In tudi ne v predhodnih treh mesecih od senzacionalne objave kandidature, v katerih smo preštevali glasove uradne podpore, ugibali o nadaljnjih podpornikih ter nam je bilo vse bolj jasno, da so stvari skrajno resne. Naj se razumemo, seveda je bilo v vsem tem času kar nekaj podobnih čestitk, pripovedujem pa vam o prvi, ki je prišla prej. Glede na časovne okvire celotnega dogajanje mnogo prej. Celo mnogo mnogo prej. Bil je eden tistih delovnih dni, za katere je vnaprej jasno, da se bodo začeli relativno zgodaj in končali pozno, skoraj zagotovo v prvih urah naslednje številke na koledarju. Nisem vedel na pamet, nisem si zapomnil, moral sem uporabiti pomoč spletnega brskalnika: torej, bil je letošnji 23. marec, bila je sreda in slovensko reprezentanco je tisti večer čakala prva tekma v letu 2016.
Zbrala se je prvič po novembrskem neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za (ne)uvrstitev na evropsko prvenstvo v Franciji, še vedno aktualni selektor Srečko Katanec se je prvič moral znajti brez nekaterih svežih reprezentančnih upokojencev, na seznam svojih izbrancev je uvrstil kar nekaj novih obrazov, Jan Oblak je dočakal vlogo prvega vratarja, na začetku tedna je izbrana vrsta po spektakularni predstavitvi v Luki Koper dobila nove drese in še kakšna podrobnost bi se našla. No, pa saj se večine verjetno še spomnite, tako kot se zagotovo spomnite, da je bila nasprotnica na tedanjem prijateljskem obračunu na koprski Bonifiki naša nekdanja bratska republika Makedonija. Čeprav bi si zaradi logičnih večernih delovnih obveznosti lahko vzel kako jutranjo uro več, v skladu s svojo nerazumno navado, ki jo je kot še nekatere podobne kajpak najtežje razložiti ženi, tega nisem naredil. V službi sem se prikazal zgodaj (no, kot rečeno, relativno zgodaj, navsezadnje ne delam v pekarni ali v jutranjem radijskem programu), kot vedno neprespan sedel k uredniškemu sestanku in se ob momljajočem opravičilu komaj dvignil, ko sem s svoje delovne mize zaslišal blagozvočni saksofon mične Candy Dulfer.
Obstajale so velike možnosti za to, da je kateri od mojih bližnjih (spet) pozabil uro vsakodnevnih sestankov in se je ravno pet minut čez deveto odločil sprožiti instrumentalno mojstrovino z naslovom Lily Was Here, ki me z omenjenim trobilom in s kitaro Dava Stewarta že vrsto let opominja na dohodni klic. Pravzaprav sem bil prepričan, da gre za nekaj banalnega, in si niti v najbolj norih sanjah ne bi mislil, da gre za klic, ki mi bo precej rutinski dan že na samem začetku povsem postavil na glavo in ki bo na glavo postavil tudi marsikaj drugega. Ker v našem poslu nikoli ne veš oziroma vedno obstaja možnost česa presenetljivega, sem vstal, vzel telefon iz ovitka, odšel ven in doživel največje presenečenje v svojem poklicnem življenju. Številko sem poznal, ime ob njej prav tako; bila je zelo dolga in bilo je zelo kratko. Ne bom rekel, da njegovega klica nisem pričakoval, vsaj trije dobri razlogi so obstajali zanj, a tudi če bi moral našteti pet tisoč (ne)mogočih, ne bi uganil ne začetka ne nadaljevanja pogovora.
»Čestitam za predsednika Uefe,« je brez pozdrava dejal v jeziku, ki ni ne moj ne njegov, a ga oba zelo dobro obvladava. Rekel je in čakal. Čakal je, da moje kolesje premosti jutranjo otopelost in v tistih nekaj sekundah možganske nevihte poskuša dognati, kaj neki je želel povedati. Nisem razmišljal v smeri česa resnega, poskušal sem se spomniti najinih starih šal, povezati izrečeni stavek s katero od njih, najti odgovor, ki ga je človek s kratkim imenom in dolgo številko morda pričakoval. Uefa ni ravno nekaj, kar bi v najinem svetu padlo z Marsa, tudi s predsednikom te organizacije sva oba že imela opraviti, a nikakor mi ni uspelo ničesar od meni znanega združiti s kakršnokoli logiko čestitke. »Boš rekel zame kakšno dobro besedo pri novem predsedniku?« me je vprašal, preden sem uspel dognati karkoli in preden sem karkoli (morda z izjemo kakšnega medmeta začudenja) uspel spraviti iz svojih glasilk. Zasmejal se je, a čeprav bi zaradi tega moral še bolj razmišljati v smeri, da gre za nekakšno šalo, se mi je tam visoko na vratu naježilo prvih nekaj dlak. Prve celice mojega telesa so začenjale čutiti, da se morda dogaja nekaj drugačnega, nekaj nepredstavljivo velikega.
