Mobilna verzija
Aljoša Žvirc
Aljoša Žvirc

Fanatiku zameglil realnost

Tit Košir

Kako bi ocenili nastope slovenske skakalne reprezentance, če v zadnjih treh sezonah ne bi videli prevladujočega Prevca?

Bi bilo kaj drugače? Bi bili devetih in enajstih mest kaj bolj veseli? Bi ob pogledu na ostale slovenske predstavnike, ki se ne morejo prebiti niti v finalno serijo, pač zamahnili z roko in dejali, da tako pač je in bo jutri bolje? Verjetno bi bilo vse nekoliko drugače in prepričan sem, da si tudi na smučarski zvezi predstavljajo nekaj podobnega, ko zasledimo njihovo tipično razglednico za družbena omrežja, na kateri je deveto mesto ob Petrovem obrazu označeno kot nekaj povsem običajnega, sprejemljivega, celo dobrega in v prvi vrsti borbenega. »Čestitke za dva dobra skoka, za borben nastop, za oh in sploh.« A ob razglednici deveto mesto! Ne kolajna ali bronasta krat tri. Zgolj deseterica, kot praktično celotno sezono v istem rangu. Tam okoli in nič kaj več. Očitno smo se znašli na različnem planetu, kjer imam previsoka pričakovanja za lani nepremagljivega športnika v svoji panogi. Sam sem skregan z logiko. A tako pač je z letošnjim Petrom Prevcem. Padel je v rezultatsko krizo, česar si smučarska zveza Slovenije in tudi ostala javnost, ki komentira pod novicami ob Petrovih neuspehih z besedami »Bravo, Pero, bo že« ali »Drugo leto je tvoje«, ne priznata, na drugi strani pa novinarji delamo zdraho in trpinčimo narod z visokimi pričakovanji, ga celo razdeljujemo ter tako dalje in naprej. Tudi šampioni padejo in se morda nekoč poberejo, vendar si kaj takega v našem specifičnem prostoru, v katerem smučarski skoki v zadnjih letih veljajo za svojo religijo, nočejo in morda ne zmorejo priznati.

Peter je in bo ostal šampion, to je jasno. Nikakor ne gre za to, da bi morali Petra raztrgati na koščke, ga ponuditi levom, ampak gre le za podajanje realne ocene. Mar kritika ni primerna, ko športnik takrat, ko je najbolj pomembno, ne more priklicati najboljših predstav? Nekaj je potem zagotovo narobe. Pomislite, ste videli 24-letnika kdaj skakati od sreče v letošnji sezoni po devetih mestih? Je bil zadovoljen, ker se je boril in dosegel nekaj, kar si ni želel? Peter ve, kako delati z mediji. Vedno so zanj pred tekmo pomembni vrhunski skoki brez napak, s čisto glavo, po koncu pa je plošča obrnjena. No, morda ni bila le v Oberstdorfu, ampak tam je šlo bolj za vzbuditev določenih občutkov, da še zna skočiti daleč, ne pa toliko za uvrstitev, ki je bila že takrat povprečna, če ne celo slaba. Sicer pa je bil po tekmah večinoma toliko oddaljen od veselja, kot je Jure Aleš v telemarku oddaljen od omembe vrednega pojavljanja v medijih, tudi če bi tam stal na stopničkah.

Enaka zgodba se s Petrom ponavlja že nekaj časa, v njegovi zgodbi rdeče niti ni mogoče tesno prijeti in se je držati skozi listanje poglavij. Drži nas v napetosti brez vrhunca dogajanja. Kvečjemu gre v njegovi zgodbi letos vse v napačni smeri. Tudi mene je v poskusnem skoku in kvalifikacijah znova pripravil do tega, da sem bil petič, šestič ali sedmič prepričan, da se mu na tekmi petič, šestič ali sedmič v sezoni preprosto morajo vsi koščki sestaviti v mozaik, čeprav je bilo kolajno nerealno pričakovati. Težko bi bil ob Kraftu zlat, ob Wellingerju srebrn, morda bi se lahko dokopal do brona, če bi skočil sproščeno kot ob skokih, ki niso pomembni. Tudi zato je bilo v izteku zaznati gromko razočaranje. Razočaranje, ki ga mnogi niso delili, iz ne vem kakšnega razloga. Upanje na boljše čase se je razblinilo kot milni mehurček, kot že ničkolikokrat. Znova nas je vse pripravil do tega, da smo na veliko sanjali. Verjetno je sanjal tudi on, čeprav je po kvalifikacijah hitel razlagati, da se je s »špuro« ob sneženju in nabiranju brozge v njej dogajalo to in ono ter da rezultati niso realni. Tega ne gleda nihče. »Peter je imel največ točk, zdaj bo končno na pomembni tekmi letos dokazal, da so nihanja stvar preteklosti,« je govoril športnik fanatik v meni, realnost pa je bila takšna, kot bi jo moral napovedati pred tekmo – bolj kot ne klavrna v boju daleč od vrha, ker je to glede na potek sezone logično.

Krivce je težko iskati, saj niti Peter ne ve točno, kje je šlo vse narobe. Razdražen je pred odhodom za vaš in naš športni časopis govoril o preštevilnih obveznostih med obema zimskima sezonama, ki so ga izčrpale predvsem psihično. Bil je brez svežine, udarjajoč ob mizo v enem od prostorov sponzorja, ko je moral vdan v usodo odgovarjati na moja ne ravno lahkotna vprašanja. Poleti je bil vroča roba, od katere je vsak želel svoj kos. In ga je dobil, ker je Peter ustrežljiv, ker mu je težko reči ne, ko pa vanj vlagajo na dolgo in široko. Do najboljše sezone v svetovnem pokalu v zgodovini je bil slovenska športna zvezda, ko pa je postavljal rekord za rekordom, so sponzorji, podporniki in ostali preprosto morali iz njega izmozgati še zadnje atome svežine in se omastiti ob njegovi podobi. Pa ne krivim sponzorjev, le kje bi bili skoki brez njih! Gre pač za obojestransko korist, le kompromisa ni pravega. Peter v reklamnih prispevkih skače ven že do točke nadležnega, za kar zagotovo ni kriv sam, je pa vsaj bolje, da se je ta sezona zgodila takoj po tako vrhunski. Zakaj? To namreč pomeni, da takšnega poletja, kot ga je moral pretrpeti lani, ne bo več imel. Povzdignil bo glas, zahteval spremembe, prilagajali se bodo vsi za boljši jutri, s čimer se bo znal izogniti preobremenjenosti, saj v skokih ni tako neizkušen in brezbrižen kot njegov brat Domen. Peter skakanja ni pozabil, kar je mogoče videti v redkih trenutkih. Vrnil se bo močnejši, če bo znal odmerjati obveznosti in še naprej garati na treningih. Vrnil se bo v sam vrh, o tem sem prepričan. Ravno zaradi obupne letošnje sezone, ki je zdaj ni več mogoče rešiti niti s kakšno posamično zmago od tu dalje do Planice.

Značke: petr-prevc , skoki