A to ne pomeni, da sem mačja oseba, kot analitiki s tega področja pravijo ljubiteljem živali, ki imajo mijavkajoča bitja rajši od lajajočih. Ne morem biti mačja oseba in po isti logiki ne morem biti niti pasja, saj sem se na vrtiljak sobivanja s tigrasto zverinico spustil le in samo zato, da bi tudi na tem področju redno razveseljeval mačjo osebo v vlogi moje boljše polovice. Sam iz cele kopice razlogov nikoli ne bi imel ne mačke ne psa in se v kategorijo ljubiteljev živih bitij, ki so na rodoslovnem drevesu pod ljudmi, ne morem uvrščati po skoraj nobenem kriteriju.
To pa ne pomeni, da ne občudujem živalskega sveta; ravno v pričakovanju sobotne travmatične tekme sem si v Baslu vzel nekaj ur za ogled enega najboljših živalskih vrtov na svetu in se tam navduševal predvsem nad posebnim projektom vzreje mladičev vseh mogočih vrst; nad majcenima gorilama, dojenčkom orangutana, malo žirafo, razigranimi levčki, vse prej kot majhnim (a vendar zelo mladim) nosorogom, puhastim snežnim leopardom in še nekaterimi. Prav tako to ne pomeni, da se na živali nisem sposoben navezati. Bog ve, kot radi rečemo, da mi ne bi bilo niti približno vseeno, če bi se nesrečni mački z mojega kavča karkoli zgodilo in bi porabila še svoje pregovorno deveto življenje.
In še najmanj pomeni, da nisem sposoben razumeti nekoga, ki se je na žival sposoben navezati še neprimerno bolj kot jaz in ki je v njej sposoben (česar sam nikakor nisem) najti prijatelja. Razumem, spoštujem, občudujem in znam sočustvovati, kadar tak človek štirinožnega (ali pa letečega, plazečega se, sploh ni pomembno) prijatelja izgubi. Prijatelj je prijatelj, ljudje smo različni in nihče nima pravice moralizirati o (ne)upravičenosti kakršnihkoli čustev. Sicer si ne predstavljam, da bi me izguba katerekoli živali prizadela bolj kot smrt naključnega človeka, toda niti v sanjah ne obsojam nekoga, ki razmišlja, gleda in čuti drugače.
Srečko Katanec, njegova izguba doge Dolcevite in čustveno deljenje tega dogodka z novinarji so me zelo ganili, to mora biti jasno kot beli dan. Za selektorja mi je bilo na tem (živalskoprijateljskem) področju hudo že davnega leta 2002, ko je bil pes (glede na življenjsko dobo dog mislim, da je šlo za Dolcevitino predhodnico, a tega ne morem trditi z gotovostjo) posredni udeleženec slovitega južnokorejskega spora. Šef reprezentančnega strokovnega štaba je bil vidno prizadet na osebni ravni in taki primeri se me skoraj vedno dotaknejo.
Skoraj? Da, izjeme pač vedno obstajajo. Če nič drugega, nas zgodovina uči, da so bili zaradi živali osebno prizadeti ljudje, ki si niti v blodnjah niso zaslužili sočutja, temveč bi si še najbolj zaslužili nekaj radikalno drugačnega, za javno izpostavljanje povsem neprimernega. Toda Katanec nikakor ni izjema; še najmanj taka in tudi ne kakršnakoli drugačna, še tako nedolžna. Ni bil pred dobrimi trinajstimi leti in ni danes. Ko je skoraj ob polnoči vstal izza govornice in s cmokom v grlu izustil posvetilo, je dobil (če ga je hotel ali ne) moje golo, najbolj pristno in najbolj iskreno sočutje.
Brez neprimernih šal s kolegi in prijatelji? Seveda ne, ne bom vam lagal in zganjal nepotrebne patetike, v določenih krogih je humor prisoten ne glede na okoliščine. Navsezadnje me vedno znova najbolj od vsega nasmeje govor legendarnega Johna Cleesa na pogrebu kolega in prijatelja iz letečega cirkusa Grahama Chapmana daljnega leta 1989, ki je sprva povsem šokiral, nato pa navdušil tako angleško kot svetovno občinstvo. Sočutje in žalost se ne merita z odsotnostjo, prisotnostjo in količino humorja, tudi selektor je tik pred vznesenim razkritjem tiskovno konferenco končal s pikro šalo.
