Za decembrsko številko revije Ekipa SN smo se pogovarjali z Daretom Vršičem. Štajerec je spregovoril o številnih zanimivih temah, dotaknil se je tudi sovraštva, ki ga navijači Olimpije čutijo do njega in opisal težke trenutke ob smrti očeta.
Spadate v skupino igralcev, ki so branili barve obeh večnih rivalov. Navijači Olimpije so vas nekoč oboževali, zdaj, ko ste v dresu Maribora, vas "sovražijo". Kako igralci dojemate takšne odzive s tribun? Si jih jemljete k srcu?
Ne, zakaj bi si jih? Sem profesionalec. Zdaj sem član Maribora in hvaležen sem, da lahko nastopam v vijoličastem. Vedno in povsod bom dal vse od sebe, da premagam kogarkoli na nasprotni strani. In tako je bilo tudi takrat, ko sem bil v zeleno-belem. Ampak zaradi odziva navijačev se ne vznemirjam, takšne in drugačne vzklike ali napeve skušam ignorirati in se osredotočiti zgolj na svojo igri. A kdaj pa kdaj jih seveda slišim, to je normalno, vse skupaj dojemam kot del navijaške folklore, ki jo skušam razumeti. Da bi se česarkoli bal, to pa ne. Ni razloga.
Oče je bil vaš nogometni vzor, a je tragična usoda poskrbela, da ste zgodaj ostali brez njega.
Star sem bil šestnajst let. Zgodilo se je doma. Zaspal je in se ni več zbudil. Zgodaj zjutraj sva se še srečala, ko sva se z mamo odpravljala v Mursko Soboto, kjer sem obiskoval šolo. Nato se je še vrnil v posteljo, nakar ga je brat našel mrtvega. Z mamo naju je klical, da ga ne more prebuditi. Pogrešam ga, seveda ga pogrešam. Zelo ga pogrešam. Bil je moj prvi trener, veliko me je naučil in gotovo bi mi s svojimi izkušnjami tudi med kariero z nasveti ogromno pomagal.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE V DECEMBRSKI ŠTEVILKI REVIJE EKIPE SN.
