Tretja ekipa angleškega prvenstva se bo pomerila z ekipo, ki je v Franciji šele na četrtem mestu. A vendarle je ozadje obračuna tisto, ki mu daje prav poseben čar. Nekaj romantike, sovraštva in neverjetnih naključij, ki so vodili do tega dne.
Po odhodu kultnega trenerja Manchester Uniteda Alexa Fergusona je Arsene Wenger postal trener z najdaljšim trenerskim stažem v angleškem prvenstvu in drugim najdaljšim v Evropi. Dlje od njega na trenerski klopi iste ekipe sedi le Ronnie McFall, ki že od leta 1986 vodi Portadown na Severnem Irskem.
A njuni zgodbi se ne moreta primerjati, še posebej ker se v angleškem nogometu lahko v trenutku vse obrne na glavo. Nemalo je namreč klubov, ki so v času Wengerjevega delovanja na klopi topničarjev od leta 1996 zamenjali dvomestno število strategov. V to, da se bo Wengerjeva pot pri Arsenalu končala oziroma bolje rečeno odvila tako, kot se je, ni, ko je Francoz stopil na zelenico Highburyja, verjel nihče. "Arsene kdo?" so ga na veliko pozdravili angleški mediji, ki jim ni bilo po godu, da je eno najboljših ekip na Otoku prevzel Francoz.
"Imamo 17 zaporednih nastopov v ligi prvakov, toda beseda lahko bi morala biti v tem tekmovanju prepovedana. Lahko pa smo samozavestni, saj smo v zmagovalnem ritmu. Vsekakor bo to zanimiva tekma, vesel sem, da je Monaco spet med najboljšimi, toda trenutno me zanima le tekma."
ARSENE WENGER
trener Arsenala
Kako tudi ne, Angleži in Francozi imajo bogato in zelo pestro zgodovino, ki je pustila posledice tudi v modernem športu, v katerem je tekmovalnost med obema državama zelo velika. Lahko bi rekli, da gre za zelo zapleten odnos, ki je bil pred skoraj dvema desetletjema še bolj zapleten, angleško prvenstvo še ni doživelo takšnega vala tujcev. A pustimo to za kdaj drugič, ne nazadnje je tudi Wenger poskrbel za pravšnjo angleško-francosko mešanico pri Arsenalu.
NEPORAVNANI RAČUNI
Danes ob 20.45 bo na stadionu Emirates gostil klub, v katerem je 65-letni trener opozoril nase, pri katerem je začel širiti svoj takrat edinstven pogled na svet in predvsem na nogomet. Monaco je pod njegovim vodstvom dosegel ogromne uspehe tako na domačih kot tudi na evropskih tleh. A kljub osvojitvi naslova leta 1988 pri Wengerju še vedno ostaja grenak priokus, občutek, da bi lahko dosegel še več in da je bilo v mnogih trenutkih delovanje na klopi Monaca nesmiselno.
Tako kot trenutno bije medijske bitke z Josejem Mourinhem, je imel takrat srdit boj s prvim možem Marseilla Bernardom Tapiejem. Več kot enkrat sta si skoraj skočila v lase, še bolj pa je Wengerja bolelo to, da je Marseille po njegovem uspehu štirikrat zapored osvojil prvenstvo. In to tudi s pomočjo podkupovanj, kot se je pozneje izkazalo.
Wenger je počasi začel izgubljati vajeti v svojih rokah, s sezoni 1994/95 je na prvih osmih tekmah doživel kar pet porazov, kar je pomenilo njegov konec v kneževini. In to le tedne po tem, ko mu je predsednik kluba preprečil, da bi Monaco zamenjal za Bayern.
ZASTALO MU JE SRCE
Za eno sezono je skočil še na Japonsko, nato pa se je začela njegova romanca z Arsenalom. Spogledovanje se je začelo že prej, na novega leta dan 1989. "V Turčijo sem si šel ogledat tekmo naslednjega nasprotnika Monaca v evropskih tekmovanjih, nato pa sem videl, da v Angliji na novo leto igrajo tekmo. Odločil sem se, da bom nekoliko podaljšal pot. In tako sem si ogledal tekmo Arsenala. Angleški nogomet me je takoj navdušil," je začetek romance opisal Wenger.
Takrat seveda še ni vedel, da ga bo pot nekoč ponesla tudi na Otok, v letošnji sezoni pa Arsenal še sedemnajstič zapored igra v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Čeprav je v skupinskem delu tekmovanja zaostal za Borussio, mu je bil žreb tokrat bolj naklonjen kot v zadnjih letih, ko se je Arsenal dvakrat zapored pomeril z Bayernom in ni imel možnosti za napredovanje.
Tokrat so zvezde na Wengerjevi strani, le od njega in njegovih varovancev pa je odvisno, ali bo znal priložnost zagrabiti z obema rokama. Evropska lovorika je tista, ki Wengerju še manjka v vitrini, najbliže ji je bil leta 2006, ko je v finalu priznal premoč Barceloni, brez kančka nostalgije pa bi z največjim veseljem izločil svoj nekdanji klub, da bi z zdajšnjim dosegel želeno.
Wenger ni človek nostalgije, čustev in romance, za kaj takega na klopi evropskega velikana tudi ni prostora. A za hipec mu je, to je priznal, zastalo srce, ko mu je ples kroglic namenil Monaco. Morda zaradi vseh spominov, morda pa le ni mogel verjeti, kakšna sreča ga je doletela.
"Vsi so bili mnenja, da smo srečen, dober žreb, tako da ima Arsenal po tej logiki srečo. Normalno je, da vsi mislijo, da bodo Londončani zmagali, tudi jaz mislim, da je vloga favoritov na njihovi strani, toda v nogometu denar in favoriti ne zmagajo vedno."
LEONARDO JARDIM
trener Monaca
BERBATOV JE NAJBOLJ NEVAREN
A previdnost vseeno ni odveč. Ne nazadnje bo Alexisu Sanchezu in druščini danes nasproti stala najboljša obramba prvega dela lige prvakov in tudi francoskega prvenstva. Podobno zaprto taktiko z iskanjem priložnosti v protinapadu in v nemalokrat zmedeni obrambi topničarjev lahko pričakujemo tudi nocoj.
Zdi se, da je to največja možnost za klub iz kneževine, ki je kar precej oddaljen od ekipe, ki jo je sestavil poleti leta 2013. Takrat je namreč za okrepitve porabil več kot 150 milijonov evrov, njegov seznam igralcev pa je med drugim vseboval Falcaa, Jamesa Rodrigueza in Joaa Moutinha. V ekipi je ostal le še slednji, a naj zaradi poškodbe danes ne bi nastopil.
Bo pa zato v napadu najnevarnejši stari znanec Londončanov, Dimitar Berbatov, nekdanji član Tottenhama in Uniteda, ki je s sedmimi zadetki tudi prvi strelec ekipe v letošnji sezoni. Mogoče ne bo šlo za najatraktivnejšo tekmo osmine finala najelitnejšega klubskega tekmovanja, a angleško-francoski odnosi so že nemalokrat v zgodovini postregli s pravo dramo in presenečenji.
