Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Madame Tussauds in pošiljanje v ...

Nikola Miljković

Priznam, rad bi bil Luka Elsner. In priznam, da bi to še veliko rajši videla moja žena.

Gospa sicer za vsebino mojega dela po navadi kaže toliko zanimanja, kot ga kaže za razplod ličink azijskega sršena in kot mi vsekakor najbolj ustreza – torej praktično nič. Ji pa – kako zelo tipično žensko – v delokrogu športnega novinarja vedno uspe opaziti ravno tisto, kar ji najbolj pride prav. Zato se preprosto ni moglo zgoditi, da bi ji ušel naš intervju s še vedno svežim trenerjem Olimpije, v katerem je govoril o svojem nadzoru čustev in predvsem o malodane popolni odsotnosti preklinjanja. Nisem jezen nanj, resnično bi bil rad sposoben prvega, medtem pa si bom slednje zagotovo najbolj želel, če bo uresničila svojo grožnjo o selitvi na Mars, če bo naraščaj pobral katero od mojih tipično balkanskih domislic. Elsner je njej, meni in vsem skupaj pokazal, da je brez tovrstnih kletvic mogoče ne le obstajati in biti moški, temveč tudi zelo uspešno delovati v vsem nam (njej pač ne) tako zelo ljubem nogometu. Mi je pa moj praktično vrstnik (loči naju skoraj natanko leto dni) hkrati postavil kar nekaj izzivov. Med drugim osebnega, o katerem sem povedal že dovolj, hkrati pa poklicnega, zaradi katerega so moje oči na sobotnem večnem derbiju imele prav posebno kamero, ki je spremljala zgolj šefa zelenega strokovnega štaba.

In imele so videti marsikaj ter hkrati nič, medtem ko je na drugi strani dvojec Darko Z. Milanić-Zlatko M. Zahović (takole, moderno, da ne bo kakšne zamere) počel vse mogoče. Medklic: fascinantno je bilo na isti dan prebrati Milanićev intervju na Sportalu, v katerem se je tako zelo pritoževal čez podobne domislice, nato pa videti večni derbi, ki ga je z vijoličaste klopi v večji meri vodil izjemni – pozor, izjemni – Zahović. Postavljal igralce na igrišču, klical rezerviste, jim dajal navodila, komuniciral s sodniki, spodbujal, kričal, usmerjal in še bi lahko našteval. A vrnimo se k Elsnerju, ki ni počel ničesar od nazadnje naštetega. Usmerjal še nekako, dajal navodila za silo, nato pa se vse skupaj konča ter se hkrati na novo začne razprava o nadzoru čustev in odsotnosti preklinjanja. Razprava, ki se sprašuje, ali je mogoče na tak način, kot je to v soboto poskusil trener Olimpije, voditi ekipo na tako pomembni, tako veliki, tako čustveni tekmi.

Pozor, nihče ni nikoli rekel, da meja ni tanka. Včasih je celo zelo tanka. Hkrati pa je tudi zelo jasna. Ko je predhodnik Elsnerjevega predhodnika, Marko Nikolić, letošnjo pomlad (da, tako hitro je šlo to pri Olimpiji) želel, naj Blessing Eleke preneha proslavljati izenačujoči zadetek in takoj odide v lov na zmagovitega, je šel predaleč. Absolutno, nedvomno in neoprostljivo predaleč. Kot je šel s še bolj slavno telefonsko komunikacijo in z nedopustnimi žalitvami v njej Zahović. A v obdobju teh škandalov so imeli ves čas prav tudi tisti, ki so poudarjali, da nogomet ne more biti sterilen. Da je preprosto preveč čustven in preveč strasten, da ne bi kdaj pa kdaj koga kam poslali ali da ne bi kdaj pa kdaj s kom besedno želeli občevati. Na prvi pogled se sicer zdi, da kritik Nikolića in Zahovića takoj zaide v nedoslednost, če Elsnerja označi za preveč mehkega, nežnega in mlačnega. Trdno verjamem, da v resnici ni tako, in me močno vleče po natanko taki poti. Bilo je 11 minut do konca rednega dela, nogometaš Maribora se je valjal (upravičeno ali neupravičeno, sploh ni pomembno) po tleh, Olimpija je zaostajala z 0:2. Elsner pa ni niti trenil in tega nisem mogel verjeti. Seveda mu, ko smo že ravno bili pri korakih predaleč, ne bi bilo treba s tremi prsti kazati mednarodnega znaka za plačevanje, kot je to ob vsaki sodniški odločitvi v škodo Maribora počel Zahović. Toda v mojem dojemanju nogometa bi nekaj pač moral narediti. Karkoli. Zakriliti, zavpiti, če že ne koga nekam poslati. Pritisniti, opozoriti, predramiti.

