Mobilna verzija
Aljoša Žvirc
Aljoša Žvirc

"Slovenska" sarma pač ni del Tepeševe kuhinje

Profimedia

Se vam je že kdaj zdelo, da se predvsem v smučarskih skokih in še bolj ko ti zadevajo najboljše slovenske jadralce po zraku, razmere obračajo praktično vsako tekmo?

Morda je nekaj na tem in verjetno nismo edini, ki kaj takšnega poudarjamo, a že tolikokrat smo pogreli eno in isto jed, da je izgubila svoj okus in pravi smisel, da bi jo kdaj še sploh stlačili v želodec. V prazničnem času seveda obstajajo tudi jedi, kot je sarma, ki je neštetokrat pogreta vsaj spodobnega okusa, če ne celo boljšega od tiste prvotne oblike.

A kot bi rekli v našem in preostalem delu dominantnega balkanskega okolja, sarma ni del nemške kuhinje. Kuhinje, ki se je zgodila na prvi postaji 64. novoletne turneje v Oberstdorfu. Tam se je po trinajstih letih, kar se je za nemške skoke zdela predolga doba, zmage na prvem prizorišču enega največjih zimskih dogodkov veselil nič kriv in nič dolžen Severin Freund. No, morda je kriv ravno toliko, da se ob njegovem imenu pojavlja nemška zastava, morda bo prav toliko kriv kdo od dvojca Stefan Kraft in Michael Hayböck, ko bo turneja prešla nemške meje in se ustalila v Avstriji. Slovenec na turneji ne bo imel pomoči. To je že zdaj jasno kot beli dan. Menite, da pretiravamo?

V takem razpoloženju in šovu je čakati deset minut brez zveze. To bi bilo res neumno. Nihče ne more nikoli reči, da bo čez deset minut drugače. Imamo sistem, s katerim se lahko prilagajamo trenutnim razmeram, in to je žirija zelo dobro naredila.

Ne, tega ne morem izreči. Predolgo se že ponavlja zgodba, ki je povezana s še enim akterjem in ki je v popolni zmedi na odgovorni funkciji preveč obremenjen z dejstvom, da bi se lahko ob ravnanju v žiriji v svetovnem pokalu izkazal za prevelikega Slovenca. Da, govorim o Miranu Tepešu. "Slovenska" sarma, kot kaže, ni po godu niti v Miranovi kuhinji. Imeli smo Planico in Jurija Tepeša, ki je povsem nehote, pod tem se podpišem, kamorkoli želite, onemogočil dvig velikega kristalnega globusa Petru Prevcu. Slovenski dvojec je bil v Planici tisti usodni marčevski konec tedna povsem nepremagljiv z dvema dvojnima zmagama. Za razliko od začetka tedna ob koncu istega koledarskega leta v Oberstdorfu. Jurij Tepeš je skakal solidno, o tem ni dvoma in o tem pričajo skoki za trening, tudi kvalifikacije pa niso bile ravno najslabše, potem pa je na tekmi zajadral v tako slabe razmere, da pri svojem skoku več od pristanka na puklu ni zmogel. Zakaj? Kdo ga je spustil v tako katastrofalne razmere?

Oče. In to ne prvič. Jurija je krovna smučarska zveza celo že kaznovala zaradi opazk in kretenj, uperjenih v žirijo tekmovanja, in ker dobro ve, da tam zgoraj v prvi liniji obletavanja navideznih nabojev sedi (po navadi kar stoji, ampak vseeno) njegov oče Miran, so te še malce bolj izrazite. Tudi v torek po skoku v prvi seriji je Jurij večkrat nakazal, kaj si misli o odločitvi svojega očeta in rojaka in Slovenca. In Slovenca. Ob naštevanju seveda vidite, kam merim … Visoko dvignjen palec in izraz na obrazu, ki bi lahko v tistem trenutku prerezal najtrši material na svetu. Vse, kar lahko povemo o Miranu, je to, da je svoje delo opravil, kot ga opravi pri vsakem izmed skakalcev. To je gotovo povedal svojemu sinu po tekmi in to je poudaril tudi medijem, ki pa so ga še bolj zasuli z vprašanji o drugi skrajnosti včerajšnje prireditve, ki se je končala po okusu Nemcev.

"V takem razpoloženju in šovu je čakati deset minut brez zveze, zato ker so se razmere izboljšale oziroma umirile. To bi bilo res neumno. Nihče ne more nikoli reči, da bo čez deset minut drugače. Imamo sistem, s katerim se lahko prilagajamo trenutnim razmeram, in to je žirija zelo dobro naredila." Vse lepo in prav, gospod Tepeš, a razmere so se izboljšale za tri minute in vem, da je po bitki najlažje biti general. A včerajšnje dogajanje je bilo res skrajno nenavadno, da ne bi uporabil še kakšnega drugega izraza. Tako pač je. Le kaj bi se zgodilo, če bi, bog ne daj, kakšnega od Slovencev spustil v malce boljše razmere in se poigral z usodo kakšnega Nemca ali Avstrijca. Verjetno bi kar takoj dobil nogo in bi lahko le odkorakal skozi vrata smučarske zveze … Dajte no, saj tega ne verjame nihče.

