinnatija končal s povprečjem 30,8 točke, 12,5 skoka in 11,4 podaje, nekaj, čemur se je več kot pol stoletja pozneje približal šele Russell Westbrook. Ne The Big Dipper ne The Big O, MVP je postal sijajni center Bostona Bill Russell, mož, ki je (p)ostal Chamberlainov največji rival.

Slednjega je po končani košarkarski karieri za kratek čas zaneslo v odbojko, spogledoval se je tudi s kraljico športov atletiko in se med drugim hvalil, da je bil v skoku v višino premagan enkrat samkrat, v suvanju krogle pa celo nikoli, med drugim je bojda ugnal olimpijsko legendo Ala Oerterja. Pri tem pa užival življenje ter še naprej »podiral«, kar leze in gre. »Nekateri ljudje zbirajo znamke, Wilt je zbiral ženske,« je čudovito povzel njegov odvetnik.

Vse te trditve, vsi ti miti, ki so se spletli okoli lika in dela Wilta Chamberlaina, so težko preverljivi, resnico je v oktobru leta 1999 odnesel s seboj v grob. Kljub nezemeljskim številkam je osvojil »le« dva šampionska prstana, kar so mu skozi leta številni metali pod nos, a da gre za enega najbolj dominantnih košarkarjev vseh časov, seveda ni niti najmanjšega dvoma, o čemer navsezadnje priča 68 takšnih in drugačnih rekordov lige NBA, ki so še dandanes v njegovi lasti. Predvsem tista stotica pa je eden izmed rekordov, ki bo zelo dolgo kljuboval zobu časa.