Mobilna verzija
Miha Andolšek
Miha Andolšek

To so bili časi, moj prijatelj

Slika je simbolična.
hdjesenice

Bili so to časi, ko se Slovenija vsaj enkrat ni delila na »ta bele« in »ta rdeče«, na desne in leve, ampak na zelene in rdeče. To so bile epske hokejske bitke, ure, ko se je ustavil čas. Ulice so bile v tistih večerih prazne, opustošene, zakajena Tivoli in Podmežakla pa sta pokali po šivih.

To seveda ni bil ne prvi ne zadnji mitski dvoboj Olimpije in Jesenic, v polfinalu rajnke Jugoslavije so se denimo Jesenice na še eni odločilni tekmi vrnile iz zaostanka z 0:4. Pa tisti slalom Ildarja Rahmatulina na sedmi tekmi leta 1994 ... Pravzaprav je konec osemdesetih in na začetku devetdesetih v ljubljansko-jeseniških serijah kot po pravilu odločala peta in kasneje sedma tekma, pa jih ni bilo malo, ki so namigovali, da je šlo za nekakšen dogovor, sporazum. Da se dvorana, z njo pa tudi blagajna, čim večkrat napolni ... A raje to ni prav veliko brigalo, raja je uživala v teh tekmah in vzdušju. Polfinale prvenstva rajnke Jugoslavije leta 1988 in 1989, pa finale slovenskega prvenstva leta 1992, 1993, 1994 ... Vsak zgodba, poglavje zase, vrhunec nekega rivalstva pa je bržkone nastopil ob koncu sezone 1992/93, ko je bila sedma tekma finala v Ljubljani, v Tivoliju.

Bili so to časi, ko se je v zakajeno tivolsko ledeno dvorano, v kateri je bilo svetlo oziroma bolje rečeno temno kot v zakajeni beznici, nagnetlo kakšnih osem tisoč duš. Kot sardine, že uro in več pred tekmo, ostali pa s(m)o sedeli pred televizijskimi sprejemniki ter ob komentarju Andreja Stareta – nekatere stvari so pač večne – spremljali boj na življenje in smrt dveh izenačenih ekip, ki ju je ob koncu dneva ločil le en plošček, ena obramba, ena vratnica ...

DVE FILOZOFIJI
»Je-se-ni-ce,« je odmevalo z enega, »so p*a-si-ce,« je v odgovor prišlo z drugega konca dvorane. »Cveto Pretnar je pa ovca, jajaja, ko bo velik, bo prašič,« so prepevali, če temu lahko tako rečemo, navijači v zelenem. Pa seveda tista o "pušenju" nekega organa... »Fuck you, Sheehy, fuck you!« je po drugi strani odmevalo v kotu, v katerega so se nagnetli v rdeče odeti jeseniški privrženci.

Bilo je to srečanje dveh filozofij, dveh hokejskih šol. Fantje iz Kurje vasi proti purgarjem iz mesta, sovjetska proti severnoameriški hokejski šoli, socializem z železarno proti novorojenemu kvazi kapitalizmu s pridihom z one strani velike luže.

V nasprotju z dandanes so takrat vsi najboljši slovenski hokejisti igrali v domačih klubih in tako so zeleni dres poleg severnoameriške kolonije nosili kapetan Igor Beribak, Dejan Kontrec, Nik Zupančič, Marjan Gorenc, Toni Tišlar, Ivo Jan, Bojan Zajc, brata Lomovšek ... Na drugi strani so bili Matjaž Kopitar, kapetan Drago Mlinarec, Marko Smolej, Murajica Pajić, Andrej Razinger, Tom Jug, pa seveda Cveto Pretnar ... Jesenice so bile pri tem kot nekakšna podalpska različica Detroit Red Wingsov, z ruskim trenerjem in sovjetskim kvartetom. Postave in napadalne trojke se je takrat znalo na pamet, številni so znali sredi noči zdrdrati tisto »sovjetsko« v rdečem dresu. Andrej Kvartalnov, Albert Malgin, Ildar Rahmatulin. Ali pa na drugi strani tisto prvo severnoameriško falango v zelenem dresu: Jim Nesich, Skeeter Moore, Tom Sagissor.

Na eni strani torej hokej in hokejisti iz nekdanje Sovjetske zveze, ki so v tistih letih, ko je padla železna zavesa, preplavili Evropo, na drugi severnoameriški slog, ki ga je morda še najbolje utelešal brkati mož po imenu Neil Sheehy. V svoji karieri je robustni branilec med drugim igral za Calgary Flamese in Washington Capitalse, pri tem pa je bil eden tistih klasičnih ustrahovalcev, »enforcerjev« oziroma »goonov«, ki je bolj kot točke nabiral kazenske minute. Diplomiranec z univerze Harvard, ki je s svojo pojavo ter pestmi v slovenski hokej prinesel nekaj novega, šov, spektakel in pri katerem ni bilo vmesne poti: ali si ga oboževal ali sovražil. Čvrst, z vsemi žavbami namazani branilec, ki je pogosto odvrgel rokavice, je bil ljubljenec ljubljanskega občinstva ter seveda državni sovražnik številka ena na Jesenicah.

