Otrokom je bila tokrat namenjena posebej eminentna prireditev, nad katero so se navdušeno odprla tudi marsikatera odrasla usta tisočih mimoidočih.
Ko se je upokojil legendarni kapetan Milana Paolo Maldini, je med drugim dejal, da bi rad v letih po koncu kariere obiskal vsa tista mesta, v katerih je igral nogomet, a jih nikoli ni zares videl. Jasno, tudi aktualni člani Barcelone in Juventusa igrajo nogomet, ne da bi pri tem videli in doživeli mesta, v katerih to počnejo.
Nazadnje se jim je to zgodilo v Berlinu, kjer so v soboto odigrali finale lige prvakov in v tem pogledu lahko zavidali otrokom iz kar 24 držav vključno s Slovenijo. Organizator je v projektu Nogomet za prijateljstvo še razširil nabor držav s stare celine, tem pa je prvič dodal udeležence iz Azije; iz Kitajske, Japonske in Kazahstana. Predvsem pa so si zadevo letos zamislili nekoliko drugače kot pred letom dni, in sicer v prvi vrsti bolj izpostavljeno ter lokacijsko spektakularno.
Pri slednjem pa so šli celo tako zelo daleč, da so otroško doživetje dvignili na neko drugo raven. Že prej je šlo za fantastično prireditev, v kateri so otroci neskončno uživali in se ji je za vedno vtisnila v spomin. V Lizboni so pred potjo na stadion, na katerem so si ogledali veliki finale lige prvakov, najmlajši sodelovali na forumu daleč od središča mesta in navijaškega dogajanja v pričakovanju tekme leta.
Razlog za to je bilo predvsem izogibanje organizacijskemu in transportnemu kaosu, toda odgovorni so se tokrat odločili ugrizniti v kislo jabolko in vse podrediti maksimalnemu užitku na najboljši mogoči lokaciji. Skorajda hedonistično so tiskovno konferenco pred tretjim mednarodnim otroškim forumom znotraj omenjenega gibanja preselili v svetovno slavni hotel z nadgrajenimi petimi zvezdicami, ki v senci prelestnih lip na najlepšem delu še slavnejše avenije Unter den Linden varuje središče združenega Berlina.
V podobnem, celo še malo bolj mondenem duhu pa so sam forum in spremljajoči turnir v uličnem nogometu postavili sredi ene najprepoznavnejših in najlepših kulis stare celine. Tako blizu mitskih Brandenburških vrat, da so v primeru kakega močnejšega strela enega od mladih nogometašev nekaj malega tvegali na področju zaščite kulturne dediščine.
Z avenije se je skozi današnje srce Berlina raztezal navdušujoč navijaški park, ki so ga privrženci obeh ekip napolnili do zadnjega kotička, prizorišče foruma pa je ta park nekako prekinjalo in delilo na dve polovici, tako da so otroci poleg eminentnega okolja dobili tudi ogromno gledalcev. Tudi v tem pogledu je bil letošnji forum nekaj novega in drugačnega, pri čemer ste lahko prepričani, da je srce Berlina ostalo v marsikaterem srcu in da je marsikatero otroško srce vsaj v določeni meri ostalo tam.
"Bilo je resnično izjemno, užival sem v vsaki minuti. Ne samo, da sem spoznal povsem nov svet in se preizkusil v poklicu, ki me zelo zanima, temveč sem tudi doživel Berlin na najlepši mogoči način. Sijajno, ne vem, kaj naj drugega rečem," je bil navdušen Žan Mencinger, ki smo ga kot zmagovalca natečaja Jaz sem poročevalec v Berlin poslali mi in je tam deloval kot mlad novinar v otroškem novinarskem središču.
Med drugim je spoznal ambasadorja gibanja Franza Beckenbauerja in se osebno srečal z zvezdnikom Schalkeja Julianom Draxlerjem, ni pa se (seveda napol za šalo, napol zares) mogel izjasniti, ali mu je več pomenilo to ali zmagovalni dvig na ramena vašega poročevalca z edinstvenim ozadjem.
Podobno kot zmagovalni mladi novinar pa so razmišljali tudi igralci otroške ekipe Maribora, ki so vnovič predstavljali našo državo po nogometni plati in so zelo dober vtis pustili tudi na turnirju pod kulturni spomenikom najvišjega razreda. Z zmago in porazom so osvojili drugo mesto v skupini ter v zaključne boje niso napredovali zaradi slabše razlike v zadetkih, kar je malce zagrenilo tekmovalno plat, a ni posebej pokvarilo vzdušja.
Kako bi ga tudi lahko, ko pa so otroci nemško prestolnico in vzdušje pred tekmo doživeli najbolje, kot jo je bilo sploh mogoče. Ob tem pa je Gazprom seveda ostal zvest sebi in svojim obljubam ter je vse udeležence nagradil tudi z vstopnico za finalno srečanje. In ko se je zdelo, da otroške oči ne bi mogle biti večje, so se ob sončnem zahodu na tribunah olimpijskega stadiona še razširile.
