Kdorkoli je bil leta 1956 zadolžen za slovenjenje srhljivke s tedaj prikupno Doris Day in njenim zdaj zimzelenim napevom Que sera, sera, je po mnenju trenerja Maribora namesto knjižnega jezika uporabil pogovornega. Kultni The Man Who Knew Too Much pač ne more biti Mož, ki je preveč vedel. Lahko je na ulici in med prijatelji, ne pa na plakatih, v televizijskem sporedu in v filmskih analih.
O tem me in nas prvi mož mariborske stroke nezavedno prepričuje na vsaki tiskovni konferenci, ob vsakem televizijskem nastopu in nasploh pri vsakem pojavljanju v javnosti. Kar naprej in brez izjeme. Celo tako dosledno in pogosto, da bi, če bi za vsakega moža, kateri je preveč vedel, dobil deset evrov, lahko živel (in to zelo dobro) le od tega. Očitno je v svoj prav res trdno prepričan, toda neizpodbitno dejstvo je, da živi v zablodi in da se temu primerno pošteno moti.
Prevajalec izpred skoraj šestih desetletij je svoje delo opravil brez napake, njegove lektorice prav tako in posledično imamo seveda prav tudi vsi mi. Vsi, ki v nasprotju s televizijami nismo obsojeni na originalni zvočni zapis in pri zapisih njegovih izjav vse Šimundževe besede kateri, katera in katero vestno popravljamo v krajši, navidez preprostejši, a edini pravilni ki.
Mi je težko? Odgovor je absolutni ne. Mu vztrajanje pri njegovem prepričanju zamerim? Nikakor, vsi kdaj pa kdaj živimo v zmotah in vsi delamo napake; prav mogoče je, da boste kakšno – tako ali drugačno – našli tudi v pričujočem zapisu.
Se pa ljudje med seboj precej bolj razlikujemo, ko gre za odzive v trenutkih, ko nas na naše zmote, na naše napake in na naše zablode kdo dobronamerno ter argumentirano opozori. Nekateri se zamislimo, pretehtamo, in četudi nam ponos kdaj ne dovoli glasnega priznanja, ukrepamo tako, da bi zadevo popravili.
Možje, ki (oziroma kateri, če vam je tako vseeno ljubše) vedo preveč, pa se odzovejo nekoliko ali celo precej drugače. Sploh če jim stopiš na žulj na področju, ki je zanje precej pomembnejše od slovnice in na katerem so v svoj prav prepričani še nekoliko bolj.
Tisti, ki so si spomladi drznili opozarjati, so jo s Šimundževega naslova skupili. Češ da ne vedo, kaj govorijo, da nimajo prav, da rušijo, da so pavšalni. A so bili vse kaj drugega. Predvsem pa so imeli prav, imeli so tako zelo prav. Maribor se je pred zaključnimi krogi prejšnjega državnega prvenstva izpel, postal je zasičen, njegov ogenj je le še tlel in na koncu mu je do novega državnega naslova uspelo priti iz dveh razlogov.
Prvič, konkurenca ni bila zrela za skok predenj, on je bil še kako zrel za padec za njo. In drugič, nekateri vijoličasti posamezniki so ihtavo ter v želji po maščevanju dežurnim krivcem medijem zaigrali ravno na krilih kritik, pa naj so si to pripravljeni priznati ali ne. Namesto da bi nujno potrebno svežo limfo dobili pri sebi, pri klubskem vodstvu in pri trenerju Šimundži, so jo dobili pri nas, pri novinarjih.
Niso pa, na žalost Maribora ter v tem kontekstu vsekakor tudi slovenskega nogometa, opozorila in kritike naredili nič več od tega. Igralci so se veselili v slogu 'Kaj nakladate, nevedneži, poglejte nas, junake', nekateri so to sporočali tudi na povsem konkretni besedni ravni, očitno pa je zelo podobno razmišljal še kdo.
Vodstvo kluba? Zagotovo. A ker Šimundža tako rad poudarja svojo avtonomnost in ker je, na primer, z njo nazadnje oddaljil Daliborja Volaša od prve ekipe, tole leti predvsem nanj ter na njegovo (ne)vedenje.
Mimogrede, Volaš bi mu v končnici včerajšnje tekme v Astani verjetno prišel prav, a disciplina mora biti na prvem mestu, hkrati pa je v mojih očeh neizpodbitno dejstvo, da bi morebiten zadetek odstranjenega napadalca zakril nekaj, o čemer ne more biti nobenega dvoma. Namreč to, da si je Maribor ekspresen izpad popolnoma zaslužil.
Z delovanjem v zimskem prestopnem roku na začetku tega koledarskega leta, s spomladanskimi odzivi, s poletnim poslovanjem, s prikazanim v pripravljalnem obdobju, s predstavo v polfinalu pokala in na tekmi za superpokal, s prvim krogom nove sezone državnega prvenstva, z nastopom na domačem srečanju z Astano ter za nameček z včerajšnjo katastrofalno podobo. Da, z vsem tem in še s čim. Se je nabralo, kajneda, gospod trener?
Morda se ne bi, če bi Šimundža dvignil glas (dejansko ali v prenesenem pomenu) kje drugje ter na koga drugega. Če bi znal ali hotel prebuditi zaspane posameznike, povleči pogumne poteze in zastaviti tako svoje ime kot svoja j… (saj veste, kaj) z jasno izraženo željo po spremembah, po sveži krvi ter po obračunavanju z dušečo monotonijo, ki ji niti v blodnjah ni mogoče reči kaj lepšega.
Celo zelo verjetno se v tem primeru ne bi nabralo in ne bi prišlo do nečesa, kar je vsakdo s pravim vedenjem znal pravilno napovedati že pred časom, najpozneje pa po tistih slepečih 1:0 pred dobrim tednom dni. Zelo verjetno bi bil Maribor še vedno v igri za nadaljevanje častitljivega, vsega spoštovanja in občudovanja vrednega evropskega niza.
