Poznate tisto, ko ste o nečem tako trdno prepričani, da bi bili na uresničitev scenarija, ki ste ga sestavili v svoji glavi, pripravljeni staviti vse, kar imate, ali pa še več? No, na podoben način sem sam pred zdaj že skorajda desetletjem zagovarjal tezo, da bo Haris Vučkić nekoč postal najboljši slovenski nogometaš in eden najboljših v Evropi. V to sem trdno verjel, svoje trditve sem bil pripravljen podkrepiti s konkretno stavo. V moji glavi pač ni bilo prostora za drugačen scenarij. Gledati ga kot mulca, kako zlahka zabija gole, kako s svojo brutalno telesno močjo kljubuje leto, dve, včasih celo tri leta starejšim nasprotnikom, je bilo zanimivo, igrati proti njemu še toliko bolj, predvsem pa peklensko težko. Bilo je tam nekje pred osmimi, devetimi, desetimi leti, ko sem prvič videl to 'domžalsko zver', kot smo ga klicali, čeprav je bil od vseh nekaj let mlajši (od mene dve), in ko sem si drznil napovedati, da bo ta 'zver' nekoč nosilec slovenske članske reprezentance.
In zdaj, toliko let po prvem srečanju z Vučkićem, sem se spomnil na svojo sicer drzno, a takrat vsaj po mojem mnenju povsem logično napoved, ki je bila še toliko bolj realna, ko je Vučkić pri manj kot 16 letih debitiral za člansko ekipo Domžal v prvi ligi in kmalu za tem prestopil v Newcastle. In vnovič ugotovil, kako zelo sem se zmotil. Sicer to, da sem s svojo napovedjo brcnil v temo, vem že dolgo, toda nekako se mi je ves čas zdelo, da morda obstaja čisto majhna možnost, da Vučkiću vendarle uspe dokazati, zakaj sem bil pred leti pripravljen staviti, da bo postal najboljši slovenski nogometaš. Zdaj je prišel čas, da končno v celoti priznam svojo zmoto in se soočim z realnostjo. Predvsem pa je prišel čas, da se z realnostjo sooči Vučkić.
Nekako se mi zdi, da je danes že 24-letni nogometaš ostal v svojih najstniških letih. Da samega sebe še vedno vidi kot talentiranega mulca, ki mu pač mora nekdo dati priložnost, da pokaže ves svoj razkošen talent. Kot da se še ni sprijaznil, da je njegova kariera na mrtvi točki in da nujno potrebuje šok terapijo, pri čemer pa nikakor nimam v mislih nove neposrečene nekajmesečne avanture s statusom posojenega nogometaša Newcastla pri katerem izmed angleških drugo-, tretje- ali celo četrtoligašev. Ne, dovolj je bilo nesmiselnih kratkih odhodov iz gnezda srak in poskušanja iskanja uveljavitve nekje drugje, čas je, da se Vučkić reši črno-belih okovov in pritisne na gumb za vnovični zagon …
Kdo ve, kako bi se Vučkićeva kariera odvijala, če ne bi bilo številnih poškodb, s katerimi se je moral robustni Slovenec spopadati zadnja leta. Morda bi zdaj bil eden prvih zvezdnikov Liverpoola, kamor bi ga Newcastle prodal za podobno visoko odškodnino kot Andyja Carrolla. Ne vem, nikdar ne bom vedel. Tako kot ne bo vedel niti on. O tem je brezpredmetno razmišljati, o tem je nesmiselno fantazirati. Realnost je pač drugačna. Realnost je takšna, da je za Vučkićem še ena neposrečena epizoda, tokrat pri angleškem tretjeligašu Bradford Cityju, od katerega se je že poslovil in se vrnil v Newcastle, s katerim ga pogodba veže le še do konca letošnje sezone. Skrajni čas za pritisk na gumb za vnovični zagon torej.
Že danes se lahko Vučkić pogovarja s potencialnimi novimi delodajalci za poletni brezplačni prestop, prepričan pa sem, da mu Newcastle težav ne bi povzročal niti, če bi se želel že januarja za stalno preseliti v nov klub in s črno-belimi pač predčasno prekiniti pogodbo. In pred 24-letnikom je pomembna odločitev: kaj storiti? Ostati v tujini ali se (začasno) vrniti domov? Zagotovo bo na njegov naslov prišla kakšna ponudba angleškega nižjeligaša, ki bo finančno brez dvoma ugodnejša od katerekoli domače, toda zdi se, da je vrnitev v Slovenijo vseeno boljša izbira. No, če le ne bo Vučkića znova vodila finančna težnja, ki mu je preprečila poletni prestop v Olimpijo. Če se želi nekdanji veliki up slovenskega nogometa znova vrniti na nogometni zemljevid, s katerega je povsem izginil, potem je vrnitev domov najboljša pot.
Uveljavitev v zeleno-belem, vijoličastem ali rumenem dresu in potem morda vnovičen odhod v tujino. Kot dokazan nogometaš. Za takšen scenarij še nikakor ni prestar. Čeprav drži tudi to, da je takšno odločitev težko sprejeti. Težko se je soočiti z realnostjo, težko se je vrniti domov pri 24 letih. Obenem vedno obstaja tudi možnost, da doma ne bi izstopal. Da bi šel po poti Andraža Kirma. In potem bi bila njegova kariera res zaključena. A ker Vučkić daje vtis, da še vedno verjame v svoje sposobnosti, bi morali biti ti dvomi že v startu razblinjeni. V nogometu pa tako ali tako velja, da je treba kdaj tudi tvegati …