Mi je pa s pogledom, ki nam ga je namenil ob stavku o slovesu pasje prijateljice, pokazal del sebe, ki mi je dal misliti. In to zelo. Ni šlo za prizadetost in žalost v očeh, zaradi katerih sem sočustvoval in še vedno sočustvujem. Šlo je za nekaj, kar Katancu zavidam. Šlo je za paradoks sreče, za paradoks veselja, za paradoks sladkosti življenja, če se smem navezati na psičkino ime. Morala se je zgoditi smrt, da sem pri Srečku prvič po njegovi vrnitvi na mesto selektorja videl srečo, verjetno srečo zaradi čudovitih časov, ki sta jih s prijateljico preživela.
Morala se je zgoditi smrt, da je v stiku z menoj ali s katerimkoli meni relevantnim novinarskim kolegom pokazal karkoli drugega kot nejevoljo, pikrost ter zagrenjenost. Posledično pa mi je po tej smrti selektor postal še nekoliko manj zanimiv v svoji sedanji vlogi. Seveda komentiram in bom komentiral njegove poteze, njegove odločitve, njegove vpoklice, njegova vodenja tekem. Podobno kot kolega na prejšnjih straneh bi lahko tudi tokrat komentiral vsako od neposrečenih izjav, ki so kontradiktorne dogajanju na igrišču in še nekaterim tekmovalnim vidikom. Toda Katanec je zame že pred časom postal zelo predvidljiv in prozoren strokovnjak, ki me z opravljanjem svojega poklica niti približno ne fascinira.
Me pa skrajno in iz dneva v dan bolj fascinira kot osebnost in me neskončno zanima na področju, na katerem nimam potrebnih znanj, izobrazbe ter prakse. Morda ne veste, da je bil pred davnimi časi Katanec drugačen. Če ste mislili, da ga je v zagrenjenega godrnjavca spremenilo mukotrpno nogometno garanje, s katerim si je naredil ime na neizprosnih italijanskih igriščih začetka devetdesetih, se pošteno motite. Na začetku svojega prvega mandata je bil Srečko namreč poosebljena sreča, širil je veselje, sodeloval pri medijskih domislicah in z obraza mu je bilo kar težko izbrisati nasmeh.
Njegovo življenje je bilo videti sladko v celoti, pri čemer sta selektorski in z njim tesno povezani medijski del celo pozitivno izstopala. Skratka, bil je popolno nasprotje svoje današnje podobe, iz katere kar puhti grenkoba in pri kateri se zdi, da so najbolj grenke prav selektorske ter še bolj medijske naloge. Kako je to mogoče? Je bil Katanec tisti stari le do prvih kritik in so ga te za vedno spremenile? Je morda oseba, ki kakršnekoli kritičnosti preprosto ne prenese in bo v njem vedno vzbujala nekontrolirane, malodane kolerične odzive? Mar v poklicu, v katerem je videti tako zagrenjen, sploh uživa? In če ne uživa, zakaj, za vraga, se je vanj sploh vrnil?
Zakaj je ta fascinantna osebnost videti, kot da se hrani iz konflikta, kot da nalašč kljubuje logiki in kot da ga na neki absurdni ravni zadovolji le tako ali drugačno nezadovoljstvo? Zakaj pogleda, ki bi vsaj malce spomnil na polnočno milost, ni premogel v nobenem drugem kontekstu nobenega drugega srečanja? Smo vse najslabše v njem prebudili mi, in če smo, ali smo za to krivi sami ali je kriv on? Vprašanj imam na zalogi še celo kopico, a sem že pri postavljanju zapisanih močno presegel svoje kompetence na tem področju. Kaj šele, če bi se pri iskanju razumevanja lotil odgovorov.