Samodržec na vrhu piramide v žiriji, odgovorni za omogočanje enakih razmer vsem skakalcem, bi seveda ostal na svojem položaju. Obrvi bi dvignil kakšen Nemec in Avstrijec, a vsaj ob vednosti, da se je čakalo na enake razmere, četudi je prav zaradi tega postavljen kompenzacijski sistem vetrovne izravnave in preračunavanja naletnega mesta. Veliko večino časa Miran Tepeš opravlja svoje delo fantastično, zatakne pa se predvsem pri Slovencih. Vsaj takšen občutek imamo tisti, ki poklicno spremljamo dogajanje, in seveda tudi tisti, ki so bolj navijaško in pristransko povezani z usodo slovenskih skakalcev.

112-20-prevc pm
Profimedia

Da je bila težava opazna in da so bili po tekmi veliko bolj oblegani odgovorni možje v vrhu smučarskih skokov, je nakazala že izjava torkovega zmagovalca v Oberstdorfu Severina Freunda, ki je dejal, da so bile razmere za tiste ob koncu precej slabše in da je zato tekma potekala, kot je. Seveda, 27-letnik je prav tako športnik in se po tej plati zaveda, da je treba na zadevo pogledati iz stvarnega zornega kota. Nihče ga ne more ničesar okriviti. Skočil je v razmerah, kot jih je imel, in iz naletnega mesta, ki mu ga je določila žirija. In svoje delo je opravil odlično. Pravzaprav tako odlično, da je v danem trenutku premagal daleč najboljšega skakalca v tem trenutku in skakalca, ki je po izjavah sodeč komajda skrival razočaranje po odličnem tretjem mestu.

Med ekskluzivnim intervjujem, ki ste ga prebrali v prejšnjih dneh na straneh vašega in našega športnega časopisa, je tudi večkrat dejal, da morda tretje mesto kdaj le ni uspeh in da ga mediji morda poveličujemo bolj, kot bi ga lahko. A tokrat ne. Tokrat smo s Petrom, ki je razočaran. Tokrat smo razočarani tudi mi. A ne moremo si zamisliti, da je morda razočaran naš rojak Miran Tepeš, ki je poskrbel, da je prišlo tako daleč. A Mirana, kot kaže, bolj skrbi, da bi ga nemški, avstrijski in norveški veljaki s palico udarili po prstih, če bi pač svoje rojake, Slovence, po zaletišču spustil v istih razmerah. Bog ne daj v boljših. A tudi če teh ni bilo na spregled ob skoku Prevca, se je iz letala videlo, da bi ob podobnih razmerah Peter Prevc zlahka preskočil svoje konkurente, tako pa bo na drugo prizorišče odpotoval z zmanjšano prednostjo v skupnem seštevku in z dobrimi sedmimi točkami zaostanka v seštevku turneje štirih skakalnic.

Tako ali drugače pa se je vmes tudi tokrat vrinil del družine Tepeš. Mi pa bomo čakali, ali bo po treh pogrevanjih "slovenska" sarma kaj bolj slastna.

Je Peter še zmeraj favorit številka ena? Nedvomno. Ob normalnih razmerah in konstantnem skakanju je njegovo trenutno stanje na precej višji ravni kot pri ostalih skakalcih. A z dogajanjem v Oberstdorfu se je na Petrovem obrazu izrisal malce bolj grenek nasmešek ob dodatni psihološki obremenitvi, saj je na turnejo prišel kot edini favorit. A če je kdo dovolj psihično trden, je to Peter. Že po lanski Planici, ko mu je (povsem športno) zagodel Jurij, je iz tega izšel močnejši in boljši. Tudi tokrat, ko mu jo je zagodel drugi Tepeš, in sicer Miran, bo izšel močnejši in odločnejši. Tisto, kar je napovedoval, da se namreč vse lahko hitro obrne tako na dobro kot slabo stran, se je že uresničilo. Izkusil je tisto malce slabšo verzijo, a nič ne de. Danes je na vrsti že nova kvalifikacijska serija, jutri pa nova tekma, ki bo Petra znova izstrelila na sam vrh. O tem sem zdaj prepričan še bolj, kot sem bil pred turnejo, ko sem se v svojih mislih kljub teži zgodovine poigraval z mislijo o pokru zmag, ki se je do tega trenutka posrečila le Svenu Hannawaldu v sezoni 2001/02. Ta rekord bo, če se Freund od zdaj naprej nemara ne bo popolnoma strgal z verige, ostal vsaj še eno leto.

Po Engelbergu je bilo jasno, da bi se moralo zgoditi nekaj mističnega, da Peter ne bi dvignil zlatega orla za skupnega zmagovalca, zdaj pa se je v skakalni kuhinji s svojim receptom pojavil tudi Severin Freund. Nemcu je pred huronskim navdušenjem več kot petindvajsettisočglave množice v izteku skakalnice pod Senčno goro z ramen padlo breme trinajstletne zgodovine in pričakovanj uspehov željne nemške javnosti. Poleg tega mu je zrasla samozavest in psihološka prednost, saj zdaj verjame, da lahko premaga Petra Prevca in da ima morda v rokavu skritega še enega aduta, tisti slovenski košček v hišici, kjer žirija sprejema odločitve o vsakem naslednjem skoku.

Zdaj je jasno, da bomo priča novi epizodi rivalstva med Freundom in Prevcem, ki tega ne bosta priznala, a se gotovo zavedata, da eden drugega privlačita bolj, kot se zdi na prvi pogled. Usode največjih tekmovanj so v zadnjem času kar prepletene z njuno zgodbo. Tako ali drugače pa se je vmes tudi tokrat vrinil del družine Tepeš. Mi pa bomo čakali, ali bo po treh pogrevanjih "slovenska" sarma kaj bolj slastna.

Značke: skoki , prevc , tepeš