Morda športni direktor vijoličastih pričakuje, da bo na svoj naslov dobil številna opravičila, da se bodo ljudje zaradi obtožb na njegov račun kolektivno posipali s pepelom. V večini primerov so takšna pričakovanja popolnoma neupravičena, brez prave osnove, kajti Zlatko Zahović si je večino kritik, ki so bile v prejšnji – in tej – sezoni uperjene proti njemu, zaslužil. No, razen ene. Kritika, da je naredil vse – četudi je bilo to slabo za klub –, kar je bilo potrebno, da v klub vrne svojega sina Luka in mu tako pomaga pri vrnitvi kariere na pravo pot, se je to jesen izkazala za neupravičeno.
Seveda ni nobenega dvoma o tem, da vrnitev Zahovića mlajšega v Ljudski vrt ni bila povezana samo s športnim vidikom vijoličastega kluba, temveč tudi – ali predvsem – s tistim najbolj pristnim človeškim. Očetovo ljubeznijo. Da, zaradi Lukovega prihoda je moral na posodo oditi Gregor Bajde. Da, zaradi vrnitve 21-letnega sina športnega direktorja so na klop prikovali do takrat prvega strelca Sunnyja. A to so že neke druge zgodbe, ki v tem trenutku niso pomembne. Tisto, kar je pomembno, je dejstvo, da se je tveganje snovalca kadrovske politike pod Kalvarijo izplačalo. Prepričani ste lahko, da bi moral Zahović požreti še veliko več kritik, ki bi bile zagotovo precej ostre, če bi Luka po vrnitvi v Ljudski vrt pogrnil, kot je denimo pogrnil pri Heerenveenu. Vendar ni. Njegovih osem prvenstvenih zadetkov, gol na treh zaporednih tekmah, v soboto še odločilni na dvoboju z Rudarjem, je poskrbelo za miren spanec najboljšega strelca v zgodovini slovenske reprezentance.
Je pač tako, da se določena poteza precej bolj secira, ko se izkaže za slabo. In zato razlogi, zakaj se je Luka vrnil v štajersko prestolnico, nenadoma niso več pomembni. Pomembno je samo to, da je Zahović starejši z vrnitvijo sina zadel v polno. Kot se je izkazalo to jesen, je bila odločitev, da se igra Maribora gradi okrog Luka, pravilna. Izkazalo pa se je še nekaj. Da, Luku še precej manjka do ustrezne telesne pripravljenosti in večje angažiranosti v igri. A nihče mu ne more očitati neverjetnega nosu za zadetke in fantastičnega zaključka napadov. Sin športnega direktorja Maribora kot po pravilu dvoboje ena na ena z vratarjem rešuje v svojo korist, tako imenovanih »zicerjev« ne zapravlja, zadetke pa dosega s tako lahkoto, da se ga upravičeno primerja z najbolj ubijalskimi napadalci na svetu. Za takšne zadetke, kot je bil zadnji proti Rudarju, pa je treba tudi znati kar nekaj nogometa …
