Nocoj bo padel zastor na nastop Maribora v letošnji ligi prvakov, na evropsko jesen v ljudskem vrtu in na splošno na nastope slovenskih klubov na mednarodni sceni v letu 2014. A vendarle nikakor ne gre le za zastor, nikakor ne gre le za slovo, nikakor ne gre le za zadnje dejanje.
V kontekstu tekmovalnega obdobja se vijoličastim kajpak odpira priložnost za nadaljevanje, s tem pa je uvodno vprašanje eno najbolj pomembnih v zgodovini slovenskega klubskega nogometa.
Ko gre za nogomet, so močna čustva vseprisotna. Ko gre za Maribor, ki domuje v zelo specifičnem okolju in velik del energije črpa iz zelo specifičnih odnosov, to velja še toliko bolj. Spogledovanje z ekstremi, spogledovanje s patetiko zato ni neobičajno, pod vtisom ekipe in navijačev zaide tudi v medije in je še posebej izrazito, kadar gre za kombinacijo logičnega simpatiziranja s slovensko ekipo in nekoliko manj logičnega občutka manjvrednosti.
Ravno liga prvakov je poligon, ki je za kaj takega kot nalašč in na katerem se zelo hitro pojavijo ugotovitve v slogu "uspeh je že uvrstitev vanjo" ali "s toliko bogatejšimi klubi tako ali tako ni mogoče tekmovati". In verjetno se spomnite, da so bili navijači Maribora, je bila slovenska javnost in smo bili mediji zelo blizu nečemu takemu, ko so se naši prvaki oktobra vrnili iz Londona s ponižujočih 0:6.
Povratno srečanje s Chelseajem je zato prišlo brez pravega naboja, z nekakšno vdanostjo v usodo in z občutkom vnaprejšnje odločenosti. Vsi skupaj smo se predramili šele, ko se povratnega srečanja z vodilno ekipo premier lige na tak način ni želela lotiti precej manjša, a zelo pomembna skupina ljudi. Nogometaši Maribora so, čeprav so pogosto vpeti v ekstremno čustvenost in čeprav so neredko celo njen sestavni del, na nastalo situacijo pogledali zelo trezno, zelo preudarno in zelo razumno.
Iskali so lastne napake in jih želeli popraviti. Neuspeh so pripisovali predvsem sebi in so živeli v prepričanju, da lahko pokažejo neprimerno boljši obraz. Ponosno so verjeli vase in na koncu tudi dejansko pokazali, da se pod manjvrednost preprosto niso pripravljeni podpisati. Pokazali so pot, na katero morajo stopiti tudi tokrat. Pokazali so pot, po kateri se tokrat zgledujejo mnogi, ki so oktobra ravnali drugače.
ČE ČUTIJO NEKAJ GRENKEGA PRIOKUSA
Navijače, javnost in medije bi tudi danes oziroma tudi pred današnjo tekmo zlahka odneslo v razpravljanje o tem, kako veliko je dosegel Maribor in kako malo v sliki njegovega evropskega udejstvovanja pod šifro 2014/15 spremeni razplet zadnjega kroga. A če kaj, potem bi bile take razprave zgrešene. In če čemu, potem se je takim razpravam treba izogniti v čim širšem loku.
Še več, treba je celo narediti čim več korakov v nasprotni smeri in zapluti v neke povsem drugačne vode. Ste na do zdaj doseženo lahko ponosni? Vsekakor in na neki specifičen način smo lahko tudi mi. Vsi skupaj lahko, vsak na svoj način, čutimo veliko ponosa. Tisti, ki vam je Maribor zares blizu, ga celo morate. Toda če boste vprašali nogometaše in če vprašate nas, ta ponos ne spremeni dejstva, da je danes na pomolu velika odločitev in da nocojšnji razplet prinaša ali odnaša ogromno.
Ponos je nekaj, zadovoljstvo z doseženim nekaj drugega. In slovenski prvaki so nedvomno dosegli točko, na kateri temu, da bi bili zadovoljni z do zdaj iztrženim, niso niti blizu. Kar je edino pravilno. Še več, pravi šampioni so postali, če tako kot mi celo čutijo nekaj grenkega priokusa. Nekaj razočaranja ob zapravljenih priložnostih in nekaj jeze zaradi napak.
Tako je, Maribor mora vedeti (in prepričani smo, da v veliki meri ve), da se mu je povsem realno ponujalo več in da tega ni znal zgrabiti. Patetiko si lahko nekam vtaknete, neizpodbitno dejstvo je, da se je vijoličastim ob koncu septembra v Gelsenkirchnu ponujala zmaga, ki je niso znali zgrabiti. To so obžalovali tedaj in to obžalujejo danes. Tako kot zagotovo obžalujejo, da se, ko so se karte razdelile ponovno in ko je prišla nova priložnost za obstanek v boju za osmino finala lige prvakov in najmanj zagotovitev šestnajstine finala lige Europa, niso drugače lotili gostovanja v Lizboni.
LETVICA JE PRI NAJVEČJEM USPEHU
To sta tekmi, ki bi ju Maribor moral odigrati drugače in ki v zgodbi o letošnji evropski jeseni igrata vsaj tako pomembno vlogo kot veliki uspehi. To sta tekmi, o katerih je danes treba razmišljati v vsaj tako veliki meri kot o vsem tistem, zaradi česar je treba čutiti ponos. To sta tekmi, ki sta prav tako nepozabni kot zadetek Luke Zahovića v 93. minuti ali ubranjena enajstmetrovka Jasmina Handanovića.
Hkrati pa je to del izhodišča pred današnjim srečanjem, pred današnjo novo priložnostjo. Čeprav je bilo vsekakor dosegljivo tudi napredovanje v ligi prvakov, bi ga bilo pod potegnjeno črto vendarle nekoliko pretirano objokovati. Vsekakor pa bo primerno razočaranje, če bo po vsem tem Maribor ostal povsem praznih rok in če se bomo ponovno videli julija, ne februarja.
Nogometaši bodo zagotovo razočarani, za nas velja enako, popolnoma nič pa ne bo narobe, če boste tudi vi. Ravno nasprotno. Mariboru ne morete dati lepše pohvale, kot bi bilo razočaranje v primeru njegovega nocojšnjega neuspeha in kot je že samo poimenovanje odsotnosti današnje zmage s to besedo. Torej neuspeh.
Po tej logiki pa mu tudi ne morete dati lepše pohvale, kot je pričakovanje nocojšnjega srečanja kot srečanja za biti ali ne biti. Napetost, nestrpnost, strah in vse vrste črvičenja so povsem primerni in lahko ste prepričani, da danes prinašajo več, kot prinaša odnos »saj s(m)o že tako ali tako dosegli dovolj«. Niso oziroma niste. In ne bodo oziroma ne boste brez današnje zmage. Maribor je tako daleč prišel, ker si je letvico vedno postavljal visoko.
Zato si preprosto ne znamo predstavljati, da je danes ne bi postavili pri treh osvojenih točkah in posledično pri največjem uspehu v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Pri čemer ni dvoma, da bi tretje mesto v skupini lige prvakov in nadaljevanje sezone v ligi Europa predstavljala natanko to.
