In sploh če je izrečena v kakšnem simpatičnem kontekstu, se nam usta znajo kar hitro ter brez kančka slabe vesti razlesti proti ušesom. Govorcem nemškega jezika takrat seveda ni nič jasno; razumljivo, ko pa po navadi ne želijo povedati prav nič smešnega, govorijo pač o nečem kratkem ali morda celo omenjajo Kurza kot avstrijskega zunanjega ministra deškega videza, ki bi se po naše pisal Kratki ali Kratek.
Da v našem jeziku vse skupaj zveni kot ravno prav vulgaren izraz za moški spolni ud, je seveda eno tistih jezikovnih naključij, kakršno je denimo tudi drugi (ali tretji, četrti, peti in šesti) sklon povsem običajnega španskega moškega imena Pedro. Tako pač je, gre za osamljene primere, ko praktično (ali celo povsem) enaka beseda v dveh povsem različnih jezikih nosi popolnoma različen pomen.
Pozor, za resnično osamljene primere in strogo omejene zgolj na posamezne osnovne enote sporočanja, nikakor pa ni mogoče na tak način tvoriti stavkov in še manj sestavkov, ki bi govorcu kakega drugega jezika pomenili kaj povsem drugačnega. To preprosto ne gre nikoli in nikjer. No, skoraj nikoli in skoraj nikjer. Izjema je samo en jezik oziroma je izjema le njegovo razmerje z našim, torej s slovenščino. Izjema je samo katanščina, govorica zelo majhne skupine ljudi izpod kultne Šmarne gore.
Ko poslušate stavke in sestavke v katanščini, se vam na prvi pogled zdi, da poslušate svoj materni jezik, torej da poslušate slovenščino. Vse besede od prve do zadnje zvenijo enako kot slovenske in človek bi bil prepričan, da tudi dejansko so slovenske, če kepa možganov v glavi ne bi začela zlagati njihovega pomena. Tedaj hitro postane jasno, da je primer katanščine zelo zapleten in pogosto zoprn primer jezika, v katerem so vse enote dolgih sestavkov povsem enake besedam iz bolj razširjene slovenščine, a tako kot nemški kurz pomenijo nekaj povsem drugega od našega kurca.
Tako vsaka zase kot vse skupaj nosijo drugačen pomen in želijo posredovati drugačna sporočila, druge razlage preprosto ne more biti. Če jih namreč poslušamo ali celo zapišemo kot slovenščino, se rodijo groteskni nesmisli, ki nam s svojo popolno absurdnostjo hitro dajo vedeti, da je pravi, razumljiv, logičen pomen nam skrit. In da je enako skrit, če ubogi nesrečnik v vlogi predstavnika za stike z javnostjo vse skupaj v angleščino prevaja, kot bi prevajal iz slovenščine, s čimer v vode popolnega nadrealizma potegne tudi nič hudega sluteče tuje novinarje.
Zagotovo je tako. Mora biti. V slovenščini je bilo namreč slišati, da je Srečko Katanec svojo reprezentanco v nedeljo popeljal do velike točke, ki jo moramo imeti za izrazito pozitiven rezultat in s katero je selektor zadovoljen. Seveda ni želel povedati tega. Nemogoče. Seveda je govoril v katanščini, v kateri je želel sporočiti nekaj drugega. Kako tudi ne, ko pa je bila njegova ekipa na robu poloma proti smešno slabi reprezentanci, ki brez pravih ambicij nogomet igra na malodane ljubiteljski ravni.
Komajda izvleči neodločen izid proti njej, potem ko bi sredi drugega polčasa po vseh kriterijih moralo biti vsaj 3:0 za bojevite košarkarske gostitelje, lahko prinese toliko zadovoljstva kot zadnji stadij okužbe z mesojedo bakterijo in je toliko pozitivno kot srednja januarska temperatura na Grenlandiji. Nadalje je bilo v slovenščini slišati, da je Slovenija nadigrala Litvo že v prvem polčasu in da so domačini do vodstva z 2:0 prišli nezasluženo, malodane z manjšim čudežem.
Ne čudite se, ne vzdihujte, zaprite usta, tudi v tem primeru je kajpak šlo za nesporazum. Tudi tega selektor nikakor ni želel povedati, spet je šlo za to nesrečno katanščino, ki človeka tako zelo hitro zavede. Le kako ne bi šlo zanjo, ko pa lahko Litvi odvzamemo oba več kot zaslužena zadetka, pa je v prvem delu igre še vedno bila po vseh kriterijih boljša nasprotnica, ki si je za nameček priigrala lepše priložnosti. Bila je bolj bojevita, bolje organizirana, bolj ambiciozna, pogumnejša in še bi lahko naštevali.
