Da jih je skrival nekje globoko v prtljažniku, dokler ni prečkal enega najvišjih (seveda ne po nadmorskih metrih, zagotovo pa po kakšnem drugem kriteriju) prelazov na svetu, kultnih Trojan. Naj vam povem, da ni bilo tako. Tudi njegova mama ni pekla piškotov v obliki zmajčkov, nobena od babic ni pletla zelenih nogavic in nobeden od dedkov v družinsko hišo ni vgradil oken s posebnim zvočnim tesnilom, da štajerski sosedje ob vikendih ne bi slišali navijanja za Ljubljančane.
Tako, verjeli ali ne, mali Rok v štajerski metropoli ni zrasel v zeleno-belem duhu, v mariborskih šolah mu ni bilo treba tlačiti pravih čustev v najgloblje kotičke otroške duše, in ko je postajal vse boljši nogometaš, nikoli ni sanjal igranja v prestolnici. Če ste pričakovali karkoli od tega ali celo vse skupaj, ste seveda spadali med kandidate za predsednika društva naivnežev.
Če ste pričakovali, da vam bo Kronaveter v svoji ljubljanski sezoni postregel s kakšno pravljico te vrste kljub temu, da se po vsej logiki tega sveta seveda ni zgodila, pa vas je nekoč eden največjih slovenskih talentov bridko razočaral. Ni bilo ne tako ekstremnih, za katere sem seveda porabil nekaj domišljije in uporabil precej sarkazma ter ironije, pa tudi ne malce bolj blagih, ki bi jim bilo lažje verjeti. Kdor je želel zgodbice za majhne otroke, je moral iskati drugod.
Kdor je iskal na naslovu zame nesporno najboljšega nogometaša te neverjetne sezone slovenskega klubskega nogometa, pa je dobil nekaj povsem drugega, nekaj povsem drugačnega. Dobil je dvignjeno glavo, dobil je najbolj človeške in realne poglede v oči, dobil je neskončno zrelo dojemanje vsega in vseh, ob katerem bi vsak posameznik z vklopljenim razumom najrajši stoje zaploskal. In če združim oba vidika – tako predstave na igrišču kot način spoprijemanja z vlogo Mariborčana na poti do ljubljanske odrešitve – na tem mestu in v tem trenutku počnem ravno to.
Naj bo to aplavz in hkrati poklon mladeniču, ki je v Ljubljani namesto v Mariboru verjetno zaigral tudi (morda pa celo predvsem) zato, ker kakršnekoli oblike manipulacij zanj niso prišle v poštev. In ker v Stožicah od njega očitno nihče ni zahteval, da bi na katerikoli točki in v kateremkoli pogledu kadarkoli bil nekaj, kar ni želel biti in kar preprosto ni.
Bili smo še globoko v lanskem poletnem avgustu, ko se je Maribor pred prvim večnim derbijem sezone na tekmo pripravljal brez Mariborčana med realnimi kandidati za nastop, a tudi brez težav na področju ustvarjanja vznesenega vijoličastega ozračja. Viole, kot jim po lastnem vzoru radi pravijo navijači, so na tak ali drugačen način postali vsi zaslužni nogometaši v popolni neodvisnosti od tega, od kod so prišli.
S čimer ni nič narobe, naj si bomo na jasnem. Če ste v ironično-sarkastičnem delu prejšnjega odstavka dobili občutek, da se mi je poudarjanje vijoličastega zaledja in ozadja nekaterih nogometašev občasno zdelo nesmiselno in nasploh pretirano, pa morda ne gre za naključje. Verjetno ste celo prepoznali kakšno povsem konkretno ime iz mariborskega tabora, a s tem boste morali živeti sami, saj vam ga ne bom ne potrdil ne zanikal.
Kakorkoli, na drugi strani so imeli idealno priložnost za malodane optimalen PR-udarec, a četudi se je morda našel kdo, ki ga je načrtoval, so bile stvari med edinim Mariborčanom na tistem derbiju in njegovimi ljubljanskimi nadrejenimi očitno vnaprej dorečene in kristalno jasne. V več medijskih nastopih je Kronaveter poudaril, da v Maribor odhaja Olimpiji in njenim navijačem dati vse, kar jim lahko da na igrišču, a da se bodo stvari pri tem končale.
Da se ne bo veselil morebitnega zadetka, da ne bo pretirano proslavljal morebitne zmage in da v svojem mestu ter proti klubu, za katerega si je vedno želel zaigrati, ne bo naredil nič zaigranega, nič lažnega, nič maščevalnega, nič izzivalnega, nič tako ali drugače neprimernega. Če mu je kdo zameril, mu ne bi smel že tedaj in mu danes verjetno ne več; če mu še vedno, temu posamezniku ne more pomagati niti bog poljubne veroizpovedi.
