Monacov dosežek je že sam po sebi večplasten. Na goli tekmovalni ravni ni veliko ekip, ki so nadoknadile dva zadetka zaostanka po prvi tekmi, že s tem so se fantje iz kneževine zapisali med elitno druščino. Nadalje jim je to uspelo proti moštvu, ki je bilo pred začetkom dvoboja (kaj šele pred začetkom povratnega obračuna) izrazit favorit strokovnjakov, laikov, stavnic in naključnih spremljevalcev dogajanja. Za nameček je sijajni zasedbi pod vodstvom portugalskega trenerja Leonarda Jardima nadigrati, visoko premagati in izločiti opevani Manchester City uspelo brez suspendiranega najboljšega branilca Kamila Glika in brez v zadnjem trenutku poškodovanega najboljšega napadalca Radamela Falcãa. Hkrati sta to najbolj uveljavljena in mednarodno izkušena igralca, tako je Monačanom uspelo skorajda povsem z vzhajajočimi zvezdami na čelu s šele 18-letnim napadalnim supertalentom Kylianom Mbappejem, strelcem po enega zadetka na obeh tekmah.
Pod črto je Monaco naredil nekaj resnično izjemnega in natanko s temi besedami bi lahko označili tudi knežji projekt, ki se ob uvrstitvi med osem najboljših ekip stare celine lahko pohvali tudi z vodstvom v francoskem prvenstvu. A čeprav je Monaco najlepše mogoče darilo evropskemu nogometu, v katerem velja uživati z odprtimi očmi in srci, so rdeče-beli iz mondenega Monte Carla poleg navdušujočega zmagovalca svetu dali še bolj izpostavljenega in še odmevnejšega poraženca. Ne toliko Manchester City, čeprav je zgodba o povzpetniškem klubu z neskončnimi sredstvi, ki ostaja veliki poraženec lige prvakov, nadvse zanimiva. Predvsem Pepa Guardiolo, ki so ga na stadion Etihad pripeljali kot revolucionarnega čudodelca, dobili pa njegov najslabši prvenstveni izkupiček v karieri, največji zaostanek na ligaški razpredelnici in zdaj še prvi Katalončev izpad v osmini finala najprestižnejšega klubskega tekmovanja na svetu.
ZGOLJ DOBER ALI JEZUS KRISTUS
Saj veste, kako je z Guardiolo. Več kot bogokletno bi bilo kritizirati nekoga, ki se mu je pač primeril prvi izpad v tej fazi tekmovanja, potem ko ga je v predhodnih sedmih sezonah dvakrat osvojil in še štirikrat igral polfinale. A to je zelo poseben, povsem drugačen primer. Ko je namreč Pep podpisal pogodbo na Otoku, je odprl vprašanja, kakršnih ne v njegovem poklicu ne v nogometni zgodovini še ni bilo. Še nikoli nihče ni tako zelo delil strokovne in laične javnosti, še nikoli nihče ni oblikoval dveh tako izrazitih polov. Na eni strani so bili tisti, ki so Guardiolo malikovali in iz njega delali še precej več kot zgolj najboljšega trenerja na svetu. Na drugi strani pa so bili tisti, ki so tako dojemanje postavljali pod velikanski vprašaj. Pozor, ne ukvarjamo se z zanemarljivo skupino nerazumnih posameznikov, ki so po Pepu pljuvali brez osnove in zgolj zato, ker je pač uspešno vodil njim tako neljubo Barcelono.
Pogovarjamo se o vseh nas, ki se popolnoma zavedamo, da gre za zelo dobrega trenerja, a smo izrazito nasprotovali napol verskemu postavljanju tega strokovnjaka na piedestal vseh trenerskih piedestalov. Okoliščine Guardiolovega zmagovanja so se nam vedno zdele preveč posebne, preveč specifične, da bi bilo mogoče na Katalonca pokazati kot na trenerskega Jezusa Kristusa, slepo slediti njegovi poti in brez kritične distance brati knjige o njegovih naukih. Da, stvari so šle tako daleč. Na vrhuncu Pepove slave njegova metoda življenja in dela ni bila postavljena zgolj kot unikaten nogometni vzor, temveč kot revolucionarna na vseh področjih človekovega obstoja. Uspeh v poslu, ljubezni ali nabiranju borovnic je bil po zagotavljanju mnogih sledilcev zagotovljen le s slednjem knjigam, ki so rasle kot gobe po dežju in ki so kar tekmovale v tem, katera v večji meri prihaja neposredno od Mesije samega.
NE DOKONČEN, A ZELO VELIK
Guardioli je treba priznati, da nikoli nobene knjige ni napisal sam in da se je pod napisane podpisoval v neprimerno manjši meri, kot so evforično hiteli zagotavljati njihovi avtorji in kot so razumeli bralci. Za revolucionarnega odrešenika so ga precej bolj naredili drugi, kot se je kadarkoli delal sam, o tem ne more biti nobenega dvoma. Tem drugim pa smo nasprotovali vsi tisti, ki smo opozarjali predvsem na edinstvenost tedanje zasedbe Barcelone, ki je bila videti, kot da komajda potrebuje trenerja. Pozor, celo brez Lionela Messija je iz Barcinih igralcev sestavljena španska reprezentanca navduševala, postavljala rekorde in osvajala vse mogoče, čeprav je ni vodil Guardiola. In pozor, ostarela ter nikakor ne več tako močna Barcelona je marsikaj (sploh ne dosti manj) osvojila tudi po Pepovem odhodu. A če bi to še lahko zapakirali v veličasten vpliv njegovega delovanja, se stvari zapletejo na njegovih naslednjih delovnih mestih. Že v Bayernu, pa če ste si to pripravljeni priznati ali ne.
Zdaj verjetno že veste, da lahko naslov nemškega prvaka z bavarskim velikanom osvoji kdorkoli, Guardiola pa je pošteno pogorel, ko je skušal brez Messija, Xavija in Inieste pustiti pečat v ligi prvakov. No, kristalno jasno je bilo, da bodo še zadnje maske padle v Angliji ali pa bo taista Anglija Katalonca ustoličila tja, kamor so ga oboževalci že pred leti. Je treba poudarjati, kdo je trenutno glasnejši in kdo se počuti bližje resnici? Angleška krona je zelo daleč, v četrtfinalu lige prvakov je Monaco, ob tem pa si je Guardiolova ekipa vse to več kot zaslužila s predstavami, ki so daleč od opevanega sloga, od opevane metode. Pep je prej velika žrtev svojih prepričanj, svoje togosti in svoje ujetosti v ekipo, ki je že vrsto let nima več. Naj gre za tolikokrat omenjenega vratarja, za igro branilcev in za slog napadanja, ki skupaj delajo zasedbo tako zelo ranljivo: podoba Manchester Cityja in njegov izkupiček sta Katalončev polom. Jasno, ne dokončni, a vsekakor velik in zelo zgovoren polom.