Z vsemi podivjanimi celicami in z vsemi naježenimi dlakami sem se pet minut pozneje vrnil za mizo k sestanku in ga prekinil. »Pozabite tekmo, potrebujem naslovnico in prvi dve notranji strani. Aleksander Čeferin bo predsednik Uefe,« so bile moje besede, ki bi lahko služile kakšnemu psihološkemu eksperimentu, saj so za omizjem kakega ducata ljudi izzvale najširši spekter čustev, izrazov in odzivov. Od potencirano pretiranega krohota, prek izbuljenih oči in odprtih ust, do malodane ravnodušnosti ob popolnem prepričanju, da sem ustrelil eno neposrečeno. Ko se je vse to pomirilo in ko smo ne glede na nenormalne okoliščine spet relativno (pri nas je relativno približno vse) normalno sedeli, sem jim povedal za telefonski pogovor.
Vsem in vse, tako to pač deluje v krogu, v katerem si včasih celo preveč zaupamo. Povedal sem jim za nadrealističen začetek in povedal sem jim, da sva se s sogovornikom nato nekako vendarle našla ter da mi je zelo resno, zelo mirno povedal zgodbo na meji verjetnega. Ah, kaj pa govorim, bila je tako zelo čez to mejo, da bolj ne bi mogla biti. Za mojim kolegom, drznem si reči tudi prijateljem, je bila naporna noč in iz postelje bi se spravil neprimerno pozneje, če ne bi čutil, da me mora poklicati ob prvi jutranji priložnosti. Vedel je, da mi mora takoj sporočiti šokantno odkritje omenjene noči, ki je prihajalo iz tako zelo zanesljivega vira in je imelo take razsežnosti, da so se mi prvič v karieri zamajala tla pod nogami. »Naredi, kar hočeš. Moje roke so zvezane, ti pa … Izvoli, tvoje je,« je poudaril, nato pa v nekaj minutah z dobro izbranimi besedami sestavil mozaik, ki ga danes poznamo vsi. Ni govoril o tem, da se je Čeferin odločil kandidirati za položaj prvega moža evropskega nogometa; govoril je o tem, da ima zagotovljeno zmago. Tistega marčevskega jutra je natančno opisal dogovor na področju nekdanje Jugoslavije, predstavil mi je vključevanje ostalih držav iz regije, zanimanje nekaterih nogometno precej močnejših držav in skandinavsko vpletenost. Še več, napovedal je, da bodo Skandinavci tisti, ki bodo kandidaturo kot prvi napovedali javno, in poudaril, da ima Čeferin praktično v svojem žepu najmanj 28 glasov, potrebnih za izvolitev.
Verjetno si predstavljate, da je bilo vse skupaj tedaj slišati kot popolna znanstvena fantastika. Nihče ni vedel, kako se bo končal sodni proces proti Michelu Platiniju, ki je bil tedaj še aktualni predsednik, in ali bodo volitve novega, na neki način nadomestnega predsednika sploh potrebne. Predvsem pa v javnem življenju ni bilo človeka, ki bi sploh pomislil na to, da bi se v iskanje Francozovega naslednika na tak način lahko vpletel Čeferin. Bila je bomba vseh novinarskih bomb, bilo bi razkritje vseh razkritij. A vendar do njega ni prišlo, zato tele vrstice nikakor niso hvaljenje, so nekaj povsem drugega. Z novinarskega vidika se je nemogoče hvaliti z nečim zamolčanim, treba se je opravičiti in to v tem trenutku tudi počnem. Pri tem pa verjamem, da sem grešil in da smo grešili s plemenitim razlogom, s plemenitim skupnim ciljem vseh nogometnih navdušencev in, če želite skrajno obliko, celotne države.
