Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Če bi odločal jaz, se mu ne bi

»Če bi odločal jaz, že danes« sem naslovil zapis, ko je Luka Zahović prvič zares opozoril nase

Saj veste, z nekaj zadetki v slovenskem prvenstvu in tistim nepozabnim v izdihljajih domačega srečanja s Sportingom na največjem odru elitne lige prvakov. Jasno je bilo, da sin slavnega očeta takrat še ni bil ne dovolj zrel ne dorasel članski izbrani vrsti, toda tam sem ga vseeno želel videti in bil sem trdno prepričan, da imam za to vsaj dva (dobra?) argumenta.

Prvič, veliko se je govorilo o fantovi možnosti izbire med njegovima dvema domovinama, in čeprav je portugalska zgodba morda res bolj dišala na izsiljevanje (sploh ob nekaterih neposrečenih očetovih nastopih) kot na karkoli drugega, nisem videl pravega razloga za tveganje. Slovenija je pač majhen nogometni bazen, ki si špekuliranja in ovinkarjenja ne more privoščiti, temveč mora zgrabiti vsako trohico talenta, ki se ji ponuja na tak ali drugačen način.

Pod točko dve pa sem prepoznal zgodbo, kakršne v marsikaterem imenitnem nogometnem okolju komaj čakajo, na sončni strani Alp pa od njih na moje velikansko začudenje redno bežimo. Zgodbo o sinu najboljšega strelca v zgodovini naše izbrane vrste in za nameček zgodbo o selektorju, ki odpira vrata potomcu svojega nesporno največjega (če mislite, da je prebolel, se grozno motite) sovražnika.

Če si hočemo priznati ali ne, korejska afera Zahović-Katanec je v tujini tudi vrsto let po njej odmevala bolj kot katerikoli drugi slovenski nogometni izdelek in nobenega dvoma torej ne more biti, da bi Srečkov vpoklic Zahovića mlajšega našel svoj prostor pod soncem marsikaterega medija v marsikateri državi. To pa je spet nekaj, kar naš nogomet potrebuje in kar potrebujemo vsi, ki smo vanj vpeti na tak ali drugačen način.

Katanec je kakopak razmišljal drugače. In bil bi enako trmast kot on, če mu na tem mestu ne bi priznal, da mi je v številnih javnih in zasebnih pogovorih ponudil zelo dobre protiargumente. Imel je svojo vizijo, imel je svojo filozofijo in danes se še jaz težko odločim, kdo od naju je takrat imel prav. Veste, kaj, naj bo, malce se celo nagibam k temu, da je bilo selektorjevo razmišljanje bolj trezno, bolj primerno in nasploh boljše.

Toda gre za malenkosti v igri nogometno tržne filozofije, v kateri je mogoče z različnimi pogledi in različnimi interpretacijami razpravljati v nedogled, ne da bi prišli do kakršnegakoli približka resnice. Po tej logiki pa tedanji položaj z zdajšnjim nima skupnega popolnoma nič. Karte so razdeljene povsem na novo, moj poziv po Lukovem takojšnjem vpoklicu pa tokrat počiva na temeljih drugačnih dejstev, ki jih je precej težje izpodbijati in pri katerih drugačne interpretacije komaj (če sploh) zdržijo.

Zelo težko me razglasite za kroničnega oboževalca Zahovića mlajšega, kajti ni moj tip igralca in dobro se zavedam brezskrbnega loja, v katerem kot zaščiteni prestolonaslednik igra v Mariboru. Zelo težko me tudi razglasite za malikovalca Zahovića starejšega in za karkoli neozdravljivo vijoličastega, najbrž tudi s strinjanjem na tej točki nimamo nobenih težav.

Verjetno se tudi brez moje pomoči spomnite ne tako oddaljenih mesecev, ko me v Ljudskem vrtu ni lepo gledala (in me v veliki meri še vedno ne) niti tista stara železna ograja na dotrajani glavni tribuni. Zgodilo se je marsikaj, marsikateremu bobu je bilo, kot v sijajni akciji pravi mariborski časnik, treba reči bob. In ko so deževale upravičene kritike, ki so jih na Štajerskem tako zelo težko sprejeli, Luka ni bil izvzet.

Tako kot za vsem ostalim, še danes trdno stojim tudi za tem, da je Maribor malemu Zahotu prostor delal na silo in mu priložnosti ponujal prek figurativnih trupel. Njegov odhod na Nizozemsko je bil zgolj očetovo maslo, takojšnja vrnitev po polomu prav tako, da ne govorim o vseh rošadah in spremembah (vključno z igralnim sistemom), ki so bile potrebne za mladeničevo čim bolj redno igranje in ki so marsikomu drugemu naredile veliko krivico.

Če bi se pisal drugače, fant tega ne bi bil deležen tedaj in ne bi bil deležen vse brezmejne protekcije, ki jo uživa zdaj; to vem jaz, to ve on, to veste vsi. Toda ko z roko na srcu ugotovimo vse to, je treba, ne da bi taisto roko kamorkoli premikali, ugotoviti tudi nekaj drugega. Luka je to priložnost izkoristil in jo izkorišča, da je bolje ne bi mogel. Danes je več kot zgolj najbolj navdahnjen nogometaš Maribora, pa čeprav bi že ta oznaka v danih okoliščinah bila vse prej kot malo.

Danes je uspešnica celotne lige, je mladenič navdušujočih potez in številnih zadetkov. Če se začnemo pogovarjati o tem, koliko slovenskih napadalcev na delu kjerkoli po svetu je trenutno bolj vročih, pa hitro pridemo do še bolj udarnih zaključkov. No, pa mi povejte enega, da ne boste rekli, da vam karkoli vsiljujem. In če boste enega morda še našli, dveh zagotovo ne boste. Kot ju ne bo niti Katanec, na to lahko stavite kakšen posebno ljub del lastnega mednožja.

Ob nerazpoloženi konkurenci in kronični neučinkovitosti (da, tudi prebujene!) izbrane vrste selektor zelo dobro ve, da bi mlajši Zahović lahko bil na seznamu igralcev, ki bodo konec meseca potovali na kvalifikacijsko tekmo na Škotsko. Morda bi celo moral biti. Ne za igranje od prve minute, daleč od tega, morda celo sploh ne za igranje, če bo vse teklo normalno z ustaljeno zasedbo.

Če pa ne bo in bo v Glasgowu deset minut pred koncem manjkal en zadetek ... Fant je že vso sezono tako neusmiljeno učinkovit (in očitno se je spomladi na igrišča vrnil še boljši), da že pred vesoljskim zadetkom v Novi Gorici nihče ni mogel spregledati strelskega potenciala, kakršnemu se omenjeni reprezentančni nabor zelo težko odpove. Če bi odločal jaz, se mu ne bi.