Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Metuljček cekinček in trepljanje po glavi

Od predlani pokojni urugvajski pesnik Eduardo Galeano je v naših krogih bolj kot po svojih verzih in rimah znan po kultni izjavi.

Namreč da lahko moški (bog pomagaj, ni rekel človek, rekel je 'hombre') v življenju zamenja politična prepričanja, vero, ženo, prijatelje in domovino, ne pa tudi svoje nogometne ekipe. Imel je prekleto prav, to vam zagotavlja nekdo, ki je že v 35 letih zamenjal kar nekaj od naštetega, in to zelo dobro ve tudi večina med vami. Ko nogomet postane posel in v njem nisi več zgolj kot pregovorno zvesti navijač, pa je tudi menjava ekipe zelo človeška.

Galeano je to z leti spreminjanja sveta in v njem najpomembnejše postranske stvari zelo dobro spoznal ter s tem ni imel nobenih težav. Jasno, igralcem, trenerjem, direktorjem, predsednikom in še komu tudi tovrstnih menjav ni mogoče zameriti; daleč od tega, vsi smo krvavi pod kožo in v iskanju boljšega jutri pripravljeni na številne moralne, etične, duhovne kompromise. Pripravljeni smo ugrizniti v marsikatero skorjo zarečenega kruha, po zajčje pojesti kakšen svoj iztrebek in se brez slabe vesti zaklinjati na nekaj ali nekoga, potem ko smo se pred časom zaklinjali na nekaj ali nekoga drugega.

Sta pa pri tem v mojih očeh ključni postavki količina in čas. Dve veri, dve ženi in dve domovini v enem življenju tvorijo povsem sprejemljiv in legitimen paket, v okviru katerega je mogoče (in treba!) verjeti vsakršni človekovi pripadnosti, vsakršni molitvi, vsakršni ljubezni. Nato pa z naraščanjem števila zadeve postanejo bolj zapletene in tako sprejemljivost kot tudi legitimnost ter prepričljivost preidejo v domeno različnih dojemanj, različnih okusov. Kaj šele, če se hkrati z naraščanjem števila časovno obdobje oži z enega povprečnega življenja na kakšno desetletje ali celo manj. Štirim »večnim« ljubeznim v desetih letih verjame le malokdo, štirim »edinim pravim« božanstvom prav tako.

In ko gre za nogometne klube, akterje v njih ter z njimi povezane menjave, je stvar zelo podobna, čeprav so okvirji seveda nekoliko drugačni. Tri zaklinjanja na tri trenerje v treh letih so v tem divjem svetu okroglega usnja še v mejah normalnega in jim je mogoče verjeti, tudi če je tretji trener ista oseba kot prvi. Če pa je leto zgolj poldrugo in je zaklinjanj pet, trenerjev pa prav toliko, ne verjamem ne isti osebi v vlogi petega in prvega ne njenemu nadrejenemu. Sploh če vse skupaj poteka na način, na kakršnega to počne Milan Mandarić, in z žlahtnim pečatom vsesplošnega pokroviteljstva na tisti drugi, napačni meji dobrega okusa.

»No, naj pove Luka, kako dobro ekipo smo mu sestavili,« je pred zgolj mesecem dni velevala naveza Mandarić-Stojić, kot da bi pred njo namesto velike večine slovenskih nogometnih novinarjev sedela skupina popolnih bebcev, nesposobnih vprašati želeno, in kot da bi sramežljivega fantka pripravljala do tega, naj babici zapoje metuljčka cekinčka. Jaz, podpisani bebec, bi na Elsnerjevem mestu uglednega strokovnjaka na uglednem položaju verjetno odstopil ravno po tisti novinarski konferenci, morda že v času sestavljanja domnevnega sanjskega moštva, zagotovo pa pred srečanjem z Rudarjem.

Razen če bi moj otrok nujno potreboval polna usta ali osnovne zdravstvene potrebščine, ga ni denarja, za katerega bi bil pripravljen potrpeti kaj takega. Že na tisti metuljčkovi točki je bilo namreč kristalno jasno, da Luka ni več izbrani zlati deček, temveč pomanjševani in poniževani nekdo, ki ga lahko reši le takojšnji uspeh s povsem prenovljeno, z vseh vetrov sestavljeno ekipo. Z ekipo, ki v skoraj nobenem pogledu ni bila njegova in v kateri je imel kot kakšen učitelj na začetku šolskega leta komajda dovolj časa za učenje vseh novih imen, kaj šele za kaj več.

Ali torej sploh moram zapisati, da se razen v že navedenem primeru na Pušnikovem mestu nikoli ne bi vrnil? Nikoli ne bi bil pripravljen požreti vsega tistega (česarkoli pač, saj razumete) izpred dobrega leta in nikoli ne bi hotel postati predmet petega zaklinjanja v osemnajstih mesecih. Če pa bi v trenutku norosti poteptal vsa svoja načela in prepričanja ter se za kaj takega vendarle odločil, pa bi mi bilo na uvodni tiskovni konferenci skorajda natanko mesec dni po metuljčkovi tako prekleto žal.

Ko bi videl zaklinjanje, ki sploh ni več poskušalo biti prepričljivo, temveč je na eni strani streljalo visokoleteče brezpomenske puhlice, na drugi pa v isti sapi dajalo vedeti, da je naslednja menjava z naslednjim zaklinjanjem mogoča že jutri v Domžalah. Še bolj pa bi mi bilo žal, ko bi me nekdo kot sposobnega 57-letnika tolikokrat pokroviteljsko potrepljal po glavi, kot da je kupil precej več kot zgolj moje delovne storitve in kot da si lahko privošči resnično vse.

V mojih očeh je novi – stari – novi trener Olimpije zelo inteligenten človek, ki zelo dobro ve, v kaj se je spustil, in zagotovo čuti nekakšen Freudov orgazem; kombinacijo izziva, ugodja, bolečine, obžalovanja in strahu. Ta bo še močnejša jutri popoldne, sploh če bo v Domžale prišel ob devetih točkah zaostanka za Mariborom in bo nahrbtnik pritiska tako težak, da ne bi mogel biti težji. Čeprav je verjetno res, da bo s to zasedbo na voljo dobil vsaj nekaj več kot dve tekmi in mu doslej še ni bilo treba zapeti, kako zelo dobra je. Kar pa ne pomeni, da po navodilih »No, naj pove Marjan« v četrtek ni zapel ničesar.