Ne bomo delali kakšne posebne drame o tem, kako zelo je izbrana vrsta San Marina napredovala in kako resno jo je treba jemati pred današnjim obračunom. Za tovrstne ugotovitve je v tej državi odgovoren nekdo drug, ki je iz Litve naredil Švico in iz San Marina dela Litvo, mi pa na zadevo gledamo precej drugače. Reprezentanca najstarejše republike na svetu ni kaj posebej napredovala in vsaki vsaj približno resni ekipi je še vedno ni treba jemati resno.
Do zgodovinskega uspeha v teh kvalifikacijah, ki vključuje prvo točko in prvi gostujoči zadetek po 14 letih in ki je bil nekaj minut oddaljen od epskih dveh točk, je žepna državica nad Riminijem prišla po nekem drugem ključu. Namreč po ključu ene najlažjih skupin, kar jih je kadarkoli imela in kar bi jih sploh lahko dobila. Po ključu "mogočnih" Litve in Estonije, o katerih smo v dobrem letu toliko poslušali in na račun katerih so svetlo modri z Apeninskega polotoka obogatili svoje anale. Reprezentanca, ki je pred tem v skoraj 30-letni zgodovini premogla zgolj dve kvalifikacijski točki ter po en remi in eno (edino!) zmago na prijateljskih tekmah, pa je še vedno na približno enaki ravni. In da bi bila mera polna, v svojem konceptu sploh ne stremi za kako posebno izboljšavo.
Ključavničarji, peki in prodajalci čevljev pač nikoli ne bodo igrali nogometa na višji ravni, načrti za kaj drugačnega pa preprosto ne obstajajo. V deželici z dobrimi 30 tisoč prebivalci bi bili enako smiselni, kot če bi načrte o profesionalni reprezentanci imelo Velenje. No, razen če bi se Sanmarinci zadeve lotili drugače. Lahko bi se jo, a se je nikoli niso, se je, kot pravijo, nikoli ne bodo, in to je vidik, ki tako v medijih kot v zavesti nogometnih navdušencev vedno znova dobi premalo pozornosti.
BREZ TEŽAV PO "ITALIJANSKI" POTI
Nogomet sicer ni košarka, kjer je mogoče povabiti nekaj Američanov, ki še nikoli niso stopili na ozemlje neke države, med njimi izbrati najbolj primernega in ga obleči v dres reprezentance taiste dežele. Tudi ni rokomet, pri katerem (če malce poenostavimo) pogosto dobimo občutek, da je lažje zamenjati reprezentanco kot pričesko. Vseeno pa (in to vse bolj) tudi v okolju športa vseh športov obstajajo kanali, po katerih je izbrano vrsto malodane po klubskem vzoru mogoče okrepiti s sinovi drugih dežel. Brez polemik, naj se razumemo, živimo pač v takem svetu in njegovim zakonitostim je težko (morda nemogoče in verjetno nesmiselno) nasprotovati.
Lahko sicer razpravljamo o vprašanju smiselnosti reprezentančnega nogometa kot takega v globalnem svetu izgubljanja nacionalnih držav, vendar je to nekako tudi vse. Posebej v tem svetu, a tudi že prej, pa bi najlažje delo pri grajenju močnejše reprezentance imel prav San Marino. Zaradi drugačnega statusa, ki se predvsem v razmerju do Italije občutno razlikuje od statusa običajnih suverenih držav, bi bilo igranje italijanskih nogometašev za izbrano vrsto enklave s slovito trdnjavo precej preprosto. Z leti bi San Marino zlahka sestavil reprezentanco, v kateri bi v najslabšem primeru nastopali drugoligaški (morda pa celo boljši) italijanski igralci.
Saj veste, kdor zagotovo ne bi mogel igrati za Italijo in bi si zaželel reprezentančnega nogometa s pripadajočimi potovanji in doživetji, bi se po tej poti lahko podal brez posebnih težav. Kar bi razmere, ki vladajo trenutno, in sloves najslabše evropske ekipe povsem spremenilo. Seveda ne bi šlo za neko silo evropskega nogometa, toda prav tako to ne bi bila več klasična "kanta za nabijanje".
Dobili bi spodobno ekipo, ki bi zagotovo osvajala točke in bi bila v skrajnih primerih sposobna celo kakšnega večjega presenečenja. Skratka, bila bi precej oddaljena od simbola neuspeha in samoumevnih porazov ter od posledičnega posmeha nogometnih krogov.
ZA KAJ V TEJ ZGODBI GRE
Ko se boste naslednjič želeli posmehovati, se je morda dobro spomniti, kaj bi San Marino lahko bil. In kaj ni nikoli postal zgolj po lastni odločitvi. Ker ne leta 1986, ko se je po več kot pol stoletja obstoja nacionalne nogometne zveze odločil za svojo reprezentanco, ne v modernih časih globalnega mišmaša v tem ni videl nobenega smisla.
"Ko dosežemo gol ali celo osvojimo točko, postanemo zanimiva zgodba, o kateri govori o piše vsa Evropa. Pri čemer pa se le malokdo zaveda, za kaj v tej zgodbi pravzaprav gre. Le malokdo ve in razume, kaj vsak gol in vsaka točka pomenita v luči odločitve, da za našo reprezentanco igrajo zgolj nogometaši iz San Marina. Brez kakršnekoli, take ali drugačne naturalizacije, ki je nekaj običajnega celo za države s tisočkrat večjim številom prebivalcev," poudarja Matteo Vitaioli, strelec zgodovinskega zadetka na septembrski tekmi v Litvi, prvega gostujočega po letu 2001 in drugega kvalifikacijskega za četrto kvalifikacijsko točko (dve so osvojili z izidom 0:0) kjerkoli in kadarkoli.
Da, v svetu, v katerem je bilbajski Athletic s svojo baskovsko politiko izjema celo na reprezentančni, ne zgolj na klubski ravni, San Marino počne nekaj zelo podobnega. Čeprav bi potreboval bolj kot kdorkoli drug in čeprav bi bilo zanj lažje kot za kogarkoli, ne išče drugačnih rešitev in edini smisel obstoja lastne reprezentance vidi v tovrstnem udejstvovanju maloštevilnih prebivalcev hriba.
"Gre samo za to in za nič drugega. Gre za golo strast ob igranju nogometa in predstavljanju lastne, še tako majhne dežele. Gre za malodane diletantsko početje brez primere, in ko ta ljubezen privede do zadetka ali do točke na evropski ravni, je občutek neverjeten. Mi zares lahko govorimo o občutkih, ki jih ne more razumeti nihče drug," je še zagotovil junak teh kvalifikacij in ne pride nam na misel, da bi mu oporekali. Ravno nasprotno.
