Olimpija se kljub določenim spodrsljajem v tokratni obračun z večnim rivalom bržčas podaja še iz boljšega položaja kot v prvega, ko je vijoličaste v Ljudskem vrtu povsem nadigrala in zmagala s 3:0. Vodi na lestvici, pred najhitrejšim zasledovalcem, ki je prav Maribor, pa ima sedem točk prednosti, kar ni malo.
Deset je kakopak še precej več, štiri pa že tako malo, da lahko v tvoje vrste vnese nemir. Razmišljanje o prednosti torej prinaša tudi misel o tem, kako se lotiti tekmeca, za katerega veš, da bo naredil vse za to, da te bo spravil iz ravnovesja. Se osredotočiti zgolj na branjenje gola in odločitev pojasniti z besedami, da če ga ne prejmeš, zagotovo ne boš izgubil in prednost ne bo skopnela? Ali pa vseeno kreniti z vsemi silami proti golu tekmeca, ga poskušati prerešetati in z izdatno zmago še povečati prednost? Kaj se sliši lepše, ni dvoma. Kaj je bolj tvegano, prav tako.
Stanje na lestvici po odigranih 17 krogih je takšno, da bi pri Olimpiji v primeru zmage že lahko začeli resneje razmišljati o naslovu prvaka. Še vedno ne na glas, bolj potiho pač. Na drugi strani so Mariborčani postavljeni v nehvaležen položaj, saj se zavedajo, da zavoljo skromnejšega starta v sezoni nimajo več veliko prostora za spodrsljaje. Še zlasti na tekmah z neposrednimi tekmeci na lestvici in še zlasti na tekmah s klubom, za katerim zaostajajo že za sedem točk.
SPREMENJENO RAZMERJE MOČI
Čeprav bosta rivala po tokratnem 117. derbiju odigrala še 19 tekem, torej ogromno, je kristalno jasno, da se tokrat ne bosta pomerila zgolj za čast. Vložek je namreč precej večji, ponos bo tokrat postranski dejavnik. Ne gre ga zanemariti, vseeno pa je to nekaj, zaradi česar so derbiji drugačni od običajnih tekem. Ampak stanje na lestvici je tokrat vendarle takšno, da je čast postranskega pomena.
V preteklosti je bila morda predvsem za Olimpijo čast skorajda edino, kar jo je vsaj malo motiviralo. Čeprav so zmaji imeli nekaj prebliskov, ko se je zdelo, da bi lahko nekoliko ožgali Mariborčane s svojim ognjem, pa se je od njihove vrnitve v PLTS dalje vsakič ponovila ista zgodba: niso bili dorasli občutno močnejšemu rivalu. Zato je bila čast dejansko vse, kar jih je lahko motiviralo. Za Maribor to velja v nekoliko manjši meri, ampak tudi pri njih v preteklosti čast ni igrala kdo ve kakšne vloge; kako bi se vijoličasti sploh lahko motivirali za bitke s skromnim tekmecem, pa čeprav je večni rival? In to v času, ko so bili z mislimi v drugem svetu – v evropskih pokalih.
A zdaj se je razmerje moči v Sloveniji spremenilo. Oziroma bolje rečeno premešalo. Maribor je malce padel, Olimpija se je pobrala in skočila v višave. Zdaj so dolgoletni serijski osvajalci vse slovenske nogometne srebrnine dobili tekmeca, ki ga morajo jemati resno. V preteklosti, roko na srce, takšnih ni bilo veliko. Kaj veliko, saj jih sploh ni bilo. Že nekaj let ne. Ampak nič ni večno in tudi razmerje moči v slovenskem nogometu se je spremenilo. Saj ne, da se je prevesilo na ljubljansko stran, res pa je, da se v prestolnici še kako trudijo, da bi se to zgodilo. Tokratni derbi jim ponuja naslednjo veliko priložnost, da javnosti glasno sporočijo, kakšni so njihovi nameni.
DODATEK H GLAVNI NAGRADI
Ne, Olimpija tokrat res ne igra za čast. Igra za naslednjo zmago, igra za povečanje prednosti in predvsem igra za še dodatno okrepitev svojega novega položaja v slovenskem klubskem nogometu. Medtem tudi Mariborčani ne morejo oziroma predvsem ne smejo preveč razmišljati o časti, čeravno je res, da porazi z Ljubljančani bolijo najbolj od vseh. Vijoličasti morajo zmagati, ker so serijski zmagovalci, ker imajo na papirju najmočnejšo ekipo in ker so ne glede na vse še vedno prvi favoriti za naslov prvaka. A ne glede na to, da je čast tokrat potisnjena na stran, drži kot pribito, da jo bo nekdo domov vseeno odnesel kot dodatek h glavni nagradi. Kdo, je jasno. Samoumevno je, da spada k zmagi.
