No, toda kljub na prvi pogled ne ravno ekstremno zanimivima obračunoma se utegne zgoditi, da bo eden od obeh postavil kakšen rekord gledanosti. Razlog? Azija.
V Južni Koreji bo noč s srede na četrtek za vse nogometne navdušence – in teh res ni malo – zelo kratka. Ko se bo pri nas tekma osmine finala lige prvakov med Bayerjem in Atleticom začela ob 20.45, bo v Južni Koreji že zgodnje četrtkovo jutro.
Kdor rad malce podaljša spanec, ga, če ni ravno povsem nezainteresiran za nogomet, tokrat zagotovo ne bo. V Leverkusnu bo namreč na delu tudi vzhajajoči zvezdnik južnokorejskega in celotnega azijskega nogometa Heung-min Son.
Če spremljate nemško ligo, ste zanj že slišali. Uspešen je bil že, ko je igral še za Hamburg, nato je odmeval tudi njegov prestop v Bayer, saj je slednji zanj odštel astronomskih deset milijonov evrov in s tem postavil klubski rekord. Marsikdo se je tedaj čudil: toliko denarja za Južnega Korejca?!
Evropejci smo pač včasih preveč pristranski in celo ignorantski. Azijski nogometaši nam preprosto niso medijsko zanimivi, tudi če so res dobri. Zgodovina tako beleži le peščico nogometašev s te celine, ki so tudi v evropski nogometni javnosti uživali zvezdniški status. Ji-Sung Park je bil zagotovo eden takšnih, toda le, ko je igral za Manchester United.
PONOVITEV BI VODILA DO ENAJSTMETROVK
Zgodovina evropskih pokalov razkriva, da sta se Bayer in Atletico do zdaj pomerila le dvakrat. To se je zgodilo v rednem delu lige Europa v sezoni 2010/11, ko med kluboma ni bilo nobene razlike. Obe tekmi sta se namreč končali z identičnim rezultatom, obakrat je bilo 1:1. Če bi bilo tako tudi tokrat, bi torej potnika v četrtfinale odločile šele enajstmetrovke. Dodajmo, da sta tedaj na prvi tekmi v Madridu v polno merila Eren Derdiyok v 39. minuti za goste in Simao Sabrosa v 51. minuti iz enajstmetrovke za domače. V Leverkusnu, kjer je celo snežilo, so povedli domači, ko je v 69. minuti v polno meril Patrick Helmes, samo tri minute pozneje je izid poravnal Fran Merida. Pa še tole: tedaj je na koncu krajšo potegnil Atletico, saj se ni prebil iz skupine. Presenetljivo je dve točki več osvojil Aris, medtem ko je Bayer brez poraza zasedel prvo mesto na lestvici.
Cenjen je bil Hidetoši Nakata, ki je bil leta 2001 z Romo italijanski prvak. V Nemčiji sta bila precej priljubljena Ali Daei in Ali Karimi (predvsem tedaj, ko sta bila člana Bayerna), v Italiji je član Milana Keisuke Honda, morda bi se lahko spomnili še koga, ki je v Evropi presegel status povprečnega klubskega nogometaša.
A v celoti gledano, Azijci na stari celini ne uživajo ravno pretiranega spoštovanja; predvsem javnosti. Razlogov je več, a to ni ne pravi trenutek ne primerno mesto, da bi jih iskali in na dolgo razpredali o njih. Zato se bomo raje vrnili k fantu, ki bo nocoj poskrbel, da bo tekma med Bayerjem in Atleticom v Aziji zagotovo deležna odličnih statističnih podatkov gledanosti.
Heung-min Son pač ni zgolj dober nogometaš (25 tekem in 14 golov v tej sezoni), ampak je v tem trenutku tudi največji azijski zvezdnik. Ker je še mlad (22 let), ker je (za rojakinje) simpatičen in ker za njim norijo azijske najstnice, ki postanejo res histerične, ko se za nekoga ogrejejo na takšen način.
Kako priljubljen je, je razkril njegov avstralski soigralec iz Leverkusna Robbie Kruse: "Poleti smo bili na turneji po Južni Koreji, enega od prostih trenutkov pa smo izkoristili za obisk veleblagovnice. Glas o tem, da naj bi prišel tudi Heung-min, se je hitro razširil, in ko smo prišli tja, smo doživeli pravi šok. Več kot 30 tisoč ljudi nas je čakalo. Toda ne mene ali kogarkoli drugega; večina oziroma praktično vsi so prišli zaradi Heung-mina."
DILEMA ZA RAZPRAVO
Da bodo torej Južni Korejci v času tekme med Bayerjem in Atleticom kljub zgodnjemu jutru pred televizijskimi ekrani, ni težko uganiti. Ali bodo skakali od navdušenja ali jokali od žalosti, je precej težje napovedati.
Pred Sonom in soigralci je zagotovo zahtevna naloga, nasprotnik bo pač eden izmed najboljših evropskih klubov zadnjega časa – ki ima v svojem kadru tudi Slovenca. Toda Jana Oblaka ne gre pričakovati na zelenici BayArene, trener madridskega Atletica Diego Simeone bo prednost vnovič dal Miguelu Angelu Moyaju.
Tudi oziroma predvsem zaradi tega, ker se želi Argentinec jasno spet prebiti vse do finala in tam nato nalogo opraviti bolje kot lani, ko je bil Real premočan nasprotnik. In posledično bo v ogenj poslal najboljše; ali je Moya res boljši od Oblaka, je dilema, o kateri bi se dalo razpravljati, toda za Simeoneja je. In to je tudi vse, kar šteje.
Če bo za Moyo eden najnevarnejših južnokorejski zvezdnik Son, bo morala domača obramba še kako paziti na Antoineja Griezmanna, ki je imel po selitvi k Atleticu sprva nekaj težav, zdaj pa se je že povsem privadil na novo okolje in navdušuje iz tekme v tekmo.
Triindvajsetletnik skupaj z Mariom Mandžukićem tvori sanjski napadalni dvojec, zabija gole in skrbi, da lokalni junak Fernando Torres po vrnitvi domov ne igra toliko, kot bi si bržčas želel. Na eni strani torej pozor na Sona, na drugi na Griezmanna.
Oba sta hitra kot strela, oba "tečna kot muhi", oba z nosom za gol, oba v formi. In oba vendarle dovolj velik razlog, da tudi vi sedete pred televizijski ekran, pa čeprav do nobenega ne gojite takšnih simpatij, kot jih do enega od njiju južnokorejske najstnice.