Ko je kmalu zatem domača ekipa bolj po naključju kot ne znižala na 1:2, bi si vsak njen navijač najbrž želel človeka, ki bi bil bližje (a ne preblizu) Nikoliću kot temu Elsnerju. Kot človeku, ki se ni niti premaknil, kaj šele da bi svoje moštvo energično pognal proti lovu na nezasluženo, a vsekakor dosegljivo izenačenje. Da bi jo razvnel, vžgal, hkrati poskušal prestrašiti do tedaj tako zelo mirne nasprotnike in malo pritisniti na sodnike. Kot velik vrhunec pa je nato prišla 95. minuta, v katero je vratar Maribora Jasmin Handanović vstopil tako, da je – izidi je bil še vedno 1:2 – tekmecu »ukradel« malodane celotno predhodno minuto. Živčen bi postal celo kdo povsem nevtralen, na sodnika bi pomotoma zavpil celo kak ne preveč goreč privrženec Maribora. Elsner pa je bil videti popolnoma drugače. Sloviti muzej voščenih lutk ima poleg sedeža v Londonu podružnice še v 22 mestih na štirih celinah, pri čemer sem mislil, da je nam najbližja na Dunaju. V omenjeni 95. minuti pa je bilo videti, kot da imamo eno kar naenkrat v Ljubljani. Trener Olimpije je še vedno stal v značilni pozi in ni niti trznil, posledično so obstali njegovi varovanci in Jasmin bi z žogo v svojem prostorčku zlahka skočil še na kavo.

Vdanost v usodo? Ne verjamem, do tega ne bi smelo priti na nobeni, še tako brezizhodni točki take tekme. Verjetno je res šlo za tisti popoln, ultimativni nadzor čustev; v mnogih sferah življenja tako zelo hvalevreden, v nogometu pa vsekakor nevaren. Zelo nevaren. Pravzaprav bi bil v vsej svoji neprimernosti še najbolj primeren izraz jeb... nevaren, ki ga Elsner zagotovo ne bi uporabil. In ne pravim, da ga mora. Ne trdim, da je težava v dobesednosti in da bi trener Olimpije s pritiskom na gumb moral začeti vpiti ter preklinjati. Toda velja se vprašati, ali s tem svojim slogom na ekipo prenese dovolj žara, dovolj borbenosti, dovolj vpitja in preklinjanja vsaj v prenesenem pomenu. Je mogoče voditi in zmagovati v takih tekmah, ne da si vsaj v figurativnem (malo pa tudi dejansko) smislu umažeš roke? Zdelo se je, da je imel Elsner s tem težave že v Domžalah. Dokler je bil nekje na stranskem tiru, je rumena družina delovala všečno in uspešno, nato pa je na najbolj izpostavljenih tekmah pogosto povsem zmrznila. Navsezadnje tudi v tej sezoni, saj je isti trener povsem pogorel kot trener Domžal proti Olimpiji in kot trener Olimpije proti Mariboru. Obakrat na prelomnici, obakrat s kombinacijo taktičnih napak ter odsotnosti žara, krvavih oči in kolen, vpitja. Ljubljansko ekipo bi bilo od njegovega prihoda izjemno težko kritizirati, saj je nizala zmage.

A bi jo bilo treba. Bilo bi čudno, na trenutke bi naletelo na posmeh, toda opozorila bi bila zadetek v polno. Opozorila o slabši splošni podobi (kljub točkovnemu zaostanku) v primerjavi z Mariborom in o premajhnih korakih napredka pod tako zelo opevanim (in v marsikaterem pogledu res všečnim) novim strategom. Oboje se je v soboto ob velikanski trenersko-strokovni nadvladi mariborskega dvojca pokazalo, da se bolj ne bi moglo. Hkrati in za nameček je tudi osvetlilo težavo ekipe s tem, da nikogar ne pošilja v rodno deželo, nikdar ne občuje z vsemi po spisku, na nikogar ne vpije. Če tega ne počne sam, se zdi, da Elsner nekako mora poskrbeti, da bo to počela njegova ekipa. Saj veste, figurativno ali dobesedno in v vsakem primeru ne čez mejo; kakorkoli pač hoče in kakorkoli pač hočete. Bojim se, da v nogometu drugače ne gre. Bojim se, da se ni zastonj rodila kopica izrazov, kopica metafor, ki počivajo na takih prispodobah in ki nikakor niso vezane zgolj na balkanske jezike. Neuporabna, na trenutke celo odvečna, jalova, brezkrvna posest ob lepem božanju, prijaznih navodilih in voščenem skrivanju jeze bi utegnila ne biti dovolj. Pravzaprav sem prepričan, da ne bo dovolj.

Značke: kolumna , elsner , olimpija , maribor , derbi