CVETO Z ZLOMLJENIMI REBRI
Tretji marec 1993. Še ena tistih epskih, nepozabnih tekem, ko zmagovalec pobere vse. Boj do zadnjega diha in naprej. Tehtnica se je v prepolnem Tivoliju nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Voz železarjev je vlekel drugi napad Kopitar-Razinger-Smolej, ki je v tistem večeru dosegel štiri zadetke, Olimpijo so v igri držali Severnoameričani, po šestdesetih minutah srditega boja pa je bil izid seveda izenačen. Podaljšek in kazenski streli so bili edini logičen epilog tistega večera, ni moglo biti drugače.

Bile so to tekme, za katere se je živelo in se jih igralo tudi s pol noge. V spominu je ostal branilec Jeseničanov Sergej Borisov, ki je šel v podaljšku z glavo nekajkrat tja, kamor marsikdo še z roko ne bi šel, Cveto Pretnar pa je tisto sedmo tekmo branil z dvema zlomljenima rebroma in pri tem bil neko svojo bitko. Z lastnim telesom, z bolečino ... »Skupil sem jo že na drugi tekmi, zato sem deset dni počival, sploh nisem stopil na led. Že vstajanje iz postelje je bilo pravo mučenje. Moral sem se uleči na trebuh in potem dvigniti. Seveda takšen nisem bil sposoben za branjenje. Toda na zadnjo tekmo v Ljubljano sem le odšel v podporo ekipi. Celo rekli so mi, naj vzamem s sabo opremo, da bom v Tivoliju prvi stopil iz avtobusa – za pritisk in strah v taboru Olimpije. Ljubljančani so bili namreč prepričani, da ne bom branil, tik pred tekmo pa je trener Vladimir Krikunov dejal, da bom. Sploh mi ni bilo jasno, kako bom to izvedel. Ves čas je bilo vprašljivo, ali bom zdržal do konca tekme ali ne. Led je bil bolj temen, luči prav tako. Tam, kjer je bilo malce bolj temno, sem videl svetlo. Pred tekmo sem vzel protibolečinske tablete, med tekmo pa so mi morali vbrizgati še dve injekciji, ker so bile bolečine res hude. Zatem sem za tri dni kar obležal v postelji, k sebi sem prihajal cela dva meseca,« se je leta kasneje v pogovoru za Slovenske novice spominjal Pretnar, eden izmed junakov tistega večera, ki je v desetminutnem podaljšku mrežo kljub silnemu pritisku Ljubljančanov ohranil nedotaknjeno.

V loteriji kazenskih strelov pa so bili srečnejši, spretnejši in mirnejši Jeseničani. Matjaž Kopitar je prelisičil Lomovška in palico zalučal med gledalce, Beribak pa je nato v peti seriji zadel le vratnico in slavje Jeseničanov se je po skoraj treh urah srditega boja, v katerem se ni varčevalo z udarci, lahko začelo. Sredi Ljubljane, sredi Tivolija, zato je bilo še toliko slajše.

ZLATA DOBA
Bili so to časi, ko se Slovenija vsaj enkrat ni delila na »ta bele« in »ta rdeče«, na desne in leve, ampak na zelene in rdeče. Kje natančno je potekala ločnica, meja med enimi in drugimi, je težko reči. Vsako mesto, vsak kraj, vsaka vas ter tudi marsikatera družina je imela tako ene kot druge. Niso bili redki primeri, ko je en brat navijal za Jesenice, drugi pa za Olimpijo. Razredi v osnovnih in srednjih šolah so bili konec februarja ter na začetku marca razdeljeni na »naše« in »njihove«, na šolskem asfaltu se je do onemoglosti preigraval »peš hokej«, goli so bili gajbice za krompir, v enih vratih je bil »Domine Lomovšek«, v drugih pa »Cveto Pretnar«. Drsalke in hokejske palice so bile zaželeno božično darilo, za šankom so potekale večne, nikoli končane debate, kdo je boljši, za maškare pa so številni želeli biti Sheehey in so si pod nosom risali tiste zanj značilne brke.

Bili so to zlati časi slovenskega hokeja, pa čeprav je bil nastop reprezentance na olimpijskih igrah ter Slovenec kot zvezdnik NHL takrat zgolj utopija. »Those were the days my friend,« je prepevala Mary Hopkin. To so bili časi, moj prijatelj.