Če mu kdo na eni ali drugi strani ni verjel, pa je najlepši mogoči dokaz tedaj izrečenih besed dobil več mesecev pozneje, ko je bil v Stožicah na sporedu zadnji derbi sezone in ko je Rok celo zabil gol, za katerega je v tistem trenutku (in še nekaj časa po tem) kazalo, da bo Olimpiji predčasno prinesel praktično zagotovljen naslov na najbolj sladek način.
Pokazal je ravno prav veselja, da je skrajno spoštovanje izrekel tako svojemu klubu kot »svojemu« klubu in že v tistem trenutku, še bolj pa ob pojasnilih na tiskovni konferenci, me je povsem prevzel. Kako neverjetno preprosto bi zanj bilo narediti kaj takega, s čimer bi Maribor zbodel ali se iz njega celo ponorčeval. Avgusta, na začetku maja ali zdaj, ko zeleni sredi tega meseca proslavljajo naslov najboljših v državi.
Sploh pa si ne predstavljam, kako težko je ostati velik nogometni gospod ob dejstvu, da je po spletu okoliščin zelo viharne kariere v Ljubljani pristal po tem, ko se je kar dvakrat resno pogovarjal s predstavniki vijoličastega kluba, a z njimi ni našel skupnega jezika. Še toliko bolj ob praktično neizpodbitnem dejstvu, da do dogovora ni prišlo zaradi pomanjkanja spoštovanja človeka, za katerega si kaj takega danes predstavljam (pa verjetno ne samo jaz) nekoliko lažje kot pred slabim letom dni, ko se je Rok z njim pogajal nazadnje.
Do nizkotnih izpadov imam ničelno toleranco, a za Kronavetra bi našel nekaj razumevanja, če bi bodisi ob gostovanju v Mariboru, bodisi ob tistem zadetku v Stožicah, bodisi med zdajšnjim slavjem pod Kalvarijo poslal posebne pozdrave in tam na drugačen način poslal nekoga nekam. In ga neskončno občudujem, ker tega – za nameček s precejšnjo gosposko lahkoto – ni storil.
Hkrati pa mi je jasno marsikaj. V Mariboru pogosto rečejo, da radi ponujajo priložnosti svojim izgubljenim sinovom, ki so zašli s poti. Čeprav je v rodnem mestu igral le za Železničarja in čeprav se je kot takrat razkošen talent uveljavil v Dravi, bi Rok vsekakor spadal v to kategorijo in bi ga v Ljudskem vrtu vzeli za svojega. Toda prav mogoče je, da s poti ni zašel na način, na kakršnega bi si tam želeli.
Grozljiva poškodba mu je sicer v veliki meri pokvarila kariero ter ga namesto v lastništvo Milana in v dres Atalante poslala daleč naokoli. Toda kot osebnost je na pravi poti ostal tako zelo, da bolj ne bi mogel. Morda preveč za Maribor, kot ga poznamo v tem trenutku. Morda bi moral sprejeti kak kompromis, ki ga ni bil pripravljen sprejeti, morda bi moral odstopiti od česa, od česar ni bil pripravljen odstopiti.
Vzornemu profesionalcu je bila Ljubljana boljši kompromis in boljši odklon, sporočilo pa ravno dovolj močno in zaradi odsotnosti provokacij še bolje, tako zelo elegantno poudarjeno. Za kar pa si vse čestitke zasluži tudi Milan Mandarić. V svoji prvi ljubljanski sezoni je naredil kopico napak in vztrajam pri tem, da je prav neverjetno, kako je z vsemi njimi uspel splezati na vrh slovenskega klubskega nogometa.
Če mu je že uspelo, pa nič ne bi moglo biti bolj prav od tega, da mu je naslov prinesel Kronaveter. Prav tako gosposko je sprejel njegove želje, od njega ni zahteval patetičnih izlivov, zlaganih nastopov in provokacij. Dobil pa je precej več, kot je Maribor dobil z neprimerno bolj odmevno »krajo« Milivoja Novakovića.
V nasprotju s številnimi pričakovanji je dobil gospoda Najboljšega, s Krono je dobil najbolj zaslužnega nogometaša za krono, zadetek za naslov v 94. minuti pa ne glede na ostale okoliščine (pravilnost sodniške odločitve je v tem kontekstu povsem nepomembna) ne bi mogla biti bolj primerna, bolj simbolna pika na i.
