Ne bom morbidna, ne ustrašite se, ciljam na pokope pri nas priljubljenega praznika krofov in mask, pusta. V tem primeru ga omenjam zato, ker se je razpletlo ravno tako, da mi je v torek zvečer ob vseh tradicionalnih pokopih pusta (sledili so tudi v sredo) prišel na misel še en pokop, ki pa se seveda ne dotika našega priljubljenega običaja preganjanja zime.
Telemach Olimpija je na pustni torek že skoraj pokopala vse upe na končnico v ligi EBEL. S tretjim porazom na četrti tekmi v kvalifikacijski skupini se je še za malo oddaljila od najboljše osmerice, ki je, o čemer sem prepričana, ne bo ujela.
Da, mogoče se bo komu zdelo grdo, da zeleno-bele že zdaj pokopavam, da jim, čeprav jim še vedno ostajajo teoretične, jaz ne dajem nobene možnosti več, da ne verjamem, da bo po dveh letih Ljubljano znova zavzela vročica hokejske končnice. Ne, prepričana sem, da v Tivoliju ljubitelji zeleno-bele čete razburljivih, izločilnih bojev tudi tretjo sezono zapored ne bodo mogli spremljati in mislim, da so se vsi s tem nekako že sprijaznili.
Dobro, mogoče prav vsi ne. Za igralce in trenerski štab Olimpije sem prepričana, da ne. Navsezadnje še vedno pravijo (upam, da ne lažejo), pa čeprav vedo, v kakšni situaciji so, da ostajajo visoko motivirani, da imajo še veliko dokazati, da si srčno želijo komu prekrižati načrte in podobno. S tem se ne bi mogla bolj močno strinjati, kot se. Tako je edino prav. Športniki, tisti pravi, morajo biti motivirani v vsakem trenutku. Na vseh tekmah, na vsakem treningu, v še tako nezavidljivem položaju, včasih (v Olimpijinem primeru tako ni velikokrat) tudi, ko gre moštvu vse kot po maslu, ko veš, da si najboljši.
Ob tej izgubljeni Olimpijini situaciji pa si hkrati iz glave ne morem izbiti še ene vsem nam dobro poznane zgodbe, v kateri je bil v glavni vlogi naš najboljši hokejist oziroma njegova pot do drugega Stanleyjevega pokala. Tudi Kralje je lansko pomlad marsikdo, še posebej onstran Atlantika, že pokopal, in to hitro, po le uvodnih treh tekmah playoffa. Se spomnite zaostanka Kingsov z 0:3 v seriji s San Josejem in kako so se proti vsem realnim možnostim že docela pokopani vrnili med žive in se na koncu prelevili v edine preživele?
Kot sem že zapisala, ne verjamem, in mislim, da sem tu povsem realna, v uspeh Ljubljančanov, ki pa me še vedno lahko, kot so spomladi marsikoga Anže Kopitar in soigralci, postavijo na laž, poskrbijo, da se bom s temi vrsticami povsem osmešila. Pripravljena sem se posuti s pepelom. Oh, pa še kako. Poteza je vaša, fantje.