Prvi mož stikov z mediji pri slovitem münchenskem Bayernu je nekoč na nekem predavanju, ki sem mu imel čast prisostvovati, dejal, da so mediji osebe v njegovem poklicu včasih uporabljali za pridobivanje informacij, v skrajnem primeru za preverjanje pred objavo. V današnjem norem svetu pa informacije dobijo na vse mogoče načine, jih takoj objavijo in nato kličejo za odzive. Glede na to, kako deluje trg in kako deluje trenutna medijska logika, bi tako moral storiti tudi jaz, tako bi morali storiti tudi mi. Toda ker je šlo za tako zelo presenetljivo in predvsem za tako zelo občutljivo zadevo, sem ravnal drugače. Ne bom vam povedal, s kom vse, kaj in kako sem govoril. Ne bom vam pripovedoval o številnih klicih in sestankih, o vseh potrdilih in vesti ter o nezmožnosti karkoli zanikati. Lahko pa vam prisežem na vse, da je bila odločitev na koncu naša, v veliki meri celo osebno moja. Naslovnico in dve nosilni strani sem imel, če sem ju hotel in želel imeti. Nihče me ni izsiljeval, nihče mi ni grozil, nihče mi ni ničesar obljubljal, nihče mi ni ničesar prepovedal. Take svobode in take avtonomije nisem čutil še nikoli, čeprav z njima že tako ali tako nikoli nisem imel težav. Zanju bom večno hvaležen, o omejitvah s kateregakoli naslova ni bilo ne duha ne sluha, opravičujem pa se, ker sem se odločil za samocenzuro oziroma smo se tako odločili skupaj. Ne obžalujem, se pa opravičujem. Ne obžalujem zato, ker sem se počutil kot vojni poročevalec, ki bi v primeru razkritja informacije ogrozil skupno dobro. In če me poskušate prepričati, da Slovenec na položaju predsednika Uefe ni skupno dobro največjih razsežnosti, nimate nobenih možnosti za uspeh.
Je bilo nekaj sebičnosti? Vsekakor. Zelo dobro sem vedel, da tako zgodnje razkritje tako občutljivih informacij lahko privede do propada celotnega projekta in da bom v primeru tega propada v vaših očeh naravnost smešen. Kar predstavljajte si; Čeferin ne bi niti kandidiral, kaj šele zmagal, seveda o tem ne bi nikoli javno spregovoril, ostala bi le moja napoved, da bo evropski nogometni nihče postal predsednik Uefe. Vi ne bi nikoli vedeli, kakšna je resnica in kako zelo prav sem imel, kar sem vsekakor moral upoštevati. Toda bil bi pripravljen tvegati tovrstno osmešenje, če si ne bi izbrali precej bolj viteškega vodila. O njem si mislite, kar si hočete, in vsekakor si zaslužite že nekajkrat izpostavljeno opravičilo, toda sam sem na to vodilo zelo ponosen. Pa tudi na odločitev, da bomo za veliko skupno dobro pač počakali, da bo zadeva v javnost prišla po običajni, predvideni poti.
Ko so skoraj dva meseca pozneje angleški novinarski kolegi prvič pisali o možnosti Čeferinove kandidature, sem se zgolj namuznil in jih povzemal z malce manjšo začudenostjo kot ostali slovenski mediji. Ko se je zgodilo odprtje nacionalnega nogometnega centra na Brdu in so visoki gostje govorili stvari, ki jih ob gledanju nazaj danes nekateri razumejo kot namigovanja na možnost kandidature, sem zelo dobro vedel, kako daleč smo v resnici že. Tako kot sem to zelo dobro vedel, ko smo skupaj z reprezentanco ob koncu maja odšli na prijateljsko tekmo na Švedskem in delegacija tam ni ostala običajna dva dneva, temveč kar štiri. Simpatično sem vam namigoval o izrazito dobrih odnosih in o velikih načrtih, pisal o praznovanju rojstnega dneva predsednika švedske zveze v Ljubljani, a dlje od tega nisem šel. Tako sem se pač odločil, tako smo se odločili. In ko je prišla uradna kandidatura ter so začela deževati potrdila podpore, sem jih korektno spremljal ter vas o njih korektno obveščal.
Ves čas, ob vseh teh dogodkih in korakih pa sta se s simpatičnimi sporočili oglašala tista dolga številka in tisto kratko ime. Vse do Aten, vse do volilnega kongresa in razpleta, o katerem vsi veste vse. Je pa na predvečer sredinega glasovanja prišel klic. Sedel sem v središču grške prestolnice in se boril z največjo porcijo pečenega mesa, ko sta zagodla Candy in Dave. Ista dolga številka, isto kratko ime, zelo podoben nagovor brez pozdrava. »42:13, če te morda zanima,« je dejal. Ni bilo nevihte v glavi, ni bilo iskanja pomena in ni bilo niti kančka dvoma. Zgolj nasmeh, ki se je 12 ur pozneje razširil do ušes in ki ga je minuto po razglasitvi rezultatov pospremilo novo simpatično sporočilo.
