Na ekipni, a tudi na individualni ravni, na kateri glavni in absolutni junak katalonske zmage 3:0 ponovno zre v oči standardom, ki so praktično nedosegljivi komurkoli drugemu. Da, komurkoli.
Prav mogoče je, da Lionela Messija izgubljen dvoboj z Manuelom Neuerjem loči od nedvoumnega naziva najboljšega nogometaša vseh časov. O tem je sicer zelo težko špekulirati, toda če nič drugega, bi bil argentinski super zvezdnik vsesplošnemu priznanju te vrste še precej bližje, kot mu je že tako ali tako.
Se sprašujete, o katerem dvoboju govorimo? Gre za akcijo, v kateri je čudežni deček iz Rosaria mimo Jeroma Boatenga švignil na drugačen način kot v sredo zvečer, nemški branilec ganskega porekla se je podobno osmešil, a vendar je njegova nespretnost v očeh svetovne javnosti ostala praktično neopažena.
Preprosto zato, ker Argentinec, potem ko je prišel do podobno (ne)ugodnega položaja za strel kot predsinočnjim, ni našel prave poti mimo najboljšega vratarja na svetu in je s slabim strelom žogo poslal kak meter ob levi vratnici. Bil je 13. julij lanskega leta, omenjeni nogometaši so igrali v dresih vsak svoje reprezentance in v Riu de Janeiru je tekla 47. minuta finalne tekme svetovnega prvenstva.
Si predstavljate, da bi Messi zadel, da bi Argentina z njegovim zadetkom zmagala in da bi se po letu 1986, ko jo je na vrh popeljal prav tako eden najboljših igralcev vseh časov Diego Maradona, zavihtela na prestol mundijala? Ob vsem, kar je Lionelu že uspelo v klubski konkurenci, status največjega resnično ne bi bil več daleč oziroma bi v očeh zavidljivo velikega števila poklicnih in laičnih nogometnih navdušencev postal neizpodbitno dejstvo.
Namesto tega so razprave na to temo ostale precej bolj odprte oziroma jih je leto 2014 odprlo še nekoliko bolj. Ta zapravljena priložnost, ki se Argentincem še vedno predvaja pred očmi tako v spanju kot v budnem stanju, je bila namreč simbol celotnega obdobja dvanajstih mesecev, ki nikakor niso pripadli pred tem praktično nedotakljivemu vladarju svetovne nogometne scene.
Celo do te mere, da je Messi pod vprašaj postavil status aktualne številke ena oziroma ga je v marsikaterem pogledu tudi izgubil. Zaključek prejšnje sezone je bil ob težavah različne narave (od fizičnih, prek pretiranega osredotočenja na svetovno prvenstvo in notranjega rivalstva z Neymarjem do zablod z Gerardom Martinom na trenerski klopi) precej pod Leovimi standardi, enako velja tudi za jesen nove sezone in za težko privajanje na trenerja Luisa Enriqueja. In čeprav Messi nikoli ni padel nižje od oznake fantastično ter nižje od statusa enega najboljših na svetu, je šel naziv resnično najboljšega v roke Cristiana Ronalda še precej bolj zasluženo kot leto poprej.
LETVICA SPET V VIŠAVAH
Danes je Boateng tarča vsesplošnega posmeha. Vsekakor izjemno Lionelovo preigravanje je še kako stopnjo izjemnosti pridobilo zaradi Nemčeve groteskne nespretnosti, ki je dobila nešteto (v veliki meri upravičeno) ponižujočih spletnih interpretacij. Teh pa seveda ne bi bilo, če se sanjska akcija ne bi končala z enim najlepših zadetkov zadnjih sezon.
Fenomenalni Neuer je tako kot pod kipom Kristusa odrešenika dobrih deset mesecev prej zaprl vse normalne poti do svoje mreže in naredil vse za to, da bi nizu navdušujočih obramb dodal še eno. Toda nek drugačen Messi od tistega, ki so ga v Braziliji za najboljšega igralca prvenstva izbrali z napol škandalozno odločitvijo, si je tokrat izmislil nekaj drugačnega, nekaj tako zelo unikatno svojega.
Nekaj minut staremu zadetku z mojstrsko odmerjenim strelom je dodal gol z udarcem, ki ga ne more opisati ne beseda mojstrski ne katerakoli druga. Tako kot vse najboljše poteze v karieri tega edinstvenega nogometaša je prišel z nekega drugega planeta, na katerem stvari, ki Zemljanom niso dostopne, preprosto ne znamo poimenovati.
Messi je vedel, da se bo njegov dolgoletni trener Josep Guardiola osredotočil nanj, zato se je še v večji meri, kot to počne na večini ostalih tekem v spomladanskem delu sezone, podredil ekipi. Do priložnosti sta prihajala Neymar in Luis Suarez, a ko sta jih serijsko zapravljala in je bil pozno v drugem polčasu izid še vedno 0:0, je Argentinec vzel stvari v svoje roke. Oziroma noge.
Za nameček je globoko v sodniškem podaljšku brazilskega partnerja v napadu spravil še v priložnost, iz katere preprosto ni bilo mogoče zgrešiti, in se tako skorajda v celoti podpisal pod veličastno zmago 3:0, s katero je Barcelona na pragu prve vrnitve v veliki finale lige prvakov po zmagovitem letu 2011.
Podpisal se je s predstavo, ki jo je mogoče postaviti ob bok najboljšim iz njegovega najbolj plodnega obdobja in s katero je leto 2014 dokončno postalo (precej) oddaljen spomin. V dvoboju, v katerem odločajo malenkosti, gre Ronaldu vse prej kot slabo. Toda Messijeva forma je bila že pred sredinim večerom opazno boljša od Portugalčeve, po novem srečanju z Neuerjem pa ne pušča niti najmanjšega dvoma.
Barcelona je precej bližje naslovu španskega prvaka, Barcelona je neprimerno bližje finalu lige prvakov in v njem bo, kot vse kaže, izrazit favorit. Za vse to pa je najbolj zaslužen človek, ki je v tem trenutku ponovno nesporna številka ena. Pobral se je po Cristianovih udarcih, spet dvignil letvico v sebi lastne višave in vrgel rokavico na način, ki se zagotovo prikazuje v portugalčevih nočnih morah.