Kot taka pa je imela ogromno smole, ko je po četrt ure drugega polčasa zapravila dve izjemni priložnosti, iz katerih bi dokončno lahko (morala?) pokopati katastrofalno slabega, do skrajnega roba boleče agonije ubogega nasprotnika. Oziroma kot se je to dejstvo slišalo v katanščini, Slovenija je ves drugi polčas igrala sijajno, nizala priložnosti in bi morala zmagati.
Kaj nam je torej storiti? Da imamo poleg kupa ostalih problemov na čelu s Katančevim obupnim vodenjem izbrane vrste tudi velikansko težavo v komunikaciji, sem ugotovil že pred časom. Na to sem opozarjal na vse načine, se čudil neštetim selektorjevim javnim nastopom, ki so zveneli kot najbolj kubistične parodije, in njegovim interpretacijam dogodkov, ki jih je ves preostal slovenski narod videl povsem drugače. Zdaj pa smo že tako daleč, da je zadeva postala nevzdržna. Kot opažam, tudi vam.
Selektor pač ves čas sporoča v katanščini, mi njegove besede prenašamo kot slovenščino (in mu v slovenščini tudi postavljamo njemu logično nerazumljiva vprašanja), vi jih kot slovenščino berete ali poslušate in vsem skupaj nam vse skupaj zveni, kot da na redni bazi govori epske bedarije. Zaplet je še hujši, ker njegovega jezika ne govori nihče od nas predstavnikov sedme sile in tudi nihče na Nogometni zvezi Slovenije, tako da nam v skladu z idejo mojega cenjenega kolega ne preostane nič drugega, kot da se moledujoče obrnemo na največjega informacijskega giganta.
Če je mogočni Google lahko naredil prevajalnik za jezike iz vsake najbolj zakotne Tunguzije, mu bo zagotovo uspelo narediti tudi vsaj osnovnega za katanščino. Potem bo vse precej lažje. Na tiskovne konference bomo hodili s tablicami, ob vseprisotni brezžični povezavi prek njih hitro vnašali Katančeve besede v prevajalnik in vam končno posredovali tisto, kar je selektor v resnici videl na igrišču in kar je v resnici želel povedati.
Če izliv sarkazma in ironije na tej točki ustavim, pa rešitve seveda ne vidim oziroma se najbolj na svetu čudim komurkoli, ki jo vidi v čemerkoli drugem kot v čimprejšnjem, že zdavnaj zamujenem pošiljanju avtorja neštetih hipernesmislov nekam, kjer sonce nikoli ne posije. Gospod se že dolgo iz vseh nas norčuje še precej bolj, kot se norčujejo najbolj kritizirani ter zasmehovani politiki. In norčuje se z nasmeškom na obrazu, z občasno šaljivo domislico ter s še nekajkrat višjo plačo, kot jo imajo oni in ki jo dobi v zameno za meni nerazumljivo, neopazno, celo nevidno delo.
A na srečo nikakor ne samo meni. Ker je nogomet čudo, je imel Katanec v nedeljo vendarle vse možnosti za to, da si pri svojih zdaj že bivših oboževalcih ohrani simpatije ali si celo kakšno dodatno pridobi. Moral bi le stopiti pred novinarje, pohvaliti borbenost svojih varovancev, se opravičiti Litvi, ker je zaradi nepravičnosti tega športa ostala brez zaslužene zmage, prevzeti odgovornost za obupno predstavo in obupen iztržek, pokazati vse nezadovoljstvo tega sveta, se kesati in s srdom izraziti željo po nečem povsem drugačnem. Po vsem, kar se je zgodilo, je obstajala le ta pot.
Ni šel po njej in telebnil je v skorajda plebiscitarno greznico nemilosti, ki ga zdaj ruši z vseh strani, na vsakem koraku. Ozrite se okrog sebe in videli boste. Pri čemer so šle stvari po litovski blamaži tako daleč, da Katanec tvega še precej več kot zgolj javni poklicni linč. Je na skrajnem robu vsesplošnega spoznanja, da poleg dejstva, da v zadnjih štirinajstih letih v nogometu ni naredil popolnoma ničesar, tudi uspehi pred tem morda sploh niso bili njegova zasluga. Vse bolj se vse večjemu številu nogometnih navdušencev zdi, da so bili posledica njemu izrazito naklonjenih okoliščin, v katerih je bil ta grozno slab trener nič drugega kot precej nepomembna maskota ljudskih množic